Na delovnem mesto običajno preživimo približno tretjimo svojega časa v dnevu in zajeten del svojega aktivnega življenja. Poleg tega včasih nosimo delo tudi domov, pogosto delamo nadure, o službenih obveznostih in problemih razmišljamo celo ponoči. Zanimivo, da nam že vsak prodajalec žimnic "trobi", kako pomembno je, da dobro in kvalitetno prespimo približno enako časa ( seveda se strinjam, da je kvaliteta spanca pomembna). Vendar pa je kolektivni zavesti glede delovnega okolja mnogo škodljivih prepričanj, ki jih pogosto kot take niti ne dojemamo. Npr. za delo je potrebno potrpeti in se žrtvovat, normalno oz. celo moderno je postalo pregorevanje pri delu, tudi različni pritiski in nadlegovanja so prepogosti.
Mislim, da smo za plačo in lažno varnost pripravljeni potrpeti bistveno več, kot pa bi dovolili v drugačnih okoliščinah. Pa smo pri tem dovolj spoštljvi do sebe in se dovolj cenimo? Ali je res tako nemogoče pričakovati zadovoljstvo pri delu? Tudi sam sem se do nedavnega obnašal podobno. Delal sem (oz. bom še kratek čas) v okolju, ki je že po definiciji eno tistih, kjer je velika verjetnost za izgorevanje. Pa sem kljub temu vztrajal in vedno znova iskal vzroke in rešitve pri sebi, intenzivno delal na sebi. Hkrati pa sem tudi vedno močneje čutil, videl in zaznaval vse kar se je v službi dogajalo (manipulacije, vloge žrtve, propadanje...) in na nek način to tudi težje prenašal. Moje počutje je bilo paradoksalno, privatno sem se počutil vedno bolje in mi je koristilo naporno delo z ljudmi, da sem naredil velike premike; v službi pa je šlo vse navzdol. Včasim sem se počitil, kot da ne znam do pet štet Doma pa sem zadnjem mesecu porabil večino svojega časa, da sem se spet nazaj sestavil in lahko šel naslednji dan nazaj na delo.
Na srečo sem začel tudi razumet, kaj je resnično pomembno v življenju in prišel do zaključka, da ne glede na to koliko se jaz spremenim in trudim, delovno okolje ostaja bolj ali manj enako. Ter da za to okolje ustreza točno določen profil ljudi, ki sodi tja samo toliko časa dokler je še v sprejemljivih mejah tega razmišljanja, vedenja. Je pa to past, ki lahko tudi koga prisili, da se spremeni nazaj in sprejme kompros.
Torej je v takšnem primeru edini oz. najboljši način, kako poskrbet zase to da greš. Še enkrat sem se spomnil (to sem spoznal že v prejšnji službi), da nasprotovat sistemu nima nobenega smisla, tudi če so to predlagane spremembe, ne borba. Sistem dejansko ščiti sam sebe in se bo večina potrudila, da vse ostane kot je.
Zanimivo, da za kakšno stvar točno vemo, da ne bo funkcionirala na dolgi rok, pa se je kar držimo, kot pijanec plota. Mene je zdaj izučilo, naredil sem korak stran in bom deloval skozi drugačne izkušnje. Pri tem sem se med drugim tudi v meditaciji vprašal, kaj bi svetoval sam sebi glede tega, če bi se srečal s samim seboj v pozni starosti. To je zanimiva vaja tudi za kakšno drugo vprašanje, ki ga odlašamo. Samo ko gledam nazaj, pa sem naredil spremembo pred kratkim, ne morem verjet kako sem lahko prenašal takšno "sceno" v službi po drugi strani pa sem hvaležen, da sem se veliko naučil.