1 Nazadnje urejal aleksa (08.08.2013 18:47:33)

Tema: pot in smisel mojega življenja

Že nekaj časa razmišljam, da bi vas vprašala, glede moje situacije.

Zavedam se, da sem sama kreator svojega življenja, vendar ni takšno kot si ga želim, očitno je neka "napaka v sistemu", napaka ki jo delam, pa mi ne gre. Izgleda, da sem si izbrala zelo čudno karmično pot, ki pa je ne razumem povsem.

Ne vem pa, zakaj si to delam, zakaj se blokiram in kako naj "napako" odpravim?

Vse življenje sem se zelo trudila in vlagala na vseh področjih, v poklicno, osebno in partnersko življenje. Pa nimam kaj pokazati.
Šla sem skozi mnogo faz, od želje, truda, do razočaranja, jeze, žalosti, obupa, pa do ponovnega upanja, želje in vlaganja v poklic in odnose.

S partnerjem sva se popolnoma oddaljila in čutim, da ni več poti nazaj. Samo še konec je pred nama, ki ga že dolgo zavlačujeva. Del mene čuti globoko žalost, drugi del pa se zaveda, da pravzaprav nikoli nisva bila za skupaj. Ko razmišljam o koncu, po eni stani čutim olajšanje, po drugi strani pa so bile ločitve in konci za mene vedno zelo boleči.

S tem, da sem se sedaj v tej vezi še kaznovala in dosegla to, da me partner prezira. Pa še vedno nimam dovolj.  cool   

Ne vem pa zakaj on vztraja?  Glede na to, da kaže prezir, najbrž ne razmišlja, da bi se lahko....

Zavedam se, svojih vzorcev, strah pred prihodnostjo , da bom ostala sama, da ne bo »pravega« moškega za mene, pa potovalke po ženski liniji in še in še....


V poklicno-profesionalno življenje sem ogromno vlagala, veliko let študija, dve fakulteti, veliko denarja sem vložila v študij, vendar uspeha ni. Delam samostojno v privat praksi, vendar mi posel ne zalaufa.  Dve leti že vztrajam, živim bolj ali manj od prihrankov. 
Čutim vzorec, da nisem dovolj dobra, da si tega ne zaslužim, vzorec ponosa in vzvišanosti in še in še...


Razmišljala sem tudi o odhodu v tujino. Bi pa tam mogla začet iz nule. Ponovno.

Včasih me je strah, da bo življenje šlo mimo mene, jaz bom pa kar čakala in vegetirala. 


Rada bi vas vprašala, ali se vidi v mojem biopolju, da me čaka moška duša dvojčica, in bova srečna do konca dni , kakšen je, kako ga bom prepoznala in ali se vidi, da bom uspešna v svojem poklicu, ........in dobila jasen odgovor.... big_smile  wink

Ker pa vem, da ne gre tako, da si življenje kreiramo sami, da poleg tega še odplačujemo karmični dolg, vas bom vprašala.......
Ali je kakšna možnost zame ?  In v katero smer naj grem? Katera je prava pot zame?

2 Nazadnje urejal Tina (09.08.2013 11:47:20)

Re: pot in smisel mojega življenja

Aleksa, lepo pozdravljena in dobrodošla!

Iz tvojega pisanja je precej jasno, da večino stvari sama veš  smile

Poznaš svoje vzorce (v vsakem primeru dovolj, da lahko začneš spreminjati, kar veš, ostalo pa pride na plano kasneje), veš, da si življenje kreiramo sami in verjetno tudi že veš, da bežanje pred sabo (niti v tujino niti v navidezno nevednost) ne bo obrodilo potrebnih sprememb.

Na srečo je tako, da je večji del dela na sebi povezan s samodisciplino. Iskrenost in samokritičnost je pomembna, te imaš tudi dovolj, ampak kot povsod drugje, je tu potrebno veliko discipline, da se potisnemo naprej in premaknemo najprej iz točke, kjer ne želimo biti. Potem se bo pojavila točka, kamor želimo. Ni nujno vedno vse vnaprej jasno, pot sama je tista, ki nam sproti kaže, kam moramo in kako.
Zato je prvo delo, ko želimo spremembo, to, da se povežemo sami s sabo, iskreni do kosti (ali pa do neba - kakor vzamemo), in za začetek sprejmemo to, kar nam ni všeč in s tem začnemo spreminjati, kar lahko.

Kar se tiče koncev in ločitev - ti so zelo boleči za vse ljudi, ne samo zate, zato boš v vsakem primeru če se za tako pot s partnerjem odločita, lahko dobila veliko informacij in podpore o procesih ločevanja in prebolevanja.

Zakaj pravim, da je na srečo potrebna samodisciplina? Zato, ker te spremembe ne pridejo čez noč in ravno to dolgotrajno delo, ki gre po korakih in postopkih, nam da čas, da sprejmemo stvari, ki se nam dogajajo, zaživimo novo in sproti uvidimo kako in kaj.

Če bi dejansko lahko z uvidom v biopolje in napovednikom v prihodnost rešili vse naše probleme, nas seveda ne bi nič naučili in potemtakem bili popolnoma nepotrebni. Naši 'problemi' so namreč samo smerokazi za tisto, kar je potrebno spremeniti in odkriti pri sebi.
Tudi, če nimaš uvida v biopolje ali ne znaš karmične diagnostike, se lahko že z ozaveščanjem tega preprostega dejstva veliko spremeni.

Tvoj strah pred tem, da v resnici ne živiš, da bo življenje šlo mimo tebe je ravno tista točka, kamor se moraš z vsem svojim bitjem obrnit in stopit skoznjo, kajti na drugi strani tega strahu so odgovori, ki te bodo popeljali tja, kamor rabiš iti in tam je Življenje.
Strah je namreč varovalni mehanizem tvojega uma, ki se boji neznanega. Nekateri pravijo 'better the devil you know' - se pravi bolje znano trpljenje, kot ... kaj? Prava ti, pravo življenje, sprememba na bolje..?

Koliko slabše mora postati tvoje življenje, da se boš zmigala? Koliko te mora partner prezirat in kako slabo ti mora iti poslovno, da boš naredila prve korake? Res rabiš doseči popolno dno, da se lotiš sprememb?

Odgovori so v tebi in tam je prava pot, ki je vedno tista, ki jo že sami poznamo - drugi so samo zunanji pokazatelji naših stanj smile
Možnosti je seveda ogromno, kar rabiš je malo spodbude, da jih najdeš in izbereš.

Če si razočarana, ker ni v mojem odgovoru konkretnih vpogledov v biopolje, ti lahko svetujem, da že poznane stvari začneš predelovati preko transformacijskega postopka, dokler se ti ne oglasi še kdo drug. Jaz odgovore iz biopolja (in skupnega nezavednega ali kakorkoli že to imenujemo) namreč prejemam drugače, v obliki informacij.

Mislim pa, da ni naključje, da sem ti odgovorila na tak način, ker sem začutila, da rabiš rahel opomnik, da se nehaj igrat igrice sama s sabo, ampak začni delati. Tako ti življenje vsekakor ne bo ušlo, ker boš imela polne roke opravkov smile

Srečno  :srcek:

'Življenje je proces.

Re: pot in smisel mojega življenja

Aleksa
V tvojem biopolju se s svetlobno hitrostjo izmenjujejo informacije in stvari – kar ne pomeni da je slabo, le zelo težko je pri tebi definirati temeljni vzorec, ker je več stvari in se izmenjujejo. To pa tudi pomeni, da si sposobna hitro spremeniti stvari, če bi se sama odločila. Odločitev je pri tebi pomembna, kaj si želiš. Najprej je potrebno dati ven vse tisto kar si ne želiš in nato usmeriti energijo v tisto kar si želiš.

Glede partnerskega odnosa, si kot sama praviš odmaknjena od odnosa in tudi preveč kruta do sebe, radi pričakovanj od druggih. Če se ti zavedaš težav je potrebno, da ti najprej rešiš pri sebi destruktivne stvari, nato se šele lahko odpreš novemu odnosu, čeprav si še vedno odprta, da pomagaš partnerju.
Glede sedanjega partnerja si se zaprla in ne čutiš več njegovih energij, čeprav so bile včasih zate magične.

aleksa je napisal/a:

Rada bi vas vprašala, ali se vidi v mojem biopolju, da me čaka moška duša dvojčica, in bova srečna do konca dni , kakšen je, kako ga bom prepoznala in ali se vidi, da bom uspešna v svojem poklicu, ........in dobila jasen odgovor.... big_smile  wink

Ker pa vem, da ne gre tako, da si življenje kreiramo sami, da poleg tega še odplačujemo karmični dolg, vas bom vprašala.......
Ali je kakšna možnost zame ?  In v katero smer naj grem? Katera je prava pot zame?

Preden se odpreš za novega partnerja ali dušo dvojčico, kot jo pričakuješ, poglej odnose med družinskimi člani kakšni so in pri sebi spremni destruktivne vzorce, misli,.., ki jih občutiš v družini.

Možnost in smeri vedno obstajajo- le poskusi začutiti, kaj je zate sedaj prvo in najbolje da narediš. Ko predelaš destruktivne misli in vzorce, se odpri za osebo/e, ki ti je namenjena v tem življenju, oziroma imaš dogovor z njo glede partnerstva.  Včasih niso stvari idealne, po pričakovanjih in najbolj prijetne, ki smo si jih izbrali in če želiš le idealno ni mus, da ti pride idealni temveč ravno nasprotno od idealnega. 
Kot sem ti napisal, priporočam ti odločitev: odpiram se partneju, ki mi je namenjen v tem življenju/ času,.. oziroma tisto kar si želiš.
Podporo imaš in javi kako ti gre

pesem.duse@gmail.com, 070-788-788

Re: pot in smisel mojega življenja

Kot sem ti napisal, priporočam ti odločitev: odpiram se partneju, ki mi je namenjen v tem življenju/ času,.. oziroma tisto kar si želiš.

Zoran super, tole pa tudi meni prav pride  :prst: tale zgornji stavek je prišel zdej zame kot eno malo razsvetljenje ...  smile  no, sej nekaj takega že delam v meditaciji, samo tole je pa točno to! Nej kar lepo Vesolje pove, al nej grem levo al desno, ker jest res ne vem več.  roll  Hvala!

Kako bi pa nekaj podobnega naredila za službo, oziroma moje delo, ker sem tukaj tudi malce obtičala, oziroma se mi zdi moram v drugo smer, pa ne vem čisto točno katero ...?

Re: pot in smisel mojega življenja

spelca13 je napisal/a:

Kako bi pa nekaj podobnega naredila za službo, oziroma moje delo, ker sem tukaj tudi malce obtičala, oziroma se mi zdi moram v drugo smer, pa ne vem čisto točno katero ...?

Špelca
pri tebi je zaznati, da si glede dela stopila v identiteto žrtve – zato tudi ne vidiš izhoda. Strah te je denarne stiske, kar ti pa po drugi strani daje možnost, da se zavedaš svojih lastnih mej, ki jih imaš in pa možnost, da presežeš te meje(omejitve).

Predlagam, da očistiš zgoraj navedeno ter so odpreš (odpiranje rabiš čutiti, videti, zaznati,.. – ni dovolj le miselno): odpiram se, da pri sebi prepoznam omejitve, jih presežem in se odpiram za delo, ki mi je sedaj/trenutno namenjeno. To delo lahko ne bo po tvojih pričakovanjih – ga pa mogoče rabiš zaradi izkušenj.

Ne se bati narediti tudi napake, ker se boš na tem lahko naučila in priporočam ti, da napake začneš gledati, kot izzive.

pesem.duse@gmail.com, 070-788-788

Re: pot in smisel mojega življenja

Draga Tina, hvala ti za vse napisano in vso energijo ki si jo vložila.

Tina je napisal/a:

Tvoj strah pred tem, da v resnici ne živiš, da bo življenje šlo mimo tebe je ravno tista točka, kamor se moraš z vsem svojim bitjem obrnit in stopit skoznjo, kajti na drugi strani tega strahu so odgovori, ki te bodo popeljali tja, kamor rabiš iti in tam je Življenje.

Pisala sem o prihodnosti, čeprav je to sedanjost. Življenje gre mimo mene in misel, da bo šlo celo, je blizu. Mislim tudi, da  hodim skozi ta strah in mi je lažje, potem pa spet pride misel, da bi lahko bilo drugače.

Zoran, hvala tudi tebi za vpogled.

Zoran je napisal/a:

V tvojem biopolju se s svetlobno hitrostjo izmenjujejo informacije in stvari

Tudi sama čutim tako, totalna zmeda. Odločitve so zame težka zadeva, kaj si želim.... Biti uspešna v svojem poklicu in imeti dobro ljubezensko-partnersko vezo. Da bi kaj bolj podrobno določila, pa ne gre. Želim si to kar si vsak želi, nič posebnega. Pa vendar pri meni to ne gre.
Po kateri poti naj grem? Saj ne bi smelo biti tako, če je človek na pravi "špuri", bi moglo laufati, kajne?
Aleksa

Re: pot in smisel mojega življenja

Draga aleksa,

razumem tvoj strah, ne razumem pa tvojega vprašanja. 'Po kateri poti naj grem' - oziroma ne vem, kakšen odgovor pričakuješ?
Namen življenja je Življenje samo, in katero 'špuro' si izbiramo je naša odločitev ... tega nam nihče drug ne more povedat.

Morač pač sama sprejeti odločitve, tako to gre. Kot ti je rekel Zoran - izloči, česar ne želiš. To je prvo delo smile
Potem se bo lažje pokazalo, kaj želiš.

Ni tako, da bi stvari mogle nujno teči kot namazane, če si na pravi poti, vsi moramo čez težke in naporne trenutke.
POTEM šele, ko razčistimo zadeve s sabo, lahko stvari stečejo.
Predpogoj pa je, da sami odstranimo ovire v nas. Takrat se čudežno odstranijo tudi zunaj nas wink .
Kot praviš pa si trenutno v točki zmede in popolnoma nemogoče je, da bi stvari same od sebe tekle.
Tako, da ni v tem pogledu nič narobe s tabo in se dogaja popolnoma normalna stvar - si pred fazo, ko bi rabila kaj spremenit.

Zato pa ti zagotavljam, da prej, ko boš začela delovat, prej se boš počutila, da nekaj koristnega, konkretnega, produktivnega ... delaš zase in prej boš to spremenila v dobro počutje. Ko se boš bolje počutila, boš veliko lažje razčlenila ta vozel in se nehala vrtet v zanki.

Nikakor pa se ni dobro primerjati z drugimi, ker vsak od nas ima svoje želje in potrebe, načine dela in partnerskih odnosov.
Če že rabiš primerjat, primerjaj sebe s sabo v različnih življenjskih obdobjih.

Premisli torej, česa nočeš, kaj bi rada in potem z majhnimi ter vztrajnimi koraki pogumno naprej.
Kot pravi kitajski pregovor: Tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim samim korakom.

Srečno :prst:

'Življenje je proces.

Re: pot in smisel mojega življenja

Tina, zakon si to napisala  :prst:  :srcek:  :rose:

Re: pot in smisel mojega življenja

Zoran je napisal/a:
spelca13 je napisal/a:

Kako bi pa nekaj podobnega naredila za službo, oziroma moje delo, ker sem tukaj tudi malce obtičala, oziroma se mi zdi moram v drugo smer, pa ne vem čisto točno katero ...?

Špelca
pri tebi je zaznati, da si glede dela stopila v identiteto žrtve – zato tudi ne vidiš izhoda. Strah te je denarne stiske, kar ti pa po drugi strani daje možnost, da se zavedaš svojih lastnih mej, ki jih imaš in pa možnost, da presežeš te meje(omejitve).

Predlagam, da očistiš zgoraj navedeno ter so odpreš (odpiranje rabiš čutiti, videti, zaznati,.. – ni dovolj le miselno): odpiram se, da pri sebi prepoznam omejitve, jih presežem in se odpiram za delo, ki mi je sedaj/trenutno namenjeno. To delo lahko ne bo po tvojih pričakovanjih – ga pa mogoče rabiš zaradi izkušenj.

Ne se bati narediti tudi napake, ker se boš na tem lahko naučila in priporočam ti, da napake začneš gledati, kot izzive.

Aha, ful zanimivo, nisem sploh pomislila, da sem v vlogi žrtve, pa je res. Pa mogoče se res odpiram prevče miselno ja ... bo treba vadit, ni kej. Hvala!