Uporabne informacije v obdobjih življenskih sprememb - različne teme (Stran 1 od 2)

Kdaj se ni dobro preveč pogovarjati, ko smo sredi življenjskih sprememb?

Takrat, kadar doživimo stvari, ki si jih ne znamo takoj razložiti, smo jih pa začutili.
Čez čas namreč postanejo razumljive in jasne tudi našemu umu.

Se spomnite tistega občutka, ko česa ne razumete, in potem vam nekdo nekaj razloži, in potem ...trenutek ... in ... aha!
Tako se torej občutek, če mu damo malo časa, spremeni v zaznavo, ki postane misel, ki jo lahko ubesedimo, umestimo v spekter besed in takrat dobi misel (na verbalnem nivoju beseda) tudi smisel.
Ni naključje, da je je beseda 'smisel' sestavljena iz besede 'misel', kajti prav misel mora dobiti svoje mesto v našem sistemu zaznav, da postane stvar smiselna.

Da do misli sploh pride, pa rabimo doživeti preskok, ki ni samo racionalen. Racionalnost/razumevanje je zadnja, upočasnjena faza zaznave.

Kaj pa je misel? Fizično je to skupek impulzov v naših možganih, ampak tudi misel pride od nekje. Misel je le del nečesa večjega, ki ga v danem momentu lahko izrazi. Se pravi, da so stvari, ki so večje od misli, in jih misel izrazi le delno, kolikor je trenutno možno. Tako tudi ne razumemo vseh stvari naenkrat, ko se nečesa učimo, ampak se počasi odpiramo za stvari v lastnem ritmu in po lastnih sposobnostih.

Vrstni red zaznave in delovanja je torej: občutek - misel - beseda - dejanje.
Če gremo še dlje - govor je hitrejši od pisanja. Zapisana beseda je statična, materialna. Včasih so jih pisali v klinopisu, zdaj pa tipkamo, kar je bistveno hitreje. (Ali to kaže smer komunikacije prihodnosti - preko brezžičnega proti telepatiji? Kdo ve, pustimo se presenetit.)
In hitrost je zelo jasen indikator, kako iz nematerialnega (hitrega) stvari postavimo v materialno - tako, da jih upočasnimo. Vibracija se zniža, misli se zmaterializirajo v dejanja in skozi dejanja v predmete - torej v trdno snov, če se tako odločimo.

Ko smo sredi življenjskih sprememb, pa so te faze prehodov med občutkom - mislijo - besedo -dejanjem posebno pomembne.

Zelo ranljivi smo lahko takrat, ko spoznavamo nove resnice o sebi, svetu, za katere še nimamo besed. Takrat se pogosto zatečemo v pogovor in s tem naredimo nekaj, kar nam prepreči dostop do lastne resnice, lastne ugotovitve in lastne misli. Ko se namreč pogovarjamo z drugimi, preusmerimo pozornost na to, kar govorimo mi ali druga stran in se tako ne prepustimo notranjim prefinjenim občutkom, ki nam želijo nekaj sporočiti.
To pa je ravno najpomembnejši del - ko pridemo v stik s samimi sabo.

Včasih so te faze dolgotrajne, včasih je zamik med nedoločenim občutkom, in ugotovitvijo, ki iz njega končno nastane - dolg. Včasi traja nekaj trenutkov, spet drugič nekaj mesecev ali celo let. Vendar je bistveno, da si ne vzamemo tega, kar je naša lastna nagrada za naše delo, kar je razlog, za naš obstoj - razumevanje samega sebe.

Kadar smo torej zmedeni, in imamo nejasne občutke o tem, kaj se nam dogaja, je dobro počakati z razlagami. Dobro si je vzeti nekaj časa in opazovati svoje občutke, brez, da se izpostavimo interpetacijam drugih ljudi in s tem preskočimo svojo.

Seveda ni namen, da se slabo počutimo, da smo razburjeni ali nesrečni - v takih trenutkih je treba poiskat stik z ljudmi, vendar prej preverimo pri sebi, ali ni to le strah pred neznanim, ki nas žene v zavetje poznanih besed. Zelo pogosto namreč ravno v trenutkih pred večjimi spoznanji začutimo velik strah, ki je popolnoma naravna zaščita - naš um, ki nas hoče obvarovat pred neznanim in pred potencialnimi nevarnostmi.

Če ga zaposlimo z opazovanjem tega, kaj se nam dogaja, smo lahko bolj mirni, istočasno pa si damo možnost, da pridemo do lastnih globin in spoznanj, ki jih morda ne znamo takoj izraziti z besedami, ampak jih moramo najprej začutit.

Druge vrste situacija, kjer je bolje, da se malo umaknemo v svet brez konstantnega dialoga je ta, ko smo preizkusili vrsto tehnik, prebrali polno knjig, slišali veliko modrih besed - nam se pa še vedno ne zgodi premik, ali sprememba, ki bi jo želeli.

Kot pravijo, da vsak najde zdravnika, ki se z njim strinja, če le dovolj dolgo išče - tako tudi na nivoju pogovora vedno najdemo potrditev naših besed. Vendar - če se mi ne počutimo dobro ali vsaj drugače, če imamo občutek, da se ni nič spremenilo - takrat enostavno utihnimo, opazujmo in to počnimo dovolj časa, da bomo lahko malo bolj poglobljeno razmislili o sebi.

Nesmiselno je neskončno obiskovat tečaje in delavnice, zapravljati kupe denarja in priti na domov z mislijo: 'Nihče mi ne more pomagat'.

To namreč ni čisto res. Pravzaprav je daleč od resnice.
Veliko ljudi in tehnik vam lahko pomaga, vendar morate vi vseeno narediti vse sami. Ali ste pripravljeni na to?

Odgovor na to vprašanje je onstran tišine in dokler nas je strah, lahko hodimo okoli in se mu izogibamo, seveda bomo doživeli in izkusili veliko zanimivega, ampak besede ne morejo večno zakriti prazne luknje v nas - ki je strah.
Saj pregovor pravi: votel je, okrog ga pa ni.

Torej - le pogumno in - vsaj včasih - brez odvečnih besed.

Prihodnjič - O strahu.

Franci ... hvala za povratno in spodbudno informacijo

kar se pa Boga tiče, mi je najbližje ideja, da je karkoli pomeni vsakemu izmed nas, ker s to idejo moramo pač mi sami živet in naj bo (ali ne bo) torej to, kar je za nas v najvišje dobro. Življenje, narava, ljubezen, energija, neskončnost, večnost, nič ... večnost in nič imata v vesolju zelo podobno funkcijo :rose:

Tina, odličen zapis! Zame zelo koristen, hvala!  :rose:  :prst:

Strah - naš zaveznik

Strah, s katerim se potrebujemo spoprijateljiti ob delu na sebi ni funkcionalni strah, ki zaščiti naše preživetje. Tudi ni strah, ki bi skrbno bdel nad našimi osebnimi vrednotami s tem, da bi nas potisnil v obrambno delovanje in s tem zagotovil varnost ljubljenih stvari ali idej in konceptov. Tudi ni strah pred prihodnostjo, tiste vrste bojazen, ko ne vemo, kako se bo naša trema pred pomembnim trenutkom izkazala v praksi. Tudi ni groza, ki nas prevzame, ko se nam zazdi naša situacija nerešljiva ali brezizhodna - ali panika, ki nas pograbi, ko smo pod pritiskom neznanih zunanjih faktorjev. Se pravi noben od strahov, ki nas požene v kakršno koli aktivnost.

Gre se za drugačne vrste strahov, ki delujejo v primerjavi z zgornjimi precej manj produktivno.
Strahovi, ki nas hromijo, ki nas iz neznanega razloga prisilijo, da ovinkarimo, se ne soočamo s situacijami, da odlašamo, iščemo izgovore in tako naprej. Vsi poznamo taka stanja, ko vemo, v katerem grmu tiči zajec, ampak nekako raje pregledamo cel gozd, kot, da bi pokukali v tisti grmiček.

Seveda je na začetku pogosto tako, da do tega izogibanja ne pride zavedno. Ko pa nekaj časa hodimo po neizhojenih stezicah samospoznanja, se to spremeni. Prav dobro vemo, na katerem področju je 'zajec', čustveni vakuum, točka, ki jo tako radi izpustimo, slepa pega našega samoopazovanja, črna luknja vseh dobrih namenov.

Kaj se torej dogaja? Kaj je tisto, kar nas hromi, ko ne storimo koraka naprej, ko ne spremenimo načina delovanja?

Dobra novica je, da to v bistvu ni strah.
Če torej vemo, kaj si želimo in ne storimo ničesar konkretnega, da to dosežemo (več o tem čez nekaj vrstic), smo najverjetneje nekaj od naslednjega:

- iz različnih razlogov nepripravljeni na spremembo
- globoko zasidrani v čustveno-vedenjskem vzorcu, da smo nevredni spremembe
- leni (čustveno, fizično ali umsko).

Naslednja dobra novica je, da lahko to spremenimo. Če smo pripravljeni sprejeti določene odločitve in odgovornosti. Če smo pripravljeni videti, kaj se nam dogaja izven očitnega občutka notranje nemoči, ko pravimo, da bi nekaj želeli, tega pa ne storimo. Teh ČE-jev je kar nekaj. Spet dobra novica je, da so vsi odvisni od nas in naših odločitev. Kako jih prepoznati?

Dejstvo je, da če naša dejanja niso skladna z našimi besedami in mislimi, živimo v neke vrste notranjem konfliktu (ali večih), ki nam EDINI lahko pokaže nadaljnje korake.

Takoimenovani 'strah' je v resnici zamaskirana, preoblečena zavora, ki jo moramo nujno prepoznati in preseči, da lahko nadaljujemo po svoji poti. Popolnoma neizogibno je.
In iz tega razloga lahko prepoznamo ta občutek - kot našega največjega zaveznika.
Dobro pomislimo, kaj to pomeni. In se veselimo!

Ko nas začne stiskati, torej zagotovo vemo, da smo na pravi poti. Tam je jedro problema, tam so naše rešitve, tam so odgovori in tam so skriti (ali niti ne tako skriti) vzroki. Zato naj ravno ti občutki postanejo neke vrste gonilo za naša dejanja. Ko začutimo stisko - naj zazvoni ta dobrodejni alarm! Takrat smo blizu, zelo blizu koncu rešitve svoje mizerije.

Ali smo sposobni ta alarm vzeti kot prijazno zagotovilo na svoji poti? In ga prevesti v vznemirjenje?

Vprašanje je preprosto, kot veliko preprostih stvari pa ni nujno enostavno.

Če gremo torej po vrsti glede zgoraj omenjenih stanj.

Nepripravljenost na spremembo -
to je odlašanje aktivnosti zaradi naše lastne psihične in čustvene nepripravljenosti. Pogosto nastane zaradi nejasnosti, kaj bi sploh radi. Ta nepripravljenost je redno pomešana z ostalima dvema razlogoma ter nekako prehodna faza ozaveščanja, kaj se z nami dogaja. Vemo, česar ne bi radi, pa ne vemo še točno, kaj bi radi in malo postopamo na isti točki v življenju, zadovoljni s svojimi ugotovitvami o tem, česa ne želimo. Prej sem omenila, da je potrebno narediti nekaj konkretnega. Dobro in prav je, če spoznavamo različne tehnike, načine, obiskujemo delavnice, se družimo z ljudmi s podobnimi življenjskimi potmi in samega sebe nasplošno spoznavamo. Ampak slej ko prej se to raziskovanje, tipanje v temi rabi spremeniti v nekaj globljega. Kajti samo tam so konkretni rezultati. Aktivno iskanje tega, kar želimo pa je edini način, da do tega pridemo. To odlašanje naj torej ne traja predolgo, kajti, ko se problema enkrat zavemo, je stvar naravno zrela, da se ga lotimo. In kadar sami aktivno delujemo - se navadno tudi vesolje malo potrudi in nas podpre.

Vzorec nevrednosti -
nekateri ljudje imamo zanimivo taktiko vodenja samega sebe za nos. Nekako takole gre: nečesar si blazno želimo, ampak … Lahko bi, ampak … Saj sem že enkrat poskusil, ampak … Prepoznate to v drugih? Prepoznate to v sebi? Opazila sem, da vsi mi na določenih področjih reagiramo tako vsaj včasih v življenju. Gre za paradoks, ko se globoko v sebi ne počutimo vredne, posledično se vsemu že vnaprej odrečemo, da ne bi dobili te zunanje potrditve svoje slabe podobe in si jo tako vnaprej, varno in manj boleče, potrdimo kar sami.
V končni fazi pa se za nameček zunanjemu opazovalcu naše obnašanje kaže, kot, da nič v resnici ni dovolj dobro ali vredno našega truda. In tako naše delovanje na zunaj dejansko deluje kot večvrednosti kompleks.
To seveda niti ni tako nenavadno, kajti vzorca večvrednosti in nevrednosti (oz. manjvrednosti) sta globoko povezana. Tako, kot sta strah pred uspehom in neuspehom. Veliko tega je bilo že napisanega na forumu in tudi v klasični psihološki literaturi pa tudi na področju karmične diagnostike. Če sumimo, da je to naša zavora, se je lotimo s pomočjo postopka transformacije, pri kakšnemu terapevtu, lahko pa seveda poskusimo najprej sami. Tudi za ta vzorec velja, da ga ne opazimo, dokler nismo v življenju na točki, ko ga zmoremo spremeniti.

Lenoba -
da! Najpogostejši razlog, da ničesar ne naredimo zase je ta prastara človeška lastnost, ki pa ima krasne potenciale. Lenoba v obliki udobja je razlog za prenekateri izum in splošni napredek človeštva. Radi imamo čimvečji izkoristek, čimveč truda za čimmanj dela in to je popolnoma naravna stvar. Za trenutek pozabimo vseprisotne zapise v skupnem nezavednem našega naroda, ki se berejo v glavnem v stilu 'Brez dela ni jela', 'je treba delat', vse trpeče ideje krščanskega izvora (in še kakšnega) o tem, kako zelo nepravično je, da se stvari sploh zmorejo zgoditi brez večjega truda. Saj v bistvu se ne.

Zato objemimo lastno lenobo, sprejmimo jo, brez obsojanja. Ona je v resnici pogosto najjasnejše kazalo naše pripravljenosti za premike.
Na srečo namreč nismo le leni, smo tudi inteligentni in čustveni. In prav je, da si tudi to priznamo. Kar pa je še bolj ključnega pomena je, da se imamo dovolj radi, da razumemo, da je za večje in dolgotrajnejše udobje treba žrtvovati hitre rezultate. Tako je lenoba opravila prvo funkcijo, ki je v tem primeru ta, da poiščemo poenostavljanje in preko njega dosežemo to, da zreduciramo naše probleme na nekaj osnovnih.

Od tu naprej pa nastopi dolgoročno delovanje. Delovanje v obliki neobsojanja. Sprejemanja sebe. Sprejemanja drugih. Iskanja tega, kar v resnici lahko naredimo s tem, kar imamo. Ponavljanje novih načinov, ki jih želimo ponotranjit. Globinsko delanje na sebi. Meditacije. Afirmacije. Stotine faz in osebnih stanj na naši poti. Resda lahko veliko tega dela opravimo leže … tudi miže …. ampak dragi moji, ko delamo zavestno več nismo leni!

Rabimo samo še ljubezen in čas. In kanček zaupanja vase.
Statistično gledano Dvom namreč uniči bistveno več naših sanj in želja kot dejanski Neuspeh.

Res je!
So pa to močne besede, ki jih lahko hitro napačno interpretiramo.
Vseeno postane šele, ko resnično razumemo, čutimo in se tudi -predvsem- obnašamo tako, kot, da je vse Eno.
To bi pomenilo, da zmoremo sprejemati vse točno tako, kot je, da smo sposobni neobsojanja in istočasno delovanja iz nekega notranjega stika s čisto zavestjo ter konstantne, vseprisotne odgovornosti do svojih misli, besed in dejanj.
In seveda čustev!

To bi pomenilo, da naš zunanji opazovalec sebe neutrudno ozavešča vsako naše dejanje in stanje. Že samo to pa je kar težko delo, kot vemo. To bi tudi pomenilo, da živimo v skladu z našim notranjim aspektom božanskega, kar pomeni, da smo ga tudi že našli in se z njim močno povezali.
To odpira tudi globlja vprašanja glede našega namena in doživljanja namena v življenjskih izkušnjah.
Na primer -
če smo na nivoju duše vsi enako sveti, tako morilec kot modrec, in živimo svoje življenje v skladu z našo nalogo, ki je morda izkušnja nečesa neprijetnega, je vseeno razlika med morilcem in modrecem v zavedanju tega, kaj kdo počne in kaj s tem počne. Modrec morda ve, da je moriti narobe, morilec pa ne. Ko pride do situacije, ko morilec ozavesti svetost življenja, pride tudi do spremembe zavesti. Lahko to počne še naprej, vendar bo od tu dalje njegovo dejanje imelo popolnoma drugačno težo.
Tako morilec lahko postane modrec, ko ozavesti svoje namene in obratno - modrec lahko hitro pokonča kakšno sveto misel, če ni pripravljen nanjo in jo zavrže, medtem ko bi nekdo, ki redno in pozorno opazuje tok svojih misli znal ceniti tako novost in jo s časom umestiti. Veliko modrosti je praviloma povezano tudi z velikim številom napak, težav, neprijetnostmi in bolečinami znotraj in zunaj nas. Tako so v bistvu te meje precej zabrisane in na koncu ne vemo več dobro, kaj se dogaja. Zato tudi pravimo, da ima vsak svetnik preklost in vsak grešnik prihodnost.

Nadvse pomembno je, da stalno raziskujemo, ali so naši nameni na nek način sploh pravilni, to, da so dobri namreč ni dovolj (pot v pekel je tlakovana z njimi, mar ne?). To pomeni, da moramo konstantno negovat naš stik s tistim delom sebe, ki je najbolj duhovno neoporečen in prevzeti odgovornost za to, da smo ga našli.
Kdaj smo ga našli? Kako vemo, da smo ga našli? Ne vemo!
'Tisti, ki veliko ve - ve, da ničesar ne ve'.

Sčasoma razvijemo neke vrste občutek, tudi zunanji svet nam pokaže v materiji, kako se udejanja naš obstoj, ampak jasne garancije ni. Edino kar imamo je naša lastna zavest. Zato delamo, iščemo, kopljemo, gradimo, podiramo ... oz. v nekih naravnih ciklih konstantno raziskujemo staro in novo hkrati ter opazujemo, opazujemo.

Namen namreč ni samo, da nekaj vemo, ampak da potem s tem nekaj naredimo, tako spet nekaj novega odkrijemo in zvemo, to uporabimo, spet nekaj zvemo ... krog se vrti veselo naprej v neskončnost.
Ta pot je brezkončna, ker ni zgornje meje, ki nas omejuje, zato z vsakim ciklom preobrazbe odstranimo eno plast meglice in že smo drugje, oziroma še vedno tu, ampak drugačni.

Je pa zelo zanimivo na poti, ne glede na to, kje smo !

Prejela sem vprašanje glede zgoraj omenjene odgovornosti do svojih čustev:

Kako smo lahko odgovorni do svojih čustev?

Tako, da jih opazujemo, razumemo in nanje primerno odreagiramo.

Naša čustva pač so kakršna so, in z zatajitvijo le-teh ali sprenevedanjem glede njih se odrečemo velikemu delu sebe in precej zanimivim in pomembnim informacijam o tem, kako mi funkcioniramo. Seveda to ne pomeni, da moramo vsakomur povedati, kako čutimo do njih ali kakšna čustva v nas vzbujajo, je pa to pomembno za nas, kajti to so naši notranji ključi, ki - če jih opazimo in razumemo - postanejo rešitve naših vedenjskih rebusov, ki se tako radi skrivnostno pojavljajo ravno na področju čustvovanj. Ta del je torej naša naloga in tu se skriva omenjena odgovornost.
Če se želimo torej resnično spoznati, je najpomembnejše razumeti svoja čustva, kajti naše čustvene reakcije so bistveno kompleksnejše in naša logika čustvovanj bolj zapletena kot vsako še tako vrhunsko razmišljanje - posledice pa so praviloma globlje.
Svoja čustva moramo skratka nujno spoznati - deljenje le-teh pa je opcijsko

Poleg tega smo si s samo-opazovanjem sčasoma na jasnem tudi, kako doživljamo čustva drugih in dodaten bonus je, da lažje spoznamo tiste načine vedenja, ki nam odgovarjajo. Vedenje je namreč -poenostavljeno gledano- družbena koda za izražanje dinamike svojega čustvovanja. Izraža tako vsebino kot obliko tega, kar mi nosimo v sebi in oba faktorja sta enako pomembna.

Če npr. izpostavimo strast - strast je lahko brezglavo divjanje v pogubo z vulkanom v prsih in viharjem na ustnicah.
Lahko pa je posvečeno, poglobljeno, vztrajno delovanje v smeri, kamor te pripelje globok notranji ogenj, ki si ga prepoznal kot smerokaz svojih najvišjih vrednot.

Obe definiciji strasti sta popolnoma legitimni, vendar nekdo, ki prepozna podoben način delovanja ne bo rabil dolgo, da bo preko izražanja čustev prepoznal sorodno dušo. Slej ko prej namreč naše vedenje definira naš način sodelovanja v odnosih, interakcije z ljudmi spet vzbujajo čustva, ta pogojujejo naše reakcije in te so spet opisane kot vedenje.
Zato nikakor ni vseeno, kako reagiramo, kajti naše obnašanje je lahko skoraj popolnoma naša lastna kreacija, kar pa za čustva sama ne velja.
Če želimo spremeniti karkoli na tem področju, seveda začnemo pri sebi.
Z lastno spremembo obnašanja postopoma dobimo drugačne povratne informacije iz okolice in posledično potem tudi začnemo drugače reagirat, in, končno, tudi čustvovat. Kjerkoli začnemo v tem krogu je v bistvu vseeno, važno je, da smo odgovorni za tisti del, ki se ga najprej odločimo vzeti pod drobnogled.

Družinske dragocenosti in druge neizogibnosti

Ali je vse, kar je tradicionalno in staro tudi vredno prostora, ki ga zavzema?

To vprašanje velja tako za navlako na podstrešju ali v kleti našega doma, kot tudi za tisto v naših glavah, čustvih in telesu. O telesnem čiščenju vemo morda še največ. Tudi glede sproščanja čustev je tabujev na srečo vedno manj. Kako pa je z našimi prepričanji, samim izvirom naših čustvovanj, kakšno je stanje duha? Kaj je tisto, kar nevede a vztrajno nosimo s sabo?

Veliko naših prepričanj pravzaprav ni naših. Ko se odločimo raziskati in potegniti mejo med prepričanji t.i. pomembnih ostalih (predniki, prijatelji, parterji ... predvsem pa predhodniki vseh vrst) in našimi prepričanji, se odločimo, da bomo našli, spoznali in postavili svoja lastna merila. To je pomembna prelomnica.
 Ta naš osebni sistem vrednot je tisti, ki nas od tu dalje definira in se razvija z nami do konca našega življenja. To seveda ni nekaj statičnega, vseeno pa določa kako čustvujemo, kako razmišljamo in kako povezujemo stvari med sabo.

Neizogibno je, da bomo sestavili svoj lastni duhovni zaklad šele, ko skupnega, družinskega odpremo, ko dvignemo pokrov na tisti skrinji na zaprašenem podstrešju in ga prepoznamo takega, kot resnično je – skupek starih sporočil.

Tudi ta sporočila so za nas lahko izjemno pomembna, ampak šele, ko jih podrobno pregledamo in izluščimo kar je bistvenega. Takrat lahko razumemo, kaj nam pomenijo, ker smo jih raziskali ter s tem ozavestili. Zavest je filter, ki nam pomaga ohraniti in nadgraditi tisto, kar je vrednega in odstraniti tisto, kar nas ovira na poti do naše individualne resnice.

Duhovni zaklad namreč ni samo nekaj kar odkriješ, ali ti zapustijo predniki. Je tudi nekaj, kar dolga leta sestavljaš, zbiraš in pogosto v nekem momentu tudi sam nekomu na nek način podariš. Skratka – ne gre se za hiter postopek, niti za jasno opredelitev, kaj to je. Večinoma je to neke vrste informacija ali modrost, ki jo zavestno želimo nekomu zapustiti ali z nekom deliti. Prisotna so čustva in ideje o konceptih, ki se nas način globoko dotaknejo. 
Če nam je kdo podaril svoj zaklad, nam je torej ponudil, kar je lahko dal, mi pa prejeto prebiramo, filtriramo in dodajamo sebe v našo lastno zapuščino.

To (nam lastno) 'novo' skupaj s prečiščenim 'starim' tako postane naš osebni duhovni zaklad.

Metafora s skrinjo na podstrešju je vseeno bistveno lažja kot resnično poglobljeno brskanje po naši čustveni in psihološki dediščini, zato je transformacija pravi ključ do sprememb.  


'Ne odstranjuj, ampak spreminjaj' – bi bil osnovni napotek za zmanjšanje trenja ob (re)definiranju osebnih vrednot. Ne gre namreč takoj metati stran vsega, kar nam ni več všeč. Ko raziskujemo kaj nam je blizu (a še ne lastno) smo v obdobju, ko rabimo strukturo -pa čeprav staro- drugače se hitro znajdemo v občutku, da ostanemo 'brez sebe'. Tako obstaja nevarnost, da začasno ostanemo brez občutka za to, kdo smo, kaj predstavljamo in kako funkcioniramo, kar lahko povzroči veliko zmede. Ko raziščemo, kdo smo, pa lahko te novonašle meje jasno postavimo.

Zelo pomemben (čeprav ne vedno cenjen ali zaželen) del družinske duhovne zakladnice so vzorci razmišljanj in čustvovanj, ki smo jih prevzeli od naših prednikov in jih moramo nujno ozavestiti, če se jih želimo osvoboditi - in prav tako, če jih želimo uporabiti!

Če ne zaupamo konceptu reinkarnacije, nam že naša družinska kronika dogodkov precej jasno pokaže, v kateri smeri je potrebno delovati.

Z ozaveščanjem razumemo in materializiramo naše dane potenciale, s kvalitetno komunikacijo pa razrešujemo gordijske vozle družinskih molkov ali nenavadnih rebusov, v katerih se znajdemo. Oboje je pomembno za naš osebni in skupni razvoj. Vsakič, ko delujemo, delujemo za vse nas – če pa je to zavestno, smo v veliko večji prednosti.

Dokler naših odločitev ne materializiramo namreč nimajo nobene izrazne moči.

Naša dejanja v končni fazi vplivajo na vse naše najbližje, zato ne bomo nikoli osamljeni ob žetvi sadov svojega dela – in to ne glede na to, ali se vsi vpleteni tega sploh zavedamo.

Ko sprejmemo svoje mesto v družini -in si ga tudi vzamemo!- postane potovanje z namenom izbiranja lastnih vrednot vznemirljiva in neskončna pustolovščina, na katero se lahko podamo edinole mi.

Bon voyage !

:srcek:

Da pa je odpuščanje podlaga za razvoj človek-ovega napredka pa se popolnoma strinjam. :rose:

Torej,č-lovek lahko opisuje samo č-loveško ljubezen,ČLOVEK pa jo živi.(č)loveško ljubezen opisuje lahko samo ego.(č)lovek je samo potencijal za ČLOVEK-a;smo samo potencijal.Za zdaj.

PRAVO MESTO, PRAVI ČAS

Veliko se ukvarjamo s tem, da bi bili uspešni.
Uspeh je delno rezultat trdega dela, znanja, nekaj je sreče, nekaj je pa … biti ob pravem mestu na pravem času. To zadnje je tisto, kar je zelo uporabno. Gledamo okoli sebe, primerjamo, opazujemo in delujemo. Vesolje nam daje znamenja v različnih oblikah, ne glede na to, ali jih opazimo, ali ne. Zelo jasna znamenja so bolj opazna: dobimo službo, ki si jo želimo, uspe nam nakup hiše, partner je za nas pravi. Manj jasna znamenja pa so težje berljiva. Ta so stvar notranje budnosti in sposobnosti, da opazimo tisto, kar je - morda le za nas - pomembno. Ni vedno tako, da pojav, ko smo npr. noseči, in okoli sebe nenadoma zaznavamo ogromne količine nosečnic, ali ko smo se ravnokar ločili, opazimo, da so 'vsi drugi zaljubljeni' nosi globlji pomen. Navadno je to situacija, ko je določena tema za nas pomembna, naravnamo se na to temo, kot radio na frekvenco in - voilà - vsepovsod opazimo, kar je pomembno.

Ko se te stvari dogajajo na določenem področju življenja v določenem časovnem obdobju, pa je to jasen notranji znak, ki nam kaže, s čim se velja globlje ukvarjati. Da bi bili uspešni, je namreč potrebno delovati po pravilnem vrstnem redu, zato je smiselno iti s tokom življenja in se zavedati, kaj se nam dogaja. Stvari se dogajajo v določenih ritmih časa, o katerih ne odločamo samo sami, ampak tudi in predvsem ostali del življenja, ki je zunanji dejavnik in našo naravnanost sicer zrcali, vendar pa tudi presega. Veliko nam o ciklih časa zna povedati astrologija, obstaja pa tudi zelo mlada multidisciplinarna znanost, z imenom Kliodinamika (iznašel jo je rusko-ameriški znanstvenik, populacijski biolog, Peter Turchin), ki se zadnjih 10 let ukvarja s tem, da bi ustvarila matematične modele dinamike človeške zgodovine, po katerih bi lažje napovedovali prihodnost. Gre se torej za nekakšen dnevnik Človeštva, s katerim bi spoznali ritme časa, ter kako se v njih obnašamo in počutimo. (Zakaj se ne posvetujejo s kvalitetnimi psihološkimi astrologi je zame skrivnost, ampak morda do tega še pride).

Ključno za nas pa je opazovanje lastnega cikla, ter komunikacije življenja samega preko podzavesti ali zavesti in naših čustev. Seveda bolestno visenje v določenem čustvovanju ne spada v to kategorijo. Ko pa smo v osnovi dobrega počutja in zdravja, je to nekaj, kar je zelo pomembno, ker nam lahko bistveno olajša našo življenjsko pot. Čas in prostor sta v prvi vrsti dogovora, zato sta elastična in si ju naša psiha pogosto in rada kroji po svoje. In kot je že Jung povedal, s tem, ko je uvedel pojem sinhonicitete, je opazovanje tega pojava lahko ključno za našo notranjo pot. Ta usklajenost je neke vrste nevidni smerokaz, ki nenadoma postane viden. Najbrž ni naključje, da se v slovenski besedi naključje skriva beseda ključ. O tem se radi pošalimo, kar pa ne zmanjša vrednosti te informacije.

Kako torej biti uspešen, kako uporabiti te danosti najbolj optimalno?
Najprej je treba znati opazovati, tako zunanje pojave, kot svoje občutke ob njih. Slednje je potem treba sprejeti. Jih z ljubeznijo raziskati, zakaj so taki kot so. Zakaj so naši občutki tam, na tem mestu, ob tej situaciji. Takrat spoznamo naše vrednote in ko jim sledimo, smo na pravi poti. To se - in to je pomembno - ne izključuje nujno z našim vsakdanom in z našimi dosedanjimi znanji in načini življenja. Veliko ljudi živi to usklajenost in se tega sploh ne zaveda, in to je popolnoma v redu. Pravzaprav je to najbolj naravno. Lepota življenja je ravno v naravnosti le-tega! Če se z nekim področjem globlje ukvarjamo, imamo najverjetneje tam neko rano, ali vsaj radovednost, posledica je delo na sebi in potem tudi določena spoznanja. Tisti, ki pa uspejo naravno slediti svoji poti, in so na njej preprosto srečni, so naravno dovolj sinhroni z življenjem samim. Drzno je od t.i. duhovnih in drugih učiteljev, da kogarkoli naslavljajo kot 'manj' ozaveščenega samo zato, ker ne hodijo po svetu z mantro na ustih ali astrološkimi kartami pod roko. Obstaja namreč velika možnost, da so tako duhovni, da sploh ne rabijo tega posebno aktivno ozaveščati, ker je to že jasno in ponotranjeno do te mere, da je naravno kot hrana in spanec.
In kdo smo mi drugi, da bomo temu oporekali? Lastni prag in njegova slovenska pregovornost je verjetno še vedno poln odpadlih jesenskih listov, zato ne rabimo nujno in tako pogosto polirat predpražnikov drugih .
Večina pa nas ni te sreče in počasneje spreminjamo svojo zavest in s tem življenje. Pogosto rabimo nekaj časa celo iti v precej napačno smer, da sploh ugotovimo, kako štorasto smo se lotili zadeve. Olajšanje nudi dejstvo, da nikakor nismo sami v tej situaciji ... 

Po prej omenjenih postopkih, ko se opazujemo in ozavestimo naše delovanje ter vrednote, pa je naslednji korak k uspehu in sreči ta, da najdemo pot, ki je polna notranjega miru. Notranji mir ne pomeni odsotnost aktivnosti in pasivno ter dolgočasno življenje. Pomeni, da smo v skladu s tem, kdor smo in tako delujemo. Ker smo ljudje razmišljujoča bitja, sploh v fazi, ko iščemo spremembe na bolje, je to faza pogajalskega uma. Takrat notranje razčlenjujemo, iščemo, ugotavljamo. To je proces, ki poteka na vseh nivojih zavesti: fizično, čustveno, duševno in duhovno. Najti moramo tisto točko, kjer je premirje v nas, zato, ker rabimo to ravnovesje. Tam v prostoru miru si lahko dovolimo, da se pogumno in srčno ter skladno s sabo odpremo za stalen stik z Novim. Ta stik je nujen, da postanemo del toka življenja, v katerega bi se radi podali.

Da bi bila pot skozi notranji konflikt uspešna, rabimo torej notranje premirje. Tu prav pridejo taoistična načela štirih poti: ' Da bi bilo premirje uspešno, se mora človek najprej pokazati. Drugič: mora biti pozoren; tretjič: govoriti mora resnico in četrtič: opustiti mora navezanost na rezultat'. Ko se je sposoben pokazati (biti iskren s sabo), govoriti resnico (biti iskren do drugih), opustiti navezanost na rezultat (pustiti sinhroniciteti, da deluje), človeka čaka prenova in notranja skladnost ter mir. Zato je biti 'na pravem mestu ob pravem času' predvsem stvar tega, da smo 'v sebi', in ne 'iz sebe' (spet imamo lep udomačen izraz za neravnovesje). Ko smo 'v sebi', pa smo na nek način 'doma'. Če smo usklajeni s sabo, smo vodeni z našo intuicijo, z našo notranjo modrostjo in takrat smo res mi. Življenje nam sčasoma tudi od zunaj pokaže, da je to res, fizično počutje je dobro, vse je nekako na pravi frekvenci z nami in vibriramo veselje. Če nismo vedno veseli, vsekakor nismo nesrečni.

V bistvu se gre za zavestno odpiranje 'prerfektnemu timingu' - popolni časovni usklajenosti - preko tega, da smo točno to, kdor smo. Dlje, ko to 'zdržimo', bližje smo pravemu mestu in pogojem za to, da to tudi ostanemo. Če nismo, pomeni, da ne moremo živeti v sedanjosti, da razmišljamo o preteklosti, da skrbimo o prihodnosti, da smo z umom in čustvi vsepovsod, razen v sebi - to je pa, kot, da nismo 'doma'. Ampak mi moramo biti 'doma', če želimo, da nas srečajo stvari, ki so nam namenjene. Ko smo 'doma', nas tudi drugi lahko najdejo, kajti čas je vedno pravi za vse, če smo 'tukaj in zdaj'. Usoda namreč ne more priti na obisk - če nas ni 'doma', ker smo z mislimi nekje drugje ali s srcem v daljavi (prihodnosti ali preteklosti). Takrat se lahko vse sestavi, mi pa tega enostavno ne opazimo.

Resnična formula za uspeh je čimboljši stik s sabo, čimbolj tukaj in čimbolj zdaj. Takrat smo odprti za vse serendipitete, sinhronitete in … predvsem tudi za to, kar si sami želimo.