1

Tema: Ko bom velik/a bom?

Sama imam velike spominske luknje iz otroštva. Enostavno se ne spomin dogodkov, ljudi, želja.
In že nekaj časa me je mučilo vprašanje Kaj sem želela biti ko bom velika? Kaj? Kdo?  … a v meni le tišina spomina…
Potem pa … ta vikend imam prižgano televizijo in na ekranu prenos revije drsanja na ledu. In me prešine. To. Ja. To. Želela sem biti umetnostna drsalka na ledu. 
En delček je nazaj. Sedaj ga moram še dobro umestiti v svoj prostor.
Pa vi? Kaj ste želeli biti ko boste veliki? Vam je to danes sploh pomembno?
Lep sončen pozdrav
Nina

Re: Ko bom velik/a bom?

Zanimiva tema  smile

V otroštvu se mi je občasno v srcu pojavljal strah, kaj sploh želim biti, saj nisem znala prepoznati notranjega klica po karieri. Zdelo se mi je, da vsi drugi vedo kaj želijo biti, jaz pa v globini nisem znala prepoznati, kaj želim biti. Energijski svet, komunikacija z drugimi ravnmi in manipulacija energij mi je bilo nekaj tako domačega kot zrak, ampak takrat nisem imela znanja in pojma, kaj s tem početi, takrat ni bilo informacij o tem, da bi se kdo ukvarjal z osebno rastjo ali duhovnostjo, kaj šele da bi lahko to bila kariera ... zato sem željo pozabila in se usmerila v drugo strast, umetniško ustvarjanje. A zdelo se mi je prelahko, da bi svoj talent lahko izkoristila za poklic in kariero. Ni se mi zdelo logično, da bi lahko v nečem, kar uživam, tudi zaslužila, saj je bilo splošno znano, da so službe težke, dolgočasne in da v njih na splošno ne moreš uživati. Vmes se mi je kratkočasno utrnila tudi ideja, da bi veliko ljubezen do živali preusmerila v veterinarsko kariero, ampak se je vse navdušenje poleglo, ko sem skupaj s stricem veterinarjem obiskala kmetijo, kamor so ga poklicali zaradi krave, da ji pomaga skotiti telička ... auu, tole pa je preveč konkretno zame, sem si mislila smile Zato sem izbrala področje za službo, ki se mi je zdel najbolj prizemljeno in praktično, a brez krvi in operacij, torej ekonomijo. smile

Če pogledam nazaj, so mi vsi koraki pomagali do stopnje, kjer sem sedaj. Ekonomija mi je dala dovolj prizemljenosti, da zmorem praktično delovati tudi v večurnem delu z ljudmi in energijami. Umetnost je še vedno tu, ampak v prvi vrsti, za mojo osebno radost in da lahko opazim lepoto življenja. Delo z energijami pa je sedaj končno dobilo smisel in pomen, da delam tisto, kar izpolnjuje mene in daje smisel življenju. Tako, to je moja zgodba na kratko.  smile  :srcek:

urska.pesemduse@gmail.com
urskakorun.com

Re: Ko bom velik/a bom?

Ja res, te naše otroške želje so en del nas. So del naše poti, kot praviš Urška. 

Umetnostno drsanje (na televiziji mislim in ne moje lastno – ker nisem prepričana da bi se sploh obdržala na drsalkah) mi predstavlja lepoto gibanja telesa, sinhronost gibov rok in nog ujete v ples glasbe in mavričnih luči. Piruete so magija tuzemljskega telesa obkrožene z vibracijami nerazložljive lepote.

V bistvu je bila moja telesna pot velikokrat bila pod vprašajem. Dokler nisem resnično dojela kakšen božanski dar je moje telo in kaj vse mi daje in nudi.  In sedaj poskušam lepo lepo skrbeti za njega.

Te pa čisto razumem Urška, ko govoriš o socialni določenosti in sprejemljivosti kaj moramo početi ko odrastemo. Službe so dolgočasne. Še več, službe so nujne. Torej so nujno dolgočasne?! A res? Sama se trenutno še učim reči DA novim priložnostmi, ki niso stabilne, ki ne plačujejo mesečnega pokojninskega zavarovanja, vendar so veliko bližje meni kot vse diplome priznanih univerz in dobre stabilne službe v mojem življenjepisu.

Me pa zgodbe ljudi, ki si upajo slediti sebi napolnijo z radostjo in upanjem, da lahko vsi izberemo realnost, ki je bližje naši duši. :srcek:

Re: Ko bom velik/a bom?

Kaj pa drugi? Vsi delate tisto, kar ste želeli, ko ste bili otroci?  smile

urska.pesemduse@gmail.com
urskakorun.com

5 Nazadnje urejal Tina (04.03.2014 22:55:05)

Re: Ko bom velik/a bom?

Jaz si nisem nič posebnega želela, zato težko komentiram tole temo. Meni je bilo v bistvu vse všeč, kar je delalo ljudi srečne in jim vidno dalo občutek zadovoljenosti in zadovoljstva. Pa kjer so bili dobri odnosi med ljudmi. Zato me je vedno navdušilo kaj novega, iskala sem pa bolj tisti občutek. O tem občutku smo se že skupaj pogovarjali na delavnicah, če se ne motim. Vedno mi je bil blizu občutek svobode in koristnosti. Potem pa … karkoli že smile . Delam pa tisto, kar si želim zdaj … kar je tudi nekaj vredno  smile

'Življenje je proces.

Re: Ko bom velik/a bom?

:prst: Res je, izpolniti svoje želje tudi sedaj, ko smo odrasli, je velike vrednosti.

urska.pesemduse@gmail.com
urskakorun.com

Re: Ko bom velik/a bom?

Jaz sem pa kot otrok razlagala, da sem zdravilka big_smile:D:D Sicer pa ni vse v otroških željah. Kot otrok sem želela mladega konja, ki je super ujahan in bi z njim lahko šla tudi na kakšno dresurno tekmo. Všeč so mi bili konji z izzivi, ki so bili problematični, nepredvidljivi, polni energije ... Ko sem se odločala za svojega konjička pred slabim letom, sem bila soočena z otroško željo, za katero sem ugotovila, da sem jo prerasla. Videla sem, da si sedaj želim prijaznega konjička, ki ga lahko malo zajaham, z njim delim skupne trenutke in se odklopim od vsakdanjih skrbi. smile

Re: Ko bom velik/a bom?

Ninja lol  lol  Sam tvoj konjiček je vseen pravi :srcek:  smile

urska.pesemduse@gmail.com
urskakorun.com

Re: Ko bom velik/a bom?

Definitvno pravi big_smile Za obojestransko zdravljenje wink

10 Nazadnje urejal NOB-Eden (10.03.2014 21:59:46)

Re: Ko bom velik/a bom?

Sanje in želje so bile velike. Najbrž mi je bilo rečeno, namignjeno ali pokazano (prikazano), da so bile nerealistične ali neprave zame. In potem sem odrastel. A sanje so ostale.
Nekako v dveh obdobjih sem se bil tudi malo usmeril k izpolnjevanju le-teh, a bolj postransko, samo za zabavo, za hec. In vedno so potem prišle druge stvari vmes in je tako ostalo. Sanje pa tudi.
In so zopet prišli poskusi usmerjanja proti njim, pa je ponovno prišlo nekaj, kar me je ustavilo, ali zavrlo. A sanje se vračajo. Malo sem jih sicer oklestil in preoblikoval, dopolnil.
Morebiti pa le ni bilo vse v egu in si te izpolnitve dejansko želi moja duša? Navsezadnje mi še vedno pošilja "sporočila", le da vedno manj vem, kako se bova lahko zmenila...

Re: Ko bom velik/a bom?

Da malo vnesem karmične diagnostike v debato ... smile

Neuresničene želje iz otroštva v odrasli dobi, občutek, da si želimo nekaj početi, pa enostavno ne dobimo dovolj volje, nas je mogoče strah jo uresničiti ali pa pridejo mimo lažje dosegljive priložnosti in potem na željo kar malo "pozabimo", čeprav še v nas nekje tli, se lahko vzrok za to skriva v zgodnjem otroštvu oziroma celo v obdobju nosečnosti. Mama je lahko doživela nek strah ali neko drugo čustvo, ki je v nas prebudila travmo in pa strah; to potem nosimo skozi celo življenje s sabo in si ne upamo realizirati svojih želja. To se lahko sprosti, če je oseba pripravljena. Toliko v razmislek, mogoče se kdo najde in začne raziskovati svoje želje, odnos do njih in se poglobi v svoje zgodnje otroštvo ali še dlje.  :rose:

urska.pesemduse@gmail.com
urskakorun.com

Re: Ko bom velik/a bom?

Ko sem bila čisto majhna, sem govorila, da bom "teta doktor".
Kasneje sem sicer to pozabila, ko se je bližal konec osnovne šole, sploh nisem imela pojma, kaj bi delala, s pomočjo staršev pa sem se vendarle usmerila v zdravstvo. Po srednji šoli sem šla nadaljevat šolanje v smeri, ki me je zelo veselila, a se je dogajalo veliko stvari, ki so me pri tem zavirale in na koncu sem študij opustila ter šla v službo kot medicinska sestra, za kakih 10 let, potem pa sem kratek čas delala v dobrodelni ustanovi.
Spomnim se svojih mladostnih fantazij, v njih sem vedno na tak ali drugačen način reševala ljudi, jim pomagala...
Sedaj imava z možem svoje podjetje, ukvarjava se s prodajo zdravih izdelkov, za katere veva, da ljudem pomagajo in v veselje mi je tudi svetovati strankam. Počasi se izobražujem v duhovnosti in trenutno so moje sanje priti do točke, ko bom lahko ljudem na ta način pomagala.
Čutim pa razdvojenost med poslom, ki ga ustvarjava z možem (saj je tukaj pač prioriteta zaslužiti dovolj denarja za preživetje naše družine) in mojo vizijo, da se bolj posvetim duhovnosti. Čeprav je moje znanje še omejeno, sem, ko sem tako začutila, pomagala že nekaj prijateljicam, ko so imele kake težave in večinoma so me kasneje spet kdaj poprosile za pomoč, saj jim je bilo zelo všeč. Občutek, da sem jim lahko dala nekaj lepega, me izpolnjuje in tega si želim še več, obenem pa se zavedam, da je pred mano še precej dolga pot učenja - trenutno si še ne upam sama zase trditi, da sem nekakšna "svetovalka". Mogoče nekoč.

13

Re: Ko bom velik/a bom?

K sm bil majhn sm hotu bit znanstvenik:)) Realno preprosto nism vedu, kaj bi rad bil, razne ideje smile
Spoštovanje pa tistim, ki so že takrat vedl, kaj bi rad bili, so to postal ter tud sedaj vejo, da je o to wink

Kaj nj rečem, eni majo več ovinkov, drugi pa manj ane. Nekater pa tud kje vmes avto parkirajo.