prirojene hibe

Živjo!

To so različne težave v zvezi z izgovorom "vibranta" r. Nekateri ljudje z logopedsko obravnavo to prerastejo, izčistijo, nekateri ne. 
Sedaj se mi je porodilo še vprašanje, zakaj ima vse več otrok sodobnega časa (recimo, da se s tem soočamo starši, logopedi in drugi specialni pedagogi, učitelji in cela armada ljudi, povezana z vzgojo in izobraževanjem vsaj v Sloveniji) govorno-jezikovne motnje, kot se jim uradno reče (od tega, da pozno spregovorijo - recimo okrog 4. leta in ne "pričakovano" okrog 2. leta, ne spregovorijo, se težko izražajo, komunikacijo razumejo dobesedno (npr. spektroavtistične motnje), težave z branjem in razumevanjem prebranega ...). Kje je vzrok? Je to posledica bolj površnih odnosov z manj učinkovite komunikacije, porast dejanskih motenj, smo na te odklone bolj pozorni, je to odraz načina življenja ???? 
Hvala za katerokoli mnenje in prav lep pozdrav  :srcek:
Mija

Živjo!

Naša hčerka je pozneje spregovorila, je začela pa nenavadno zgodaj prepoznavati črke. V bistvu smo pri njej do govora prišli po drugi poti - od pisanja črk, besed, do branja (napisi na tablah ...) in govora. Danes ima izbrano, bogato besedišče, v 1. razredu piše male spise, bere tekoče male tiskane črke itd. V glavnem, bilo je zelo zanimivo in verjemite, da pestro, tako da razmere v zvezi z različnimi službami poznamo od blizu.
Bila je cepljena po programu do 3. leta, potem pa revakcinacij nismo izvajali, opustili smo cepljenje pred šolo in sedaj v 1. razredu in videli bomo, kaj temu sledi (mogoče nič, mogoče nas bo pediatrinja dejansko prijavila ...). Pri njej nismo opazili bistvenih sprememb razen enkrat, ko je po cepljenju nismo mogli potolažiti ... Je pa govor izostal oz. se ni nadalje razvil, čeprav je zgodaj pozdravljala, klicala mama itd.
Glede odnosov nam je dala zgovorno ogledalo. Je pa tudi res, da smo se kot družina znašli v primežu izzivov (nemogoči in nestalni urniki v službi, brez varstva, bolezen in smrt v družini ...). Danes lahko rečem, da smo še dobro izpeljali vse skupaj. Ko je človek na robu fizičnih in drugih moči, naredi, kar zmore. Danes, ko je je marsikaj za nami in je govor stekel, laže dihamo. Se pa učimo drugače komunicirati, učimo se komunicirati ... Za našo družino zgleda, da je to življenjska naloga.
Otrok poišče šibko točko staršev - za to imajo poseben čut. Tudi starši se gradimo, sproti. Danes vemo veliko več kot takrat, ko smo se prvič pogledali v oči z novorojenko 
Nas je ta izkušnja pretresla, ampak tudi obogatila. Kjer smo jo razvadili, poskušamo popraviti zamujeno. Izzivov ne manjka. Lahko pa rečemo, da je zrela, odgovorna, komunikativna in srčna deklica. Če nastopijo težave  s kakšnim otrokom v vrtcu ali šoli (tujci, ki ne znajo slovenščine, priseljenci), vedite, da zmore prav ona vzpostaviti most.

Pozdravček  :srcek:

Mija

Pozdravljeni!

Urška, ko sem brala tvoj odgovor, se mi je ponudilo kar nekaj iztočnic. Družino, v katero sva se rodila z bratom, je zaznamovala smrt starih staršev po mamini strani. Pred mojim rojstvom je umrl dedek, pred bratovim babica (prometna nesreča). Torej, v letu in pol smrt starih staršev in najino rojstvo. Vmes se je oče za kratek čas odselil domov k staršem, po rojstvu brata se je vrnil. Naše družinsko življenje je oblikovalo delo. Komunikacije je bilo malo, v glavnem je bila povezana z delom (kaj mora kdo opraviti, kako - odlično, seveda ...). Kar hitro sva morala odrasti, ker ni šlo drugače. Meni je bilo z očetom vedno težko komunicirati, je precej eksploziven, če ni po njegovem ali ima kdo drugačno mnenje, zna pa pokazati tudi veselje, se nasmeji iz srca, izredno veselje ima do dela na zemlji, redoljuben je in natančen, a zanima ga samo nekaj področij, ostala niso pomembna (zanj). Pri materi sem imela občutek, da z večjo lahkoto komunicira z bratom, da sta si bolj podobna po značaju. Mama je z nami več komunicirala, spremljala šolsko delo, naju vključevala v delo itd., tako da sva z bratom hitro znala poprijeti za različna opravila, v bistvu sva bila v tem smislu že v OŠ (četrti, peti razred) samostojna (kuhanje, pranje, skrb za domače živali ...). Drugače je bilo z izražanjem čustev - ne da jih ni zaznala, da jih je spregledala, mogoče ni znala tega pokazati. Večkrat sem čutila njeno stisko, je zelo delavna in tudi (pre)obremenjena, a vseeno je bila odprta za novosti. Mogoče najbolj pri njej pogrešam sproščenost kljub težavam, to, da se nasmeji iz dna srca, kar ji duša da. V vasi smo veljali za nekaj posebnega, uspešni itd. z drugačnimi vrednotami, ne vem pa, če zaradi tega sedaj bolje živimo (materialno).
Babica po očetovi strani in tudi nekateri vaščani, sošolci, so bili tudi neizprosni in posmehljivi zaradi govorne napake. Otroka boli, čuti se nemočen in osramočen, če se mu nekdo roga zaradi kakšne hibe. Mogoče sva z bratom zato vložila več dela v uspeh npr. v šoli itd. Manjka pa mogoče tisi občutek samozaupanja, občutenje sebe kot zadostnega, vrednega, sprejetega. Potrditev v družini sva doživljala zaradi dosežkov.
Zanima me tudi, zakaj sem doživela to situacijo, saj učne lekcije duša izbira z dogovorm, prostovoljno. Čeprav se mi svita, da lahko s to izkušnjo pomagam tistim, ki jim je mogoče še težje (težave z učenjem, razumevanjem stvari ...).

Prav lep pomladni dan želim vsem,

Mija  :srcek: