Zanositev

Pozdravljeni,

odločila sem se, da vam pišem, ker se mi zdi, da potrebujem kakšen ˝konkreten˝odgovor za dogajanja v mojem življenju. Morda pa vpogled v moje biopolje pokaže kaj bolj specifičnega, vsaj za zadevo, ki me trenutno najbolj skrbi. Z boleznijo, ki se mi je vrnila sem nekako razčistila, saj mi je kljub veliko nevšečnostmi prinesla tudi nova spoznanja in nove preobrate v življenju. Ker so se stvari pričele obračati na bolje sva se s partnerjem končno odločila za naraščaj. Če sem se prej posebej spraševala ali je že čas za otroka, ne glede na mojo starost in statistike sem kmalu začutila, da je to to in kot bi se mi srce odprlo za novo želeno preizkušnjo. Vendar pa čas ni ravno na moji strani, morda sem malce nepotrpežljiva, toda tako kot čas teče, tako tudi raste moja skrb in na nek način razočaranje. Ne morem in ne morem zanosit, ginekologinja pravzaprav ni prepoznala izrazitih težav in naju je glede na starost napotila kar v kliniko za neplodnost, kjer naju čaka pregled, čez malo več kot tri mesece. Načeloma se poskušam ne vdajati strahu in se ne obremenjevati s tem, soočila sem se s tem, da je želja zrasla, da se je pojavila tako rekoč čez noč in da je postala tako močna da mi že ob pogledu na vse stvari, ki so povezane z nosečnostjo gre kar malo na jok. Poskušam se ne preveč obremenjevat, po drugi strani pa se sprašujem, kaj se vendarle spet dogaja pri meni ter ali gre res zgolj za novo preizkušnjo...nekje sem prebrala, da imamo toliko preizkušenj in tako velike kot jih lahko prenesemo a včasih se počutim, tako...saj ne vem kako bi opisala...v vsem kar se mi je do sedaj zgodilo sem sicer slej ko prej našla smisel, le tule morda potrebujem kakšen droben nasvet, da še naprej ohranim trezno glavo in da sprejmem čas, za katerega se mi zdi, da samo teče in mojo željo po otrocih samo odnaša in odnaša v ˝prihodnost˝. Hvala