Pozdravljen Zoran,
poskusila bom čim bolj na kratko, kolikor v tem primeru lahko. Naj opozorim, da je moj primer morda za marsikoga naravnost smešen, ampak ko sem iskala pomoč pri psihologinji, mi je povedala, da ima še en podoben primer.
Pred pol leta si je moj mož nič hudega sluteč s programom FaceApp na FB dal postarati obraz in od takrat živim v nekakšnem šoku. Na sliki je bil zelo podoben njegovemu očetu, ki milo rečeno ni bil ravno prijeten človek. Pravzaprav precej neugoden in težek karakter, na pogled odbijajoč, z ogromnimi podočnjaki in res grdim pogledom. Po vedenju sodeč je imel vse znake narcisoidne osebnostne motnje, ob pamet je spravljal celo družino. Tudi na pogled se je dalo z mimike njegovega obraza razbrati, da ima v sebi veliko težke in negativne energije. Nismo se veliko družili, nas je pa nekaj let precej manipuliral in izsiljeval vse mogoče. Je pa ta moj tast sicer lani jeseni umrl, ampak kot zgleda, nas "preganja" še iz groba.
Da opišem moje občutke, ko sem zagledala tisto sliko... najprej sem občutila grozo, strah in kot da me je dobesedno odneslo. Ne vem, ali je možno, da je del moje duše dejansko nekam odneslo? V glavnem, od moža sem se nehote popolnoma ohladila, otopela in po pol leta to ne mine, ne morem sprejeti, da bo vizualno podoben očetu. Prav vidim se, kako se bom čez 20 let zbudila ob "prikazni". Kot da si ne morem dopovedati, da sta to dve osebi, da ne gre za istega človeka in da z leti ne bom opazila, ker se človek ne spremeni čez noč. Enostavno občutki butajo iz mene, da je groza.
Vem, da to ni normalno in iščem tudi pomoč v obliki psihoterapije, delam na sebi, berem knjige, iščem povezave z mojimi predniki, delam na razumevanju... Doma imam in berem knjigo V opoju narcisa, da bi razumela, kaj je s takimi ljudmi, da ne bi čutila takega odpora in groze. Zadnjič sem se opogumila in ponovno vstavila moževo sliko v ta program, da bi se poskusila soočiti s tem strahom, pa me je samo močno stisnilo v prsnem košu in spet sem začutila en sam odpor. Enostavno ne prenesem, da bo moj mož podoben svojemu očetu, ki mi je ostal v spominu kot ena primitivna pošast. Pardon izrazom, ampak se mi zdi edino smiselno, da opišem brez olepševanja. Saj nisem ponosna na svoje občutke, veliko raje bi čutila razumevanje, odpuščanje in ljubezen. Do vseh ljudi na tem svetu lahko čutim razumevanje, do te pojave (tastove face torej) pa me je groza in strah. Vedno sem vedela, da je moj mož njegov sin, ampak sem vedela tudi, da je popolnoma drugačen človek, ki dela na sebi, je zrel in dober, karakterno daleč od očeta. Pravzaprav sem se vedno čudila, kako ima lahko tak oče tako dobrega sina. Krvna vez med njimi me nikoli ni tako pekla, kot zdaj, od tiste slike dalje.
Resno razmišljam, če ni to neka peklenska karma od bog ve kdaj? Če ne bom nekako opravila s temi občutki, bom morala stran, saj se moža včasih niti dotakniti ne morem. Da ne govorim o intimnih odnosih, kjer nikoli nisva imela težav, mož me je vedno zelo privlačil, ker je lep moški, zelo dober oče otroku in tudi vse ostalo bp. Zdaj, ko pomislim, da bo z leti podoben očetu in se mi prikaže tista slika s telefona, me stisne in se mi vse zagabi. Sicer sem mu razložila, kaj se mi dogaja in je zelo razumevajoč, pa vseeno vem, da to v nedogled ne bo šlo.
Ne vem več, kaj lahko naredim, kako je to povezano s čemerkoli? Ima to kaj opraviti s kakšnim strahom pred staranjem in smrtjo, ali kakšno nezavedno zamero do koga iz moje družine? Ker enostavno ne najdem vzroka, občutki so pa grozljivo močni. Posebno ponoči in zjutraj, ko je podzavest močnejša. Zares čutim težko stisko, vsak dan se borim, žal pa zdravila za to (sem se pozanimala).
Hvala za kakršni koli odgovor!