Za zdravje: David proti Goljatu (o avtohtonih semenih)

Objavljeno v sodelovanju s projektom “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

Zavedanje o pomenu avtohtonih semen se širi po svetu. Ali je res moralo izginiti skoraj 85 odstotkov zakladov naših prednikov, da bi se vsaj nekateri prebudili? Kaj boste odgovorili svojim vnukom, ko vas bodo vprašali, kakšnega okusa je bilo tistih nekaj tisoč sort jabolk ali riža, ki jih več ni?

Vse več je ljudi, ki so se odločili nekaj storiti, da ohranimo vsaj tisto, kar imamo. Skorajda ni države, v kateri se ne krepijo pobude za ohranitev avtohtonih semen. Takšno semensko knjižnico smo končno dobili tudi v Sloveniji – razvili so jo Mariborčani v sklopu projekta Urbane brazde. Pri tem jim je pomagala tudi zelo razvita semenska knjižnica Arch Noah iz sosednje Avstrije.

K popularizaciji avtohtonih semen je zelo prispevala tudi akcija Štafeta semen, ki je te spomladi zanetila novi val navdušenja in povezovanja med ljudmi, ki se zavedajo, da so semena edina valuta, ki ne bo nikoli izgubila na vrednosti.
Takšne oblike samoorganizacije vse bolj motijo svetovne koncerne, ki jim je skoraj uspelo v svoje roke vzeti celotno svetovno proizvodnjo semen. Francosko semenarsko podjetje Grainex Baumax se je tako odločilo tožiti civilno društvo kmetov Kokopelli, ki med svojimi člani izmenjuje semena 460 sort sadja in zelenjave. Društvo so tožili za nelojalno konkurenco in zahtevali 50.000 evrov odškodnine. Sklicevali pa so se na smernice Evropske unije, ki načeloma prepovedujejo kmetom, da bi semena pridelovali in jih prodajali, če te vrste niso uradno priznane in vpisane v sortni katalog.

Odločba sodišča je bila zato za mnoge presenetljiva. Evropsko sodišče je namreč presodilo, da navajana smernica EU ne prepoveduje kmetom, da gojijo, semenijo in izmenjujejo semena avtohtonih sort, kljub temu da gre za semena, ki niso uradno registrirana. Sodišče je v svoji obrazložitvi zapisalo, da mnoge sorte sodijo med vrste, ki so že ogrožene in imajo tipične lokalne karakteristike. Zato menijo, da zahteva po registraciji in certifikaciji za te sorte ni nujna. Ko gre za evidentiranje, sodišče meni, da zadostuje, da je takšna sorta priznana v eni državi članici EU, nato pa se lahko z njo trguje na celotnem ozemlju Unije.

Mnogi menijo, da takšna razsodba predstavlja udarec za svetovne koncerne, kot so Bayer Crop, Monsanto, Dupont ali Syngenta, ki že imajo nadzor nad 67 % svetovnega semenarskega trga in si zelo prizadevajo, da bi pridobili patentne pravice tudi nad starimi sortami. Drugi pa svarijo, da stoji za takšno „zmago ljudstva” prikriti cilj multinacionalk, da bi s spodbujanjem zbiranja in izmenjave avtohtonih sort lažje prišli do odpornega semenskega materiala, ki jim ga zdaj primanjkuje.

S tem, da so avtohtona semena dobila status ogrožene vrste, pa so obenem preprečili, da bi ta segment bolj resno vplival na stanje moči na trgu.

Zagotovo bo takšna razsodba prispevala k temu, da se v uporabi ohrani čim več lokalnih semen. Čigava in kakšna bo naslednja poteza, pa bomo videli kmalu.

Novo svetovno bančništvo

V svetu so leta 2006 evidentirali okrog 1.300 genskih bank, v katerih se ohranja 6 milijonov vzorcev, kar je le delček celotne biotske pestrosti našega planeta.

Največja svetovna semenska banka se imenuje Millenium Seed Bank Project (Semenski projekt tisočletja) in se nahaja v bližini Londona v Angliji. Ta semenska banka je približno stokrat večja od norveške semenske banke, v njej pa je shranjenih na milijarde semenskih vzorcev. Njihov končni cilj je, da zberejo in shranijo celotno biotsko pestrost našega planeta. Kako velik cilj so si zastavili, priča dejstvo, da jim je do leta 2009 uspelo priti na 10 % zastavljenega cilja, ocenjujejo pa, da bodo do leta 2020 lahko shranjevali okrog četrtino vseh svetovnih semen. Semena po potrebi pošiljajo na razne konce sveta in jih obnavljajo skozi gojenje vsakih 10 let.

Svetovna semenska banka na norveškem ledenem otoku Svalbard

Pred petimi leti je na Norveškem ustanovljena svetovna semenska banka Svalbard Global Seed Vault, v kateri želijo ohraniti 4 milijone rastlinskih vrst. Lokacija, ki je le 812 kilometrov oddaljena od Severnega tečaja, predstavlja naravno hladilnico in je zato zelo ustrezna za shranjevanje semen.

Projekt so v celoti financirali Norvežani (6,4 milijone EUR). Semena hranijo 130 metrov globoko v skali, približno 140 metrov nad gladino morja, v posebnih hladilnicah, ki so varne pred sevanji, jedrsko kontaminacijo in potresi. (Predstavljajte si, da bi z denarjem, ki ga damo za dokapitalizacijo NLB, tudi mi lahko ustvarili več kot osem takšnih objektov).
Banka bo delovala tako, da semena vzdržujejo različne države, pri čemer se semena aktivirajo in vrnejo državam, če bi ta vrsta postala ogrožena.

Velikost srca je bolj pomembna od velikosti objekta.

Ena izmed prvih semenskih bank se je nahajala v St. Petersburgu (takratnem Leningradu). Ustanovil jo je Nikolai Vavilov (1887–1943), ruski znanstvenik in genetik, ki je zbiral semena iz vsega sveta. Banka je preživela 28-mesečno obleganje Leningrada v drugi svetovni vojni. Danes je poznana pod imenom Vavilov Research Institute of Plant Industry. Znanstveniki, ki so skrbeli za semena v času vojne, so raje umrli od lakote, kot da bi se rešili tako, da bi zbrana semena pojedli.

Kakšni pa so vaši semenski prihranki?

Ker je vse več zanimanja za avtohtona semena, je dobro vedeti, o čem govorimo. Zato objavljamo slovarček uradnih opredelitev.

Domača avtohtona sorta je nastala iz avtohtonega izvornega semena in ni bila načrtno žlahtnjena ter se predeluje, vzdržuje in razmnožuje v RS.

Domača sorta je tudi sorta, ki je bila požlahtnjena v RS pred več kot 15 leti oziroma v primeru vinske trte ali sadne vrste pred več kot 30 leti, seme te sorte pa se še prideluje, vzdržuje in razmnožuje.

Udomačena (tradicionalna) sorta je starejša sorta tujega porekla in se prideluje v RS že več kot 15 let oziroma v primeru vinske trte ali sadnih vrst več kot 50 let in je dobro prilagojena na slovenske razmere.
EU je prav zaradi tega razvila pojem ohranjevalne sorte, ki starim avtohtonim in udomačenim sortam omogoča vpis v sortno listo, z vpisom pa je omogočeno trženje in ohranjanje takšnih semen. Ta semena so gotovo najbolj zanimiva za ekološke kmetovalce, njihovo uporabo pa vzpodbuja tudi država.

Dokler je „na malo”, je dovoljeno.

Kapital je očitno imel prste vmes, ko se je določalo, kaj in koliko tega bo dovoljeno brez uradne in drage registracije, ki je narejena le po meri največjih igralcev.

Tako je za ohranjevalne sorte določena količina semena, ki se lahko pridela in trži. Povedano bolj natančno, v Sloveniji lahko pridelamo največ 0,3 do 0,5 % (odvisno od sorte) ohranjevalnih semen za določeno vrsto, ki je gojena v Republiki Sloveniji v eni rastni dobi. To prevedeno pomeni, če je kultura, na primer, zelja zasejana na 10.000 hektarjih, smemo pridelati kot ohranjevalno sorto le toliko semen, kot je potrebno, da bi z njim zasejali zelje na 50 hektarjih. Druga možnost je, da se držimo zgornje dovoljene meje, ki količino omejuje na količino semena, ki je potrebno, da se zaseje 100 ha.
Skupna količina vseh semen ohranjevalnih sort – če bi, denimo, želeli gojiti 300 avtohtonih vrst zelja ali fižola, pa je tudi določena in ne sme presegati 10 % količine skupnega semena za to kmetijsko rastlino v eni rastni dobi. Tako je dejansko minimalno 90 % trga uradno dodeljenega velikim igralcem, ostali pa se lahko igrajo le v svojih vrtičkih.
Zato morajo pridelovalci semena ohranjevanih sort  svoje želje po gojenju do določenih datumov prijaviti Fitosanitarni upravi RS, ki mora pred gojenjem preveriti, ali bo skupni seštevek vseh predvidenih gojenih količin ustrezal skupni dovoljeni kvoti. Ravno tako mora organizator pridelave in trženja poročati o prodanih količinah semena vsake ohranjevalne sorte v posameznem letu.  Seme ohranjevalne sorte se lahko prideluje in trži le v regiji porekla.

Vrtičkarska sorta

Pri vrtičkarskih sortah ni omejitve v skupni količini, njihova morebitna širitev za „resno pridelavo” pa je omejena z velikostjo pakiranj, ki se lahko prodajajo. Ta se, v odvisnosti od velikosti in teže semen, giblje med 5 grami in 25 grami. Izjema so le težka semena koruze, boba in fižola, kjer je največje dovoljeno vrtičkarsko pakiranje omejeno na 250 gramov. Ni pa omejitev, koliko vrtičkarskih vrečk s semeni lahko kmet ali vrtičkar kupi. Zato tudi ni omejitev, koliko takšnih semen se lahko pridela.
To teoretično pomeni, da imamo vrtičkarji možnost spreminjati svet. Kot vrtičkarski narod, in svojevrstna izjema v Evropi, imamo možnost pridelati in ohranjevati več vrtičkarskih sort kot drugi narodi.

Tudi za izgubljeno obstaja upanje...

Februarja 2012 so ruski znanstveniki objavili, da jim je uspelo oživiti že izginulo rastlino (Silene stenophylla) iz 32.000 let starega semena. Tega so našli skupaj s še 800.000 semeni pod permafrostom Sibirije v globini 37,8 m. Rastlino trenutno vzgajajo pod zaščitenimi pogoji in jo bodo pozneje prenesli tudi na prosto. Očitno je DNA zelo vzdržljiv, zato ostaja upanje, da del izgubljenega še vedno lahko povrnemo.

Slovenska semenska knjižnica:

Več o projektu Slovenske semenske knjižnice lahko izveste pri vodji projekta: Mateji Koler. (info@semenska.org; +38640304211)