Kaj storiti v primeru, če imam informacije a jih ne znam uporabiti oz. v nekem smislu prizemljiti. Odnos s starši je skrhan in odtujen že od mladosti. Sedaj pri 19 letih sem se odselil a vedno ko pomislim, da obiščem očeta me zmoti občutek krivde, saj iskreno ne želim k njemu na obisk
Saj ne rabiš, dokler nisi pripravljen.
Dobro je pa predelati krivdo. Katera misel ti pa zbuja krivdo?
Že od majhnega se nisem počutil član svoje družine v nekem smislu. Vedno sem bil odtujen in tisti, ki sem se vedno spraševal "ali so neumni", saj nikoli niso razumeli kar sem želel povedati.
Koliko te začutim imaš drugačno vibracijo od staršev- to pa ni nič narobe – ste se prišli naučiti eden od drugega ( če boste dopustili to učenje in raznolikost) – drugače je pa umik trenutno vredu odločitev, dokler nismo sami ali drugi pripravljeni razrešiti stvari.
Ne gre samo za travme ampak preprosto kompatibilnost oseb med sabo. Npr. oče vedno govori o tem, da bi moral imeti podjetje itd. Vem, da želi le najbolje in razumem njegovo situacijo ter reakcije. Npr. mame zaradi osebnih težav moje življenje preprosto ne zanima. Sam osebno pa nisem oseba, ki bi hodil na obisk in se pogovarjal o vremenu.
Sam pri sebi vem, da očeta kot tudi sebe nisem sprejel 100% (sem ugotovil že po temu ko sem mislil da sem se sprejel). Vendar nevem kakšno vlogo tu igra sprejemanje. Igra ampak do neke mere. Ne želim mu reči, da ne želim k njemu zaradi krivde že iz razloga, ker vem kakšno je njegovo emocijsko stanje v najinem odnosu ter njegovem življenju. Preprosto se bojim, da mu nebi na plano vrgel "pretežkih" zadev.
Ne vem kako je tudi s tem da prekineš stike...
Iz napisanega je spoznati, da nosiš v sebi zamere, ki jih boš rabil sprostiti, pa neglede na krivdo, ki jo imaš.
Zanima me druga perspektiva na situacijo. Imam veliko informacij in možnih rešitev a se pri večini bojim izida. Danih informacij ne znam uporabiti. Dovoljujem tudi vpogled v biopolje, če je to potrebno.
Nič ni narobe, če si želiš ustvariti življenje po svojem okusu. Le sledi sebi, svoboden boš pa ko predelaš preteklost (spustiš zamere, krivdo, strah,..) potem greš naprej.
Drugače izgubljaš energijo in je večino prisoten občutek, da nas nekaj zaustavlja, blokira,..
Lahko greš sam po postopku: Tukaj
ali pa si poiščeš pomoč.
Kaj storiti v primeru, če imam informacije a jih ne znam uporabiti oz. v nekem smislu prizemljiti. Odnos s starši je skrhan in odtujen že od mladosti. Sedaj pri 19 letih sem se odselil a vedno ko pomislim, da obiščem očeta me zmoti občutek krivde, saj iskreno ne želim k njemu na obisk. Že od majhnega se nisem počutil član svoje družine v nekem smislu. Vedno sem bil odtujen in tisti, ki sem se vedno spraševal "ali so neumni", saj nikoli niso razumeli kar sem želel povedati.
Ne gre samo za travme ampak preprosto kompatibilnost oseb med sabo. Npr. oče vedno govori o tem, da bi moral imeti podjetje itd. Vem, da želi le najbolje in razumem njegovo situacijo ter reakcije. Npr. mame zaradi osebnih težav moje življenje preprosto ne zanima. Sam osebno pa nisem oseba, ki bi hodil na obisk in se pogovarjal o vremenu.
Sam pri sebi vem, da očeta kot tudi sebe nisem sprejel 100% (sem ugotovil že po temu ko sem mislil da sem se sprejel). Vendar nevem kakšno vlogo tu igra sprejemanje. Igra ampak do neke mere. Ne želim mu reči, da ne želim k njemu zaradi krivde že iz razloga, ker vem kakšno je njegovo emocijsko stanje v najinem odnosu ter njegovem življenju. Preprosto se bojim, da mu nebi na plano vrgel "pretežkih" zadev.
Ne vem kako je tudi s tem da prekineš stike...
Zanima me druga perspektiva na situacijo. Imam veliko informacij in možnih rešitev a se pri večini bojim izida. Danih informacij ne znam uporabiti. Dovoljujem tudi vpogled v biopolje, če je to potrebno.
]]>