Pesem Duše - pomoč mladi družinici

Re: pomoč mladi družinici

2010-11-01T19:15:39Z

pikapolonica je napisal/a:

S partnerjem sva dolgo debatirala o stvareh okrog naše družinice in sva nekako prišla do zaključka, da bi te kontaktirala za svetovanje, pomoč. Preko foruma nima smisla.
Naj te kontaktiram preko maila, gsm-a?

Pikapolonica lahko preko meila, ker sem v torek in sredo do večera zaseden

Re: pomoč mladi družinici

2010-10-31T17:38:56Z

Hvala, Zoran, definitivno si NAM pomagal.
S partnerjem sva dolgo debatirala o stvareh okrog naše družinice in sva nekako prišla do zaključka, da bi te kontaktirala za svetovanje, pomoč. Preko foruma nima smisla.
Naj te kontaktiram preko maila, gsm-a?

Re: pomoč mladi družinici

2010-10-29T19:59:10Z

Pikapolonica
Najprej bi ti priporočal, da se prizemljiš, da se povežeš tako z božanskim, kot zemeljskim delom sebe. Povezava v eno smer ni dovolj.
Kot že sama praviš, da nisi bila sigurna v sebe in strahove, ki si imela (tudi partner) za časa nosečnosti, te spremeni, pa boš potem videla odziv otroka.
Otrok živi, se napaja in sprejema informacije neposredno za časa bivanja v maternici, kot tudi po porodu je preko aure povezan s starši. Na nek način do približno štirinajstega leta živi v auri staršev. Do treh let je najbolj vezan na starše in potem postopoma malo manj do sedmega leta. Po sedmem letu postopoma začnejo popuščati vezanosti na auro in se končajo nekje pri štirinajstem letu.
V tem času otrok vpija(se uči), vse informacije, čustva staršev in dostikrat ne ve razlikovati, svoja čustva od starševih. Enostavno jih prevzame nase misleč da so njegova (strahove, skrbi,..). Zato se otroci lahko nam iz neznanega razloga začnejo čudno obnašati ali od enkrat zbolijo in podobne reči. Zato je znano to, da ko zboli otrok je potrebno pozdraviti starše in njihova čustva in verovanja.
Upam, da sem ti kaj pomagal.

pomoč mladi družinici

2010-10-28T17:02:21Z

Torej, sem mamica 4 mesečni dojenčici, ki je eno precej zahtevno detece, občutljivo, se hitro prestraši, deluje nezaupljivo do ljudi razen mene in očka. Otroka sem si zelo želela, čeprav sem se v nosečnosti srečevala tudi s strahovi, da pa morda le nisem pripravljena. No, po uvajanju prve tedne po porodu, sem začutila, da je to tisto tapravo in svojo malčico neizmerno ljubim.
Že ves čas, odkar se je rodila, pa me spremlja občutek, da moram nekaj spremeniti pri sebi, da prenašam na njo neke stvari, za katere je čas, da jih "popucam". No, pri tem se pa ustavi. Vem, da je nekaj, nekaj kar moram spremeniti, ne vem pa kaj to je. Vem, da se bere neumno, ampak drugače ne znam tega ubesediti. Ta občutek se okrepi, ko ima malčica kakšne težave, še posebej, ko je nemirna in deluje nekako odsotno.
Zoran, ali kdorkoli, čeprav ta moj post nima ne glave ne repa, ne točno določenih vprašanj, prosim za kakšen vplogled. Kaj bi v bistvu rada je, da izvem, kaj lahko jaz (in moj partner) storiva (razen ljubezni, ki je dobi ogromno), da bo najini malčici na tem svetu bolj domače.
Pozdravček :srcek: