Kaj pa je več od naključja ?
Prilike so, ostalo moramo narediti pa sami ...    :prst:

Res je. 

tudi jaz bi rad delil z vami svojo izkušnjo, ki se mi je pripetila nedavno. Ko se meditiral mi je med meditacijo prišla misel o eni znanki ki mi je drugače zelo simpatična. Še isti dan sem šel na pijačo, in naletel ravno na njo ko je s kolegom pila kavo. 
Naključje ali kaj več?

Skratka, poskusimo uživati v življenju in da nam je zanimivo, zabavno, interesantno Hvala Zoranu, Urški, sošolcem in vsem ostalim, ker mi dajete nenehne iztočnice za nova spoznanja in užitek na sebi (namesto delo na sebi)

Nato se je v meni zbudil jasen glas, ki me je vprašal, čemu se bojim biti v sedanjem trenutku. Odgovorila sem, da moja preteklost nekako definira, kdo sem danes. Glas me je vodil skozi slike in mi obrazložil, da vse značilnosti, sposobnosti in potenciali niso vezani na preteklost, ampak sedanjost in so tu neprimerno večji, intenzivnejši, kot so kdajkoli bili. Ni pomembno, kaj je bilo, ampak kaj je sedaj. Tega me je bilo na nekem nivoju strah, zato me je glas vodil v prihodnost, od koder sem pogledala na svoje sedanje življenje. Spoznala sem, da če ne bom zares zaživela svojega sedanjega življenja in dala poudarek kreiranju sedanjosti in novih dogodkov, bo sled tega življenja, pečat oziroma odtis na niz življenj, le medla linija razreševanja preteklosti brez ustvarjanja novih izkušenj in doživetij. In še enkrat - ni pomembno, kaj je bilo, ampak kaj se odločim sedaj, da bo

To me spominja na misel, ki sem jo nekje prebrala - Don't be so serious, it's just life

Tole pa moram deliti z vami. Pred dvema dnevoma se vozim po cesti in kar naenkrat me prevzame močen spomin na sanje tiste noči, v katerih so me vodniki opozorili, naj vozim previdno. Avtomatično sem zmanjšala hitrost in pred avto je takrat padel ogromen kup snega. Če ne bi upočasnila, bi padel direktno na avto. Rečem lahko le hvala, hvala, hvala  :srcek:  :rose:

Pa še to - z dovoljenjem fanta delim njegovo izkušnjo. Včeraj je odpiral S. P. in sva ves dan posvetila birokraciji in urejanju vseh pripadajočih zadev (ajpes, durs, banka, ZZZS ...). Ves čas naju je spremljal občutek, da počneva pravo stvari in tako mora biti, med podpisovanjem pogodbe pa se je na listu pojavilo še belo pero Lepo je, ko dobiš takšna znamenja in potrditve. Hvaležna sem tudi za to  :srcek:  :srcek:  :srcek:

Hudo lepo  :srcek:   :prst:

Kot v naravi iz dneva v dan ne vidiš razlike, je tudi pri meditaciji tako.
Če pogledam rastlinico v zemlji, je nezmerljivo, koliko je zrasla na dan, a vendar neizmerno, ko primerjaš sliko prvega kalčka ali cele rastline čez 3 mesece.
Jaz sem zdaj v situaciji, ko sem 3 mesece doma in veliko meditiram vsak dan, in rezultati so zelo zanimivi.
Kot rečeno, iz dneva v dan skoraj nič, cela slika počutja in sprememb pa je zelo impresivna.

Poskušam s slednjimi meditacijami:

- planetarna mantra za vsak dan po djotishu
to je zanimiva meditacija, predvsem ti sprosti misli in ti pomaga sprejeti energijo in se uglasiti s sporočilom in vrednostjo planeta, ki je tisti dan aktiven. Zelo primerna za vsakodnevno umirjanje in povezavo z deli sebe, ki bi jih rad bolje videl, da jih ozavestiš.

- meditacija z notranjim pregledom organov
to sem preiskušala zaradi bolezni. Čez čas dobiš referenčno točko, povratno informacijo za vsak organ in njegovo počutje.
Meni osebno se tisti, ki so v fazi čiščenj, pokažejo kot vedno bolj beli. Zelo pomaga kombinacija s taoističnimi vajami 'notranji nasmeh'.

- meditacija na polno/prazno luno
pomaga pri prazni spodbudit vpogled v našo temo (da nam pokaže podzavest in skrite stvari) in pri polni luni ozavestit, katera področja so 'prezasičena', kje imamo presežek energije oz. s čim se ukvarjamo preveč, kje se kvačkamo in haklamo. Te meditacije so od meseca do meseca zelo različne

- meditacija z angeli
Po potrebi, glede na situacijo, kjer rabimo pomoč. Angeli so vedno blagodejni in tolažeči sopotniki in vedno prijetna družba.
Predvsem primerni za obdobja žalovanja in situacije, kjer rabimo podporo za ljubečo ampak jasno soočanje s sabo.

Drugače pa iščem ravnotežje med tem, da me 'odnaša' in med tem, da sem umsko preveč prisotna.
Se mi zdi, da rabiš nekaj mesecev, da začneš v resnici dobivat res prave informacije, ko se vsa ta nesnaga sčisti, ki jo nanaša vsakodnevni umski izziv :-)

Kar je vsem meditacijam skupno - čas poteka blazno drugače 
Približno 10 min/h  :srcek:

Pa še to - z dovoljenjem fanta delim njegovo izkušnjo. Včeraj je odpiral S. P. in sva ves dan posvetila birokraciji in urejanju vseh pripadajočih zadev (ajpes, durs, banka, ZZZS ...). Ves čas naju je spremljal občutek, da počneva pravo stvari in tako mora biti, med podpisovanjem pogodbe pa se je na listu pojavilo še belo pero Lepo je, ko dobiš takšna znamenja in potrditve. Hvaležna sem tudi za to  :srcek:  :srcek:  :srcek:

Čestitke in srečno!   :prst:

Pa še to - z dovoljenjem fanta delim njegovo izkušnjo. Včeraj je odpiral S. P. in sva ves dan posvetila birokraciji in urejanju vseh pripadajočih zadev (ajpes, durs, banka, ZZZS ...). Ves čas naju je spremljal občutek, da počneva pravo stvari in tako mora biti, med podpisovanjem pogodbe pa se je na listu pojavilo še belo pero Lepo je, ko dobiš takšna znamenja in potrditve. Hvaležna sem tudi za to  :srcek:  :srcek:  :srcek:

Vse bolj čutim in dojemam, kako pomembno je stanje telesa tudi za razvoj duha, da pa bi znali vzpostaviti in obdržati prave pogoje, moramo imeti do telesa pravi odnos, ga sprejemati, znati zadovoljiti njegove potrebe in mu dati pogoje za zdravje.

:prst:  :prst: 

V tem kontekstu mi je bilo pokazano, da se vse poškodbe, ki smo jih doživeli na telesu, odražajo tudi na duši, srcu, umu in tantienu (seveda lahko te vplive transformiramo oziroma z ozaveščanjem sprostimo blokade in sprožimo samozdravljenje). V telo smo prinesli določene energije in dano nam je, da jih v telesu shranimo kot v malem svetišču. Naš odnos do tega svetišča posledično vpliva tudi na dušo, srce, duha in um. To ne pomeni, da se podredimo materialnemu in se ujamemo, ampak da skrbimo zase v vseh pogledih in cenimo izkušnjo življenja, ki nam je bila dana skozi telesno inkarnacijo, smo za to hvaležni in jo brezpogojno sprejemamo. Vse bolj čutim in dojemam, kako pomembno je stanje telesa tudi za razvoj duha, da pa bi znali vzpostaviti in obdržati prave pogoje, moramo imeti do telesa pravi odnos, ga sprejemati, znati zadovoljiti njegove potrebe in mu dati pogoje za zdravje.

Prepustila sem se in znašla v morju. Čutila sem, kako se potapljam in stapljam z vodo, ne da bi mi zmanjkovalo zraka. Nato je proti meni začel plavati ogromen kit ter že začel odpirati svoja velika usta. Ustrašila sem se in že hotela zbežati, ampak nekaj mi je reklo, naj se le prepustim. Odprla sem se doživljanju in dopustila, da sem se znašla v kitovi ustni votlini, vendar me ni požrl, temveč se le zasukal in začel plavati z mano v svojih ustih po toku življenja. Z njegovo pomočjo je bila pot veliko varnejša in hitrejša, kot bi bila sicer. Začela sem še sama plavati, nato pa zagledala ogromenega orla, ki se mi približuje. Prijel me je s svojimi kremplji, me vzdignil in poletela sva. Ozrla sem se navzdol in videla, da je v toku življenja ujetih ogromno ljudi, ki so obtičali, se ne premikajo, komaj lezejo ali pa so obupani. Orla sem vprašala, zakaj nosi mene in ne njih. Bolj ga potrebujejo kot jaz. Zakaj jim ne pomaga. Njegov odgovor je bil: "Ti si pogledala gor."

Postalo mi je jasno. Vsi imamo na voljo vso podporo in pomoč tega sveta. Imamo pa tudi svobodno voljo, da se ji odpremo ali pa ne. Čisto vsak med nami ima nešteto vodnikov, pomočnikov in neskončno ljubezni, ki samo čaka, da se ji odpremo, da jo spustimo v svoje življenje, da preplavi naše telo, čustva, um, vsakodnevne situacije, da nas popelje v raj, ki je tu in sedaj, če si ga le upamo ugledati.

Zato le poglejte gor