Besedilo: Jerneja Jošar

Japonske nazobčanke (Lentinula edodes), bolje znane pod imenom šitake, so ene najbolj zdravilnih gob. Znižujejo holesterol in krvni pritisk, varujejo jetra in krepijo imunski sistem. Dokazano je, da učinkovine v gobah delujejo protitumorno in ovirajo razvoj virusa HIV.

Avtohtono rastejo v gozdovih Kitajske in Japonske. Zaradi mnogih za zdravje pozitivnih učinkov so jih kljub naravnim rastiščem že od nekdaj želeli tudi pridelovati. Tako so pred tisoč leti razvili tehnike za pridobivanje šitak, ki so jih do zdaj izpopolnili. Zahvaljujoč tem tehnikam jih dandanes gojimo po vsem svetu in so ene izmed najbolj razširjenih gojenih zdravilnih gob.

Pridelovanje šitak za prodajo poteka v pripravljenih substratih, v zaprtih prostorih in pod nadzorovanimi pogoji. Doma pa se lahko poigramo z gojenjem gob na drevesnih deblih. Pri tej tehniki gojenja je sicer težko predvideti točen začetek rasti, gobe zrastejo v intervalih in večinoma naenkrat ter samo dvakrat na leto. Vsekakor pa je gojenje zelo enostavno in se ga lahko vsakdo loti brez pomislekov. Potrebujemo le drevesno deblo oziroma hlod, podgobje – micelij šitak, plastično folijo za živila in vlažen ter senčen del vrta.

Izbira lesa za gojenje šitak

Čeprav imamo v vrtu pred hišo verjetno največ možnosti uporabe lesa sadnega drevja, je žal to še najmanj primerno za gojenje šitak. Tudi les iglavcev se ne obnese. Najprimernejši so hrast, bukev, gaber in kostanj, sledijo jim breza, jelša, vrba in javor ter topol, platana in tulipanovec. Pri trših vrstah lesa (hrast) so pridelki večji, pri mehkejših vrstah (topol) pa je hitrejše preraščanje micelija. Ne glede na to, kateri les boste izbrali, mora biti svež in pridobljen iz zdravih dreves, saj tak še ni okužen z drugimi glivami. Prav tako ni vseeno, kdaj ga posekamo. Če naredimo to v dobi mirovanja, ko je vsebnost sladkorjev in drugih hranil najvišja, bomo imeli največ pridelka. Les naj ima čim več beljave. To je nov les v nastajanju in je mehkejši. Zato ga micelij lažje preraste. Lubje mora biti čim manj poškodovano, saj nudi micelijem zaščito.

Nanos micelija šitak

Debla nažagamo na polena dolžine 1–1,5 m in premera 5–20 cm. Vanje v cikcak vzorcu zvrtamo 5 cm globoke luknje premera 4–8 mm. Število lukenj je odvisno od dolžine in premera polena. Npr. pri polenu dolžine 1 m in premera 10 cm zvrtamo 20 lukenj v petih vrstah. V luknje namestimo z micelijem preraščene čepke, ki jih kupimo v vrtnih centrih Kalia ali prek spleta (npr. http://www.zanaravo.com/cenik.html#cenik, http://www.eko-sitake.si/si/hobi-gojenj … .html...). Porinemo jih čisto do konca, pri čemer si lahko pomagamo s kladivom. Zapolnjene luknje in konce polen premažemo z voskom, da preprečimo izhlapevanje in vnos nečistoč.
Namesto čepkov lahko uporabimo micelij na žitu. V tem primeru je bolje zvrtati širše luknje, vsaj okoli 1,5 cm. Previdno jih napolnimo z micelijem na žitu, da ne poškodujemo žitnih zrn, in zalijemo z voskom. Lahko nažagamo širša 10–30 cm debela polena na krajše kose dolžine 50 cm. Na odžagane dele nasujemo micelij na žitu, dodamo žaganje, ki smo ga dobili pri žaganju debel in prekrijemo s plastično folijo.
Po končanem »cepljenju« postavimo polena v zaveten in senčen del vrta, najbolje pod grmovje ali ob severno steno hiše, vendar ne pod streho. Najprimernejši čas za to opravilo je od aprila do junija.

Štori v vrtu

V vrtu lahko za gojenje šitak uporabimo tudi štore, vendar ti ne smejo biti trhli. Prav tako ni v redu, če se iz njih izceja sok. V tem primeru malo počakamo, da se štor deloma posuši.
Štore lahko uporabimo na oba prej navedena načina, torej ali po obodu navrtamo luknje in vstavimo čepke z micelijem ali pa po odrezani ploskvi potresemo micelij na žitu, pomešamo z žaganjem, prekrijemo z odrezanim delom in zaščitimo s folijo.
Štor zaščitimo pred soncem.

Oskrba

V vročih poletnih dneh poskrbimo za vlago. Najbolje je, če debla oziroma štore kar polijemo z vodo. Tam, kjer smo hlode ali štore zaščitili s folijo, večkrat preverimo, ali se pod njo ne nabira vlaga. Kakor hitro se ta pojavi, folijo na nekaj mestih prebodemo. Hlode pustimo čez zimo zunaj. Ne potrebujejo nobene zaščite, saj je micelij odporen na nizke temperature. Kakor hitro pride prva otoplitev, se micelij prebudi in začne rasti.

Rast micelija in gob

Kmalu po cepljenju se začne pod folijo razraščati micelij, ki je na začetku bel, pozneje pa postane rjavkast. Preraščanje traja nekaj mesecev in je odvisno od vrste lesa, debeline polen, števila cepilnih mest in temperature oziroma podnebja. Na Primorskem je to 4 mesece, v hladnejših predelih Slovenije pa tudi do leto ali več. Za razraščanje micelija naj bo temperatura najmanj 15 ºC in največ 25 ºC. Preraščanje je najintenzivnejše pri temperaturi okoli 24 ºC. Če je nižja, je počasnejše.

Po fazi preraščanja snamemo folijo in hlode za 24 ur potopimo v mrzlo vodo. S tem pospešimo snovanje gob. Lahko si pomagamo tudi z udrihanjem po odrezanem delu hloda. Po namakanju jih postavimo nazaj na senčno mesto. V kratkem času začnejo rasti gobe.

Gobe zrastejo v intervalih in večinoma vse naenkrat. Pri nas se to zgodi dvakrat, jeseni in spomladi. Da nekaj raste "kot gobe po dežju", v našem primeru drži dobesedno. Ob močnejših nalivih lahko pričakujemo večjo obroditev gob. Enak vpliv imajo tudi nagle ohladitve.
Na tako pripravljenih hlodih ali panjih lahko pričakujemo pridelek gob tudi do šest let.