Jaz sem imela v mislih situacijo, ko ljudje pogosto pametujemo partnerju in mu pomagamo reševati njegove napake, namesto, da bi se ukvarjali s tem, kaj se dogaja nam in kako mi to doživljamo.
Ko se začne proces pogovora in delitev mnenj preveč ponavljati in opazimo, da se vrtimo v krogu, pa lahko zaključimo, da nekdo morda ne želi ali ni pripravljen 'reševati' svojih problemov, ker jih morda niti ne vidi kot problem - in takrat ni na nas, da ga spreminjamo, ampak da ga sprejmemo takega kot je, ali odidemo.

Drugače imamo očitno mi s tem večji problem kot druga oseba. 

O tem sva se pogovarjala in povedal sem ji svoje mnenje. Zakaj? Ker je čisto v redu punca, ki si želi ljubezni, s kupom vzorcev in prepričanj iz družine, ki si je morda ta ideal ljubezni privzela ravno zaradi travm iz otroštva. In ker vem, da prevelika pričakovanja vodijo v razočaranje na katerem koli področju, tudi iz lastnih spoznanj. Pa seveda zaradi tega, ker sem bil v ta odnos vpleten. Jaz se zelo dobro zavedam, kaj je ona sprožila v meni, kaj vse je prišlo na dan in zame je bil ta odnos zelo poučen.

pri dopuščanju možnosti sem mislil na tole (iz teme Brezpogojna ljubezen):

Zoran je napisal/a:
Npr. Če se bojiš, da boš izgubil partnerja in če to dejstvo ne sprejmeš, kot da "to se pa že meni ne more zgoditi" in te je še vedno strah, posledično to pripelje do izgube partnerja.
Če pa ti dejstvo sprejmeš, da je možno, da izgubiš partnerja,  dopustiš možnosti da obstaja (ker v keteru, akaši, univerzalnem informacijskem polju ali prostoru različic…- tudi vse te možnosti obstajajo) si to možnost sprejel in posledično od tega ne bežiš, ne obsojaš in te ni strah. Je zelo malo možnosti, da bo do izgube tudi prišlo.

Zakaj torej ne bi sprejel dejstva, da je možno. Saj se nisem zaobljubil, da z njo nočem več nikoli imeti nič. Ljudje se spreminjamo. Tako jaz, kot ona. Vsak na svoj našin in s hitrostjo, ki jo izbere sam. Če pa ne bova, pač ne bova. Moja pot je pot odkrivanja, zakaj se mi takšne situacije sploh dogajajo. Pot spreminjanja sebe zaradi mene samega.

Kljub temu, da mi je jasno, da tako kot je bilo zdaj ni imelo nobenega smisla (hja, razen učenja in prepoznavanja!), imam občutek, da zopet še ni konec. In kaj zdaj v tem primeru. Ne vem več, ali pričakujem, da se bova zopet zbližala, ali le dopuščam možnost, da se to lahko zgodi.

Če je ta občutek vezan nate je koristno da se zavedaš, da ko boš te stvari razrešil pri sebi se boš prepustil in odpru za tudi drugačne spremembe.  Če pa ni vezan nate, pa mislim  da si že ugotovil, da drugih ne moreš spreminjat. Tudi kot ti je Malina napisala. Če si dopuščaš možnosti odprte za naprej, mislim, da vlagaš energijo v neke želje in fantazije, kjer izgubljaš energijo. Tako da sem bil prav vesel, ko sem prebral še naslednjo tvoje sporočilo, ko praviš, da veš kako naprej.
Želim ti veliko sreče.

Dopuščanje je nekaj drugega, ampak ... da imaš občutek, da še ni konec, še ne pomeni, da bosta skupaj, pomeni lahko samo to, da moraš ti pri sebi razčistit vse tisto, kar je v tem odnosu zate motečega.
Ona ti je samo ogledalo. Zato je tudi tako pomembna - pokaže ti vse, kar ti ni všeč pri sebi oz. kar lahko pri sebi spremeniš, da boš boljši ti. Taki odnosi so vedno zelo pomembni, čeprav ne vedno najlepši ali morda sploh ne tisto, kar res iščemo.

Če ti misliš, da moraš sebe in njo spremenit, da vama bo lepše, to še ne pomeni, da si ona želi istega.
Lahko si se postavil v vlogo rešitelja, rešenec pa sploh ne želi biti rešen, ampak je zadovoljen sam s sabo. Lahko tudi daje vtis, da želi biti rešen, pa to še ne pomeni, da je to resnično, kar se skriva za tem. Možnosti je veliko. Vsekakor pa odnos ne sme biti o tem, kaj si drugi želi in kaj drugi misli in kaj drugi počne, temveč na prvem mestu rabiš ti vedet, kaj si v odnosu želiš in kaj o tem misliš. Potem bo drugi že prišel tak, da bo odgovor na tvoje potrebe.

Če ona išče npr. ideal, je to njena stvar, morda ga bo našla, morda ne. Ni na tebi, da postaneš ideal, niti, da ji razlagaš in jo izobražuješ o tem, da idealov ni, če te ne prosi za pomoč.
Kar se tiče vzorev - večina vzorcev nastane v primarni družini v obdobju, ko smo ranljivi in ko iščemo ljubezen in varnost. To, da vemo, odkod je, še ne pomeni, da je to izgovor za nadaljnje življenje, niti, da zato vzorec lažje rešimo, je pa vsekakor ena stopnica na poti k spoznavanju kdo res smo in kako res čutimo. Mi, sami. Ne kaj drugi pričakujejo, kaj drugi sprožajo v nas.

Jaz se včasih vprašam, če sem oseba, s katero bi si želela preživeti večino svojega časa.
Odgovor ni vedno navdušen 'seveda' 
Tako pogledam, kaj bi še spremenila in hitro se pokaže to in ono. Ampak spremenila na sebi, ne na drugemu ... in to z ljubeznijo. Če razumeš, kaj mislim?

Srečno  :prst:

Pozdravljem Andro

Po mojem mnenju sta spret v odnosu, ker sse še učita na tak način razreševat določene vzorce. Pri vpogledu sem opazil naslednje vzorce: S tvoje strani nerazumevanje v komunikaciji in ženskega principa delovanja, to lahko izvira iz nesprejemanja  ženskosti na spošno tudi zaradi travm, ki niso povezane s partnerstvom.

Opazni so tudi določene pritiske v nudenju tistega , kar sama partnerica nima v sebi; npr. občutka varnosti(s tem mislim, da ona pričakuje od tebe, da ji ti zagotoviš takšne občutke). Ti pa se na ta pritisk pozavestno odzivaš z agresijo.   Pri obeh je opazna tudi želja oz. naravnanost, drugega spremeniti tako, da mi bo ustrezal in se mi prilagodil. Manj pa sta usmerjena v sprejemanje partnerja takšnega kot je in v druge pozitivne občutke. Tudi, če sta zdaj na distanci, je dobro, da pri sebi preveriš ali se v čem od naštetega prepoznaš in to razrešiš, da se ti ne bo ponavljalo kasneje v življenju. 

Upam, da ti bojo informacije pri tem koristile in navijam zate! :prst:

Pozdravljen, David.

Hvala za odgovor. Ja, ta odnos je dobesedno privlekel na dan vso zalogo vzorcev. Sicer pa bom komentiral tvojo razlago:
-nerazumevanje v komunikaciji in ženskega principa delovanja (Je možno, da je ta vzorec nastal zaradi razmerij, ki so se prekinila pred tem, zaradi (ali tudi zaradi tega) dolgoletnega slabega odnosa v primarni družini, brez izkazovanja ljubezni? Ma saj vidim, da nekateri odgovori prihajajo sproti, ko to pišem. Z mamo sem imel še pet let nazaj (do udeležbe na postavitvi družine!) zelo težaven odnos, z zelo slabo komunikacijo, kjer preprosto nisem imel moči za prekinitev čustvenega izsiljevanja.)

-pritiski v nudenju tistega, kar partnerica nima v sebi, na primer občutka varnosti: prej bi rekel, da ima ona vzorec "vse moram sama", jaz pa "moram pomagati"...morda pa zaradi filtra pred očmi nisem videl tako kot ti

-naravnanost drugega spremeniti tako, da bo ustrezal in se mi prilagodil. Manj pa sta usmerjena v sprejemanje partnerja takšnega kot je in v druge pozitivne občutke: tudi v tem je resnica, ki na nek način velja za oba, čeprav zase lahko trdim, da sem želel vplivati na spremembo predvsem v smislu prepoznavanja vzorcev...če ji pomagam prepoznati vzorce in jih spremeniti, nama bo lepše (enako pri sebi); deloma mi je uspelo, dokler je bil interes...Zanjo lahko rečem, da si je s pomočjo literature, v katero se je zatekala (tudi njena mladostna leta so bila preizkušnja zanjo) ustvarila idealne predstave in pričakovanja, na primer o ljubezni.

Vmes, med vprašanjem in odgovorom na forumu, sva se odločila, da zaključiva partnerski odnos. Kljub temu, da mi je jasno, da tako kot je bilo zdaj ni imelo nobenega smisla (hja, razen učenja in prepoznavanja!), imam občutek, da zopet še ni konec. In kaj zdaj v tem primeru. Ne vem več, ali pričakujem, da se bova zopet zbližala, ali le dopuščam možnost, da se to lahko zgodi.

Po mojem mnenju sta spret v odnosu, ker sse še učita na tak način razreševat določene vzorce. Pri vpogledu sem opazil naslednje vzorce: S tvoje strani nerazumevanje v komunikaciji in ženskega principa delovanja, to lahko izvira iz nesprejemanja  ženskosti na spošno tudi zaradi travm, ki niso povezane s partnerstvom.

Opazni so tudi določene pritiske v nudenju tistega , kar sama partnerica nima v sebi; npr. občutka varnosti(s tem mislim, da ona pričakuje od tebe, da ji ti zagotoviš takšne občutke). Ti pa se na ta pritisk pozavestno odzivaš z agresijo.   Pri obeh je opazna tudi želja oz. naravnanost, drugega spremeniti tako, da mi bo ustrezal in se mi prilagodil. Manj pa sta usmerjena v sprejemanje partnerja takšnega kot je in v druge pozitivne občutke. Tudi, če sta zdaj na distanci, je dobro, da pri sebi preveriš ali se v čem od naštetega prepoznaš in to razrešiš, da se ti ne bo ponavljalo kasneje v življenju. 

Upam, da ti bojo informacije pri tem koristile in navijam zate! :prst:

ker ne najdem neke racionalne razlage, zakaj se mi v partnerskem odnosu (ki sedaj to v bistvu več ni) dogaja, da se s partnerko razhajava in zbližujeva, sprašujem za možno razlago. Prebral sem si podobno temo v kateri ste odgovarjali uporabnici z imenom Alter. vesel bi bil kakšnega podobnega namiga.
Po mnogo letih sva se ponovno srečala pred približno dvema letoma. Dejstvo je, da sva se pritegnila. par sva postala pred letom in pol. Med tem časom sva šla za kratek čas večkrat narazen. V najinem odnosu so bila torej obdobja vroče-hladno. Ko sem prebiral stare mejle, ki mi jih je poslala partnerka, sem v njih opazil pogosto spraševanje o tem, ali me lahko sprejme, ali ne, ki se je ponavljalo v določenih intervalih. Ostali mejli so bili izraz ljubezni (zaljubljenosti?). Trenutno sva precej na distanci in se me izogiba, kar se je zgodilo "čez noč". Tudi zaradi nje oz. najinega odnosa sem precej spoznal sebe, svoje strahove in prepričanja, seveda tudi njo. Vem, da se lahko preprosto odločim in sprejmem, da tako pač je, a vseeno bi mi kakršnakoli sugestija prišla prav.  lep pozdrav.