Vsem prav lep pozdrav,
sem v obdobju raziskovanja sebe in krog mojih prijateljstev se močno spreminja. Pri sebi opažam vzorec, da ne znam povedat svojega mišljenja - v smislu kaj mi ni všeč, s čim se ne strinjam. To pripelje do počasnega razpada prijateljstva, pri katerem ni jasno zakaj je do prekinitive stikov sploh prišlo. Ampak, okej, pomembno mi je da sem vzrok prepoznala, recimo da upam na pozitivno razrešitev:)
Glede drugega problema bi pa res rada kakšen uvid, mnenje, razlago, karkoli....
Povsod beremo o pozitivnem razmišljanju, zakonu privlačnosti in naj se osredotočamo na pozitivno, saj na kar se osredotočaš, to dobiš. S tem se popolnoma strinjam in se trudim živeti na tak način. Žal pa mi to ne uspe vedno. Včasih, predvsem ko ponoči ne morem spat mi začne moj um servirat negativne misli v smislu "Kaj pa če: nam vlomijo v hišo; se otrokom kaj zgodi; povzročim prometno nesrečo; kdo zaradi mene umre;....." Takoj ko te misli zaznam jih jasno prekinem, si rečem STOP!, jih preusmerim na kaj pozitivnega. Včasih imam občutek, da je že super da mi v življenju zdaj vse dobro gre, ampak "pazi se, boš že dobila svojo katastrofo", kot bi imela nekje v podzavesti samosabotažni vzorec, ki samo čaka. Na kaj? Da mi bo šlo najlepše, da bom najbolj srečna in zadovoljna, potem pa bo udarilo.
Zato vas sprašujem, a si bom s temi mislimi res priklicala slabo? Kaj naj naredim,da ta negativen tok misli ustavim?
In še ena zadeva. Ko se družim s kolegicami, ženske rade kakšno zadevo predebatiramo od začetka do konca. Si delamo scenarije, razmišljamo o možnih rešitvah, filozofiramo in včasih govorimo tudi o tem,kaj nam mori, nas skrbi, smo v dvomih a se bo karkoli rešilo nam v prid.
Ko se zdaj pogovarjam z eno izmed kolegic, ki je povsem predana pozitivnemu razmišljanju, sem ugotovila, da se ne da več pogovarjati na ta način. Ne gre za to,da bi bila zaskrbljena o čemerkoli, jaz vem,da je v mojem življenju poskrbljeno za vse. A vendar bi se včasih rada samo pogovorila, izrekla stvari ki me težijo, jih predebatirala, predvsem slišala svoje besede in skozi pogovor razrešila kakšno težavo. Ne pa da vse dobim odgovor naj ne kompliciram in da bo Vesloje poskrbelo za vse.Je zdaj tudi samo pogovarjanje o težavah že na nek način ne okej - če so težave negativno, se o njih tudi kao naj nebi pogovarjali? Kakšno pogovarjanje nam pa potem še ostane?
Res bom vesela kakršnega koli mnenja, uvida, nasveta in hvala ker ste mi namenili svoj čas in prebrali moj post :rose: :srcek:
Gilly, prav nič ni narobe, nasprotno, s tem, da stvari predebatiramo. Tudi jaz tako delujem, da skozi to, da nekaj na glas povem sama lažje prepoznam problem. Zato mislim, da vem, o čem govoriš. Če tvoje prijateljice nimajo potrebe o tem, da bi govorile o svojih težavah to še ne pomeni, da ti ne rabiš. To je treba pač sprejet.
Seveda se je naravno in prav pogovarjat o težavah. Ni namen, da jih ignoriramo.
Pogovarjanje o težavah je skratka okej 
Kar pa je pomembno je to, da jim ne dajemo močnega emocionalnega naboja, ker jih tako privlačimo - tu vstopi zakon privlačnosti in strahovi kot taki so tisti, ki so energijski vozli, zgoščenke, ki ujamejo potem večje in z njimi povezane dogodke v naše življenje. Kot ribiška mreža, v katero se zataknejo stvari tam, kjer so vozlički, kjer jih pa ni, pa tok lepo teče skozi.
Nič ni narobe, da greš skozi scenarije, um se tako pomiri in ne gloda več, kot je nujno potrebno. Ko vse scanarije predelaš pa le spusti tagrozne in se fokusiraj na tiste, ki si jih želiš.
Drugače boš stalno glodala vse scenarije in ker je strah po naravi močnejše gonilo kot pozitiva, so temačni scenariji vedno bolj emocionalni.
Energija sledi misli, zato je pomembno, kaj misliš in kako se ob tem počutiš.
Prvo pa je najvažnejše, da se sprejmeš, tako, kot si.
Če imaš strahove, si reči, da se kljub temu, da imaš strahove brezpogojno sprejemaš vključno z dejstvom, da imaš strahove.
Tako si kreiraš prostor za manevriranje proti pozitivi, deluješ iz osnove ljubezni (brezpogojno sprejemanje) in si daš veliko več možnosti, da boš spremenila svoj tok misli. Predpogoj, da se spremeniš je itak ta, da sprejmeš situacijo, drugače ne moreš spreminjat ničesar.
Normalno je, da se bojimo neznanega, tudi če je pozitivno, ker smo tako naučeni. Zato nisi nič čudna, če se ustrašiš, sploh, ker živiš v okolju, ki ima globok skupni vzorec občutka krivde in kjer je ideja, da se lahko stvari spreminjajo in ljudje rastejo skozi igrivost in veselje precej tuja - bolj razširjena je ideja, da je treba trpet, da si zaslužiš srečo, da to ni naravno stanje človeka 
Strah pred uspehom in neuspehom pa je v bistvu iste vrste strah, samo drugi pol njega, oboje izhaja iz smeri nevrednosti in zgoraj omenjenih krivdnih vzorcev...
Toliko o teh manjših podvprašanjih, o vzorcih bo pa kdo drug kaj več povedal verjetno