nekje sem že postavila vprašanje, pa ne najdem kje, zato bom še tule. Skratka, zanima me, zakaj vedno, ko nekomu odprem srce, naletim na osebo, ki me prizadene. Na koncu vedno potegnem kratko. In sem izigrana. To se mi je zgodilo tudi pred kratkim, ko se me je nekdo pošteno privoščil. Tako dolgo mi je dajal lažne obljube, da sem na koncu omagala. In se končno umaknila. Boli pa še vedno zelo. Ker sem imela iskreno rada. In kaj je še najhuje, če bi se še javil, bi mu oprostila. Prosim za pomoč, ker sama si tega ne znam razložiti. To se mi namreč dogaja že vse življenje. Je to moj karmični dolg? Sem kar takega zagrešila, da to plačujem. Sedaj sem recimo na tleh. In ta človek, zaradi katerega sem na tleh, se prav nič ne obremenjuje, da je to storil. Kolikor mi je znano, maksimalno uživa.

Hvala za odgovor.
N.

ana_J,

kakor vidim in začutim tvojo situacijo, nisi predelala vzroka, zaradi katerega se ti je z ravni duše pojavila ta situacija v življenju. Kakor jaz začutim, je to konflikt - dovoliti si ljubiti in biti ljubljena v življenju na sploh. Ta situacija ti je prišla, ker se je v tvoji duši pojavila želja občutiti ljubezen in biti ljubljena in ljubiti. Lahko da je ta želja v tebi brbotala dlje časa in se ti je po toku dogodkov izpolnila. V tvojem biopolju se začuti razočaranje glede ljubezni, neizpolnjena pričakovanja in grenkoba, vezana na prejšnja ali na sedanje partnerstvo - če sem prav razumela, je bila ta zveza vzporedna s stalno zvezo z drugim.

Zato ti predlagam, da se usmeriš v razreševanje teh občutkov, vezanih na grenkoben odnos, ki ga imaš drugače do ljubezni in odpuščanje vzrokov, ki so pripeljali do tega prepričanja, da si ne dovoliš biti ljubezni.

Urška, hvala za odgovor.

Moram priznati, da vse kar si napisala popolno drži. Morda prav zaradi tega ne morem spustiti osebe iz svojega življenja, mislih, ker sem se v tej (sicer zelo kratki, ampak čustveno zelo intezivni), dejansko se počutila ljubljena in tudi sama vračala ljubezen. ako močnih čusteve, ne vem če sem že kdaj doživela. Vendar, kot sem že napisala, ta zveza ni mogla obstati in se razvijati.

Hvala za iztočnice, bom se poglobila vase in še brskala naprej in poskušala najti vzrok, zakaj se mi je ravno s to dušo pojavila ta poučna situacija. Morda imava kakšene "neporavnan" račune iz prejšnega življenja?

kakor vidim in začutim tvojo situacijo, nisi predelala vzroka, zaradi katerega se ti je z ravni duše pojavila ta situacija v življenju. Kakor jaz začutim, je to konflikt - dovoliti si ljubiti in biti ljubljena v življenju na sploh. Ta situacija ti je prišla, ker se je v tvoji duši pojavila želja občutiti ljubezen in biti ljubljena in ljubiti. Lahko da je ta želja v tebi brbotala dlje časa in se ti je po toku dogodkov izpolnila. V tvojem biopolju se začuti razočaranje glede ljubezni, neizpolnjena pričakovanja in grenkoba, vezana na prejšnja ali na sedanje partnerstvo - če sem prav razumela, je bila ta zveza vzporedna s stalno zvezo z drugim.

Zato ti predlagam, da se usmeriš v razreševanje teh občutkov, vezanih na grenkoben odnos, ki ga imaš drugače do ljubezni in odpuščanje vzrokov, ki so pripeljali do tega prepričanja, da si ne dovoliš biti ljubezni.

Da ne odpiram nove teme, bom opisala svoj problem pod naslov te teme...

Lansko leto sem se zaljubila, čeprav se mi to "ne bi smelo zgoditi". Življenje riše svoja pota. V bistvo je bilo to zame eno zelo lepo obdobje, čeprav prepovedano.  Zaključek je bil obema popolnoma jasen... Problem je v tem, ker še vedno te osebe nisem problema oz. jo nočem (če sem povsem iskrena). Sicer stikov nimava, se pa občasno videvava zaradi službenih obveznosti.

Vse skupaj me v bistvu zelo obremenjuje, rada bi to osebo izpustila iz svojega življenja in jo pusatila v preteklost, pa mi ne uspe oz. jo nekako nočem (ne vem zakaj). Poskušala sem že z reikiom, meditacijo, tudi po postopkih transformacije sem šla, pa nekako ne pomaga. 

A mi lahko kako pomagate, morda z kakšnim nasvetom? Hvala za odgovor že v naprej.

spelca13, po moji izkušnji ljudje v tebi podobni situaciji ne naredijo spremembe, ker izberejo poznano varnost nad neznano svobodo. To je vedno in izključno edini razlog, zapakiran v sto in eno čustvo, navado, vedenjski vzorec itd.
Če ne bi vlekla s sabo teh čustev, bi jih seveda lahko vlagala drugam, in če ne veš kam, je to potem precej težko (sploh, če nimaš najboljše samopodobe ali nobenega primera, kako to početi).
Jaz ti predlagam mojo najljubšo vižo: pot malih korakov. Poglej, kaj je v danem trenutku tisto, kar bi ti pomagalo, da se MALO boljše počutiš. Ne veliko. Ko se navadiš te nove vibracije, pa naprej.
Ni nujno, da si 'to kar malo dopoveš', ker ljudje rabimo izkustveno doživeti, da verjamemo, zato malo po malo. Ko začutiš, da si varna v tej tebi prijaznejši vibraciji, pa naprej.

Opazuj, kako bi rada živela, in naredi si plan. Strategija je vedno dobra, ker nam da občutek varnosti, ko najdemo varnost v svoji novi strukturi, se lahko ločimo od stare.

Kar se tiče zaključka: vsekakor naredi nek obred, če to rabiš, ampak potem je treba naprej. In tu je keč, tu se ustavimo in mencamo, ker ne vemo, kaj s tem, kam odložiti to vrečo energije in čustev, ki smo jo prej vlagali v posodo z imenom 'bivši'. Treba je najti nov pisker, kjer lahko nekaj dobrega in zdravega za nas s tem skuhamo

Srečno!

Tina, super, hvala ti! Ti znaš tko dobro ubesedit vse, zadeneš žebljico na glavico, al kako se že reče    :prst:

Opazuj, kako bi rada živela, in naredi si plan. Strategija je vedno dobra, ker nam da občutek varnosti, ko najdemo varnost v svoji novi strukturi, se lahko ločimo od stare.

Kar se tiče zaključka: vsekakor naredi nek obred, če to rabiš, ampak potem je treba naprej. In tu je keč, tu se ustavimo in mencamo, ker ne vemo, kaj s tem, kam odložiti to vrečo energije in čustev, ki smo jo prej vlagali v posodo z imenom 'bivši'. Treba je najti nov pisker, kjer lahko nekaj dobrega in zdravega za nas s tem skuhamo

Srečno!

po kričanju nimam več potrebe, tok težko ni več, hb  sej mogoče rabim samo še malo več časa, te zadeve so konec koncev zelo zelo stare in zelo obremenjujoče. delat iz dneva v dan, ko je slab dan, pa delat še malo več ;-) in si dopovedat, da tko pač je in to sprejet. to si kr malo dopoveš, ane ... Hvala Urška in Tina, good point, kaj imam jaz od tega, da ne spustim. Hvala tudi tebi!

Pa še: sprejmi ga. In sprejmi tisti del sebe, ki ti ga ta oseba kaže. Kar ti je pretežko sami, kar misliš, da ne zmoreš sama. Včasih se ciklamo zato, da uvidimo, kje moramo narediti preboj, ki je čisto nekaj drugega.
Npr.: misliš na svojega bivšega in kako te je puščal samo doma, ko je hodil na fitnes, ker v resnici nimaš sama želje, da bi se premaknila, in kriviš njega, da si se tega 'navadila'. In misliš in očitaš, malo sebi, malo njemu in še vedno ne hodiš med ljudi. Mogoče pa je pravi razlog, ki je mogoče, da ne želiš hodit v družbo zaradi nečesa čisto drugega. In tako umsko ciklanje nam včasih koristi, ko se skrivamo za njim, v nekem trenutku pa smo pripravljeni spustiti tako razmišljanje o sebi, videti pravi razlog in potem narediti premik.
Na primer.

Takrat spustimo, ker več ne rabimo.

Srečno!

Ali so ti tisti nasveti prišli prav, si lahko takrat prebolela omenjeno osebo? Na podoben način lahko od sebe spustiš tudi sedaj. Če gre za isto osebo, še enkrat napraviš predlagano. Včasih je potrebno večkrat napraviti, saj se odprejo stvari na drugi, višji ravni.

Vse to, kar naštevaš, ti lahko pomaga pri spuščanju osebe iz življenja - reiki, linija hare..

Dobro se je tudi iskreno vprašati, kaj je tisto, kar me vleče k osebi? So to nerazrešena čustva? Povedani ali nepovedani dogovori, ki sva jih z osebo sklenili? Odločitve, ki sem jih sklenila v zvezi s to osebo? Na osebnem svetovanju se pogleda lahko tudi v biopolje in pomaga osebi razumeti ter ozavestiti, kaj se kot duša uči od odnosa, kaj je božanski namen njunega odnosa. Takrat nam je bolj jasno, zakaj nekoga ne želimo spustiti. Ko ozavestimo lekcijo, lažje spustimo od sebe človeka, saj ga naša duša ne potrebuje več, ker je ozavestila lekcijo.

Zanima me kako nekoga spustiš? S tem mislim energetsko, da se ne ukvarjaš več s to osebo, da ne razmišljaš o njej, da te ne obremenjuje ... Ne govorim o odpuščanju, ker tukaj ni kaj odpustiti, govorim o spuščanju, da si osvobojen. Ali lahko to delam po zgoraj opisanem postopku? Torej najprej linija hare, potem pa spuščanje občutkov? kako bi mi lahko tudi reiki pomagal pri tem? Hvala za pomoč! 

[odgovor je bil premaknjen v primeren forum - Admin]

Barb

udi sama bi imela par vprasanj za Zorana in Ursko. Preveckrat se mi je ze zgodilo, da na podrocju ljubezni dozivljam razocaranja. Veliko sem ze delala na sebi, pa zal vedno enako. Tudi sedaj, se trudim resiti enega. Pa v bistvu ne vem kako.
Ne vem kaj moram spremeniti pri sebi, da se mi to ne bo vec dogajalo. Bi vaju prosila za nasvet. Sem pa veliko meditirala in imam obcutek, da si necesa v sebi nocem priznati, zato tudi ne vidim kaj bi to bilo. In glede na to kar sem razmisljala, me zanima, ce sem prevec naivna, idealisticna, ce sem res tako slaba oseba, da si vse to zasluzim...

Pozdravljena Barb,
vzorec, "nisem dovolj vredna, da bi imela partnerja" predelaj in se vprašaj, kakšno imam korist, ko sem razočarana. Korist poglej – ne si takoj dati odgovora – nimam koristi, ker nekaj je, le poskusi poiskati to.
Omejuje te tudi mišljenje okolice, kaj bodo drugi rekli. Občuti se pri tebi, da si tudi pripravljena po nesrečni ljubezenski izkušnji na novo ljubezen – to lahko zaživiš z istim ali novim partnerjem.

Prvo predelaj vzorec in korist in nato stvari, ki ti je napisala Ninja, nato se pa odpri partnerskem odnosu, kot ga želiš.

V tvojem biopolju zaznam močen podzavestni vzorec, da mora biti vse tako, kot si ti zamisliš. Življenje pa ni tako. Tu imajo svoje vzorce, želje, omejitve in talenti tudi vsi tisti, ki so ob nas - družina, sodelavci, partnerji ... tako kot moramo spoštovati sebe, si zaslužijo spoštovanje tudi oni in tako kot dopuščamo sebi, da zaživimo, kot si želimo, imajo enako pravico tudi oni sami. Življenje na Zemlji ni idealno, lahko pa začutimo večnost, božanskost, čarobnost in popolnost v temu, da sprejmemo življenje točno tako kot je. Zavedati se moramo, da so naša pričakovanja in predstave le iluzija, ki so omejene. Za vsakega od nas pa obstaja neka širša božanska perspektiva, ki jo moramo spoštovati, četudi je ne poznamo. Ko to razumemo oziroma začutimo, ponotranjimo in zaživimo, vse odvisnosti, kot so, da imam prav in se ne motim, da morajo biti drugi takšni, kot si jaz zamislim, idealiziranje, perfekcionizem in podobno, avtomatsko odpadejo. Življenje zaživimo kot voda v rečni strugi, ki le teče ne glede na to, kakšna je struga.

Kaj bi se zgodilo, če bi vodo poskušali zadržati v pesti? Bolj kot jo stiskamo in se trudimo, več vode odteče

Svetujem ti, da si postaviš kanal (vodena meditacija in link že večkrat objavljeni) in po postopku transformacije (večkrat objavljen link) predelaš občutke in odvisnosti, ki jih začutiš. Po potrebi postopek večkrat ponavljaj, stvari, ki so pri nas temeljne, včasih tudi potrebujejo čas, da se spremenijo. Pri tebi začutim, da bi se znala ujeti v to, da bi te tvoj razumski del skušal prepričati, da je vzorec predelan, medtem ko bi težava v podzavesti ostajala. Naš um ali ego se običajno bojita sprememb in znata biti zelo prepričljiva v smislu, da nam govorita, da nečesa ne potrebujemo, da je to brezveze, da je že rešeno, da je težava drugje in podobno.

Tako da le vztrajno in pogumno naprej! Velik srečno, veseli pa bomo tudi poročanja, kako ti bo šlo  :srcek:  :rose:  :prst:

tudi sama bi imela par vprasanj za Zorana in Ursko. Preveckrat se mi je ze zgodilo, da na podrocju ljubezni dozivljam razocaranja. Veliko sem ze delala na sebi, pa zal vedno enako. Tudi sedaj, se trudim resiti enega. Pa v bistvu ne vem kako.
Ne vem kaj moram spremeniti pri sebi, da se mi to ne bo vec dogajalo. Bi vaju prosila za nasvet. Sem pa veliko meditirala in imam obcutek, da si necesa v sebi nocem priznati, zato tudi ne vidim kaj bi to bilo. In glede na to kar sem razmisljala, me zanima, ce sem prevec naivna, idealisticna, ce sem res tako slaba oseba, da si vse to zasluzim...

Ce ima kdo kaksno mnenje, ga bom seveda vesela. Hvala vam za pomoc.

Barb