Zazna se, da ali zaradi utrujenosti in izčrpanosti oddajaš v svet občutek, da želiš obdržiti energijo vsaj malo zase - kar je normalen impulz - vendar ob tem otroka čutita to kot primanjkljaj in se počutita ogrožena, zato sta še bolj na tebi. Zato ti predlagam, da predihaš občutek, da ti otroka črpata energijo in se odpreš nazaj. Ne otrokoma (čeprav se čudno sliši). Zavestno se odpri nazaj Vesolju, Univerzumu, Božanskemu ali Življenju - kar je tebi bližje po imenovanju ... da začenjaš nazaj dajati. S tem boš dobila več energije in ljubezni, s katero boš negovala najprej sebe, nato pa skozi to ljubezen svoja sončka. Imaš podporo.

Glede varuške, kot sem rekla, nimam praktičnega nasveta. Pri tebi pa se začuti, da nosiš v sebi vzorec, da mora biti vse popolno in "po reglcih" - to se odraža tako, da nekaj pričakuješ ali si v mislih narediš načrt, ko pa življenje pokaže drugačen obraz, se pri tebi odrazi s stresom in razočaranjem. Vezano na to se čuti, da si usmerjena glede varuške trenutno v tisto, kaj nočeš, te je strah, si ne želiš. Zato se ti lahko v realnosti odraža s tem, da nobena ni ustrezna. Jaz ti predlagam, da si narediš v glavi, v srcu in na papirju seznam, kaj hočeš od varuške. Se pravi, usmeri vso svojo energijo v tisto, kaj hočeš ali želiš, da bi dobila z varstvom in z varuško. Upam, da ti uspe najti ustrezno varstvo, da predelaš stvari in vaša družinica uživa v življenjskih trenutkih. <3

Ampak da se ... mogoče na malo drugačen način, kot si bila prej vajena. Ampak da se.

Odvisno tudi koliko sta tvoja sončka stara. Če sta majhna in se še dojite, se da meditirati med dojenjem, v času počitka ali celo aktivno meditirati med sprehodom z vozičkom.

Če sta starejša, ju spakiraš in greste na sprehod ali pohod v naravo, sedaj ko so tako lepi dnevi. Se predihate in osvežite. Onadva se prijetno utrudita, ti pa se tudi osvežiš. Meditacija je lahko že zgolj zavestno doživljanje trenutkov, zavestno dihanje.

Glede varuške žal nimam nasveta, ker nisi napisala, kje in kako si iskala varstvo. Jaz sem mnenja, da si je dobro dobiti pomoč, če čutiš, da si izčrpana. Če ne varuške, mogoče vsaj prijateljico, partnerja, družinskega člana, kogarkoli, ki mu zaupaš, da ju počuva vsaj za urico ali dve na dan. Ali pa investiraš v profesionalno varuško, ki ju bo počuvala.

Potrebuješ čas in energijo zase, da si privoščiš, kar čutiš, da rabiš. Nikoli naj ti ne bo škoda investirati v svoj čas in v svoje dobro počutje. <3

Pozdravljena krenforum.

Razmišljanje, analiziranje in predvsem življenje s pozornostjo v glavi iz dneva v dan je pretežen problem sedanje družbe. Ljudje kot da so nekako pozabili, kako se izklopiti, utišati misli in preusmeriti energijo in zavest iz glave nazaj v telo.

Kako umirimo misli?
* Z redno aktivnostjo v naravi, še posebej takšno, kjer se telo preznoji ali mora aktivno delati (tek, pohod navkreber, kolo, rolanje, nordijska hoja ....) - da se tok misli preusmeri iz glave v telo.
* Z redno aktivnostjo, kjer je poudarek na koordinaciji telesa - da se pozornost iz misli preusmeri v gibanje telesa - tai či, či gong, joga, ples, plavanje ...
* Z zavestnim sproščanjem: savnanje, masaža, razvajanje ...
* Z meditacijo: https://www.pesem-duse.com/meditacija-linija-hare

Če se oseba v življenju že dolgo ne zna več sprostiti, naj ne pričakuje čudežev po prvi meditaciji ali po prvi aktivnosti. Namreč potrebno je "prevzgojiti" svoj način delovanja, prevzgojiti celično "razmišljanje", tok misli usmeriti v tisto smer, v katero še trenutno ni navajena (v telo, v doživljanje telesa, v občutke). Tako kot se na primer tujega jezika učimo postopoma, tako tudi ta "novi način razmišljanja telesa" osvajamo postopoma.

Vse to nasteto deluje in je super tako za telo kot duha. Sem prakticirala dokler sem imela moznost, torej dokler nisem postala mama. Zal nikakor ne pridem do varuske za moja soncka, sta pa prav dobesedno nalimana name.

Razmišljanje, analiziranje in predvsem življenje s pozornostjo v glavi iz dneva v dan je pretežen problem sedanje družbe. Ljudje kot da so nekako pozabili, kako se izklopiti, utišati misli in preusmeriti energijo in zavest iz glave nazaj v telo.

Kako umirimo misli?
* Z redno aktivnostjo v naravi, še posebej takšno, kjer se telo preznoji ali mora aktivno delati (tek, pohod navkreber, kolo, rolanje, nordijska hoja ....) - da se tok misli preusmeri iz glave v telo.
* Z redno aktivnostjo, kjer je poudarek na koordinaciji telesa - da se pozornost iz misli preusmeri v gibanje telesa - tai či, či gong, joga, ples, plavanje ...
* Z zavestnim sproščanjem: savnanje, masaža, razvajanje ...
* Z meditacijo: https://www.pesem-duse.com/meditacija-linija-hare

Če se oseba v življenju že dolgo ne zna več sprostiti, naj ne pričakuje čudežev po prvi meditaciji ali po prvi aktivnosti. Namreč potrebno je "prevzgojiti" svoj način delovanja, prevzgojiti celično "razmišljanje", tok misli usmeriti v tisto smer, v katero še trenutno ni navajena (v telo, v doživljanje telesa, v občutke). Tako kot se na primer tujega jezika učimo postopoma, tako tudi ta "novi način razmišljanja telesa" osvajamo postopoma. 

Glede magistrske si poglej, za koga jo potihoma delaš - ali zase, za potrditev okolice, za potrditev od staršev ... namreč podzavestno te priganja, kakor te jaz zaznam, občutek po popolnosti - da se vse naredi v skladu s pričakovanji oz v določenem roku, ki ga je za pričakovati (ali od okolice, staršev oz drugih avtoritet ...), skratka da moraš biti "pridna punčka".

Glede službe - tukaj moraš sama začutiti ... kaj ti je storiti. Če bi jo pustila, ali imaš dovolj sredstev za preživetje, da si lahko privoščiš odhod iz službe in iskanje druge. Ali imaš plan B, drugo službo ali celo drugo kariero na vidiku? Si pripravljena spustiti vse, kar trenutno imaš, da slediš novi karieri? Katere odgovornosti se lahko rešiš v službi, ali se lahko izpogajaš za višjo plačo, če imaš več obveznosti? Kaj je tvoje strateško mesto, s katerega se lahko pogajaš - tvoja znanja in sposobnosti, zaradi katerih ti dajejo takšne obveznosti in si iz tega vidika nepogrešljiva za podjetje? No, tukaj ti bi pa miselna analiza prav prišla, da zavestno napraviš analizo svojega stanja v službi in kaj lahko ti narediš, da se boljše počutiš v okvirju službe in ljudi, ki so v njej.

Ob prebiranju teme, sem se odlocila, da vas vprasam ce mi lahko pomagate. Nikakor se ne morem sprostiti in prenehati razmisljati. Ves cas imam obcutek slabe vesti, ker se nisem koncala magistrske naloge, kljub temu, da sem zaposlena in ne lezim ravno doma. V bistvu tudi magistrsko delo dobro napreduje, saj sem smlraj na polovici.

Prav tako se zelo neprijetno pocutim v sluzbi. Dela, ki ga moram storiti imam prevec, ravno nas je zapustil nadrejeni in vse pade name. Zdi se mi, da so me prav napadli in pricakujejo prevec od mene. Tudi odnosi med zaposlenimi so zelo neiskreni in kar slabi.

Zelela bi si poiskati nacin kako se manj sekirati in se uspesno pomiriti. Kajti tako ne gre vec naprej. Sedaj sem opisala le dva zadevi, za katere se sekiram, v bistvu jih imam v glavi pa se priblizno tisoc podobnih. Imate morda kak dober nasvet?

najprej ti povem, da nisi sama v tem, že to, da si pisala na forum pomeni, da si pripravljena na spremembe,to je že veliko...
Tudi sama imam podobne težave kot ti, zato sem se tudi odločila, da ti malo pišem...

Glede družine se ne sekiraj toliko, včasih se naši strahovi prelevijo v resničnost, to pa si sigurno ne želiš ne? Lepo je, da si na svojem, vendar pa ti ni treba toliko skrbeti zaradi njih, mogoče malo omeji stike in si najdi kakšen nov hobi, da malo odmisliš to pretirano skrb.

Glede druženja te tudi razumem, saj imam tudi sama sedaj takšno fazo, da nisem v tem najbolj aktivna in tudi ko sem, nisem najbolj pri stvari...pa vseeno se druži, mogoče pokliči prijateljico, ki je že dolgo nisi videla ali kakšno sošolko. Morda se ti zgodi kar se meni večkrat, da ko se z nekom družiš spoznaš nekoga, ki ti bo še bolj ustrezal kot prijatelj, ko boš čutila, da ga poznaš celo življenje...Vem, da ti sigurno včasih ni nikamor za iti, pa vseeno pojdi, nikoli ne veš kaj te čaka

Glede diplome...smo na istem...brez motivacije in ideje...tako, da tukaj ti bolj težko svetujem

Glede živalic, imam kolegico, ki je podobno zelo čustveno navezana na živali, na začetku se mi je to zdelo malo hecno, vendar pa je to čisto okej, vsak ima pač neko posebnost, ki ga naredi edinstvenega, mogoče se javi kaki ustanovi ali zavetišču za pomoč živali in boš tako še bolj aktivna in tudi navezala kakšen nov stik...

Upam, da sem ti kaj pomagala, želim ti vse najlepše, prepusti se življenju in uživaj v pomladi, poleti pa le pojdi kam na dopust

p.s.: pojdi na kakšno svetovanje, tudi, če si že bila, nikoli ni preveč

Lep dan,

Sara

Pozdravljen Axl!

Nisem mislila z mojim postom, da me domači obremenjujejo. Ravno nasprotno, samo jaz se obremenjujem s tem. Sploh pa je moje mnenje tako, da se družina mora pogovarjat o problemih, ker je pač družina in ker v družini naj bi si pomagali med seboj in se pogovarjali. Nimam namena zmanjševat stikov. Rada bi samo, da se jaz neham obremenjevat.
Ja ta ideja z dnevnikom se mi zdi dobra. Bom poskusila s tem tudi.
In še to, ja, vem, zavedam se tega, da nisem dolžna skrbet za starše, ker imam svoje življenje. To mi tudi počasi prihaja v kri, da bom to res začela uporabljat tudi v praksi. Kot se pa že rekla, daleč je od tega, da bi me kdo obremenjeval, vse si delam sama...

Moram pa priznat, da se počutim že boljše od takrat, ko sem oddala post. Sem poskusila tudi s trasformacijo. Mogoče mi je tudi to pomagalo, mogoče pa me je dvignila pomlad, sonček in začela sem tudi redno telovadit

Lp

Pozdravljena Lejla!

Ja nismo stroji, okolje ima vpliv na ljudi, hočeš nočeš. Živimo v Sloveniji, in zadeva ne funkcionira, posledica je, da je mnogo ljudi brez dela, marsikoga se izkorišča,... to pa ima za posledico polno verigo zadev,... V kakšni drugi državi bi bilo po mojem mnenju lahko čisto drugače.

Glede teh vprašanj skrbi pa staršev si jz rad včas pogledam zakone. Zakon pravi v grobem: Otroc niso dolžni skrbet za starše, starši pa so dolžni za otroke do polnoletnosti, oziroma zaključka šolanja. Če pa doma ne funkcionira je pa tle na ramenih države, da skrbi za odrasle ljudi, dokler si ne najdejo službe. Tak je zakon, tko je napisan.
Torej odrasel mora pol sam poskrbet zase. Sicer če si želi lahko pomaga drugim, če si želi , ni pa nobene prisile nikjer. Nobenega zakona ni kršil, če tega ni naredil.

Sicer pa ni vse slabo, kot si rekla pomlad, jz naprimer grem rad v naravo, gozd, hribe. Pa tud kr sm večina v Lj, grem tud v botanični vrt ter je čudovito.

Kaj praviš me trenutke spominja na melanholijo. Sicer ne vem, sam moje osebno mnenje je, da je pomembno vprašanje ljubezni. Jz sm ugotovil, da ima ljubezen pomembno vlogo v  počutju. Ampak keč je, da v kolikor človek brezpogojno ljubi, da mu to pomaga, brez prisile. Tud manj dobre kvalitete v drugem. Vendar brez prisile.

Rekla si, da živiš sama ter da bi rada zaživela svoje življenje na polno,... A maš fanta, dobrega prijatelja? Sj prisila nima smisla, more bit tud kompatibilen z tabo, .. ampak tud kak dober prijatelj ni slaba stvar,... Kr nima se smisla prevč z družino obremenjevat, ljudje se rodimo tm kjer se, starši so takšni kot so, sam pol pa gremo naprej,... 

Želim ti dobro počutje!

Nisem mislila z mojim postom, da me domači obremenjujejo. Ravno nasprotno, samo jaz se obremenjujem s tem. Sploh pa je moje mnenje tako, da se družina mora pogovarjat o problemih, ker je pač družina in ker v družini naj bi si pomagali med seboj in se pogovarjali. Nimam namena zmanjševat stikov. Rada bi samo, da se jaz neham obremenjevat.
Ja ta ideja z dnevnikom se mi zdi dobra. Bom poskusila s tem tudi.
In še to, ja, vem, zavedam se tega, da nisem dolžna skrbet za starše, ker imam svoje življenje. To mi tudi počasi prihaja v kri, da bom to res začela uporabljat tudi v praksi. Kot se pa že rekla, daleč je od tega, da bi me kdo obremenjeval, vse si delam sama...

Moram pa priznat, da se počutim že boljše od takrat, ko sem oddala post. Sem poskusila tudi s trasformacijo. Mogoče mi je tudi to pomagalo, mogoče pa me je dvignila pomlad, sonček in začela sem tudi redno telovadit

Lp

Ja jz vem kak je kaj je ena kolegica naredila pa ji je sedaj bolje.  Doma jim je lepo, mirno, strpno povedala, da se počut objemenjeno, da jo skrbi, ko ji govorijo o problemih ter da bi raje, da se ob njenih obiskih vzdržijo tega, oziroma, da ji ne govorijo tega. Torej pogovarjajo se o lepših stvareh ter ne o problemih.

Zdj njeni so spoštoval to, v kolikor pa tega nebi spoštoval pa bi najbrž zmanjšala stike. Ona tud živi na svojem ter se ne sekira več, sj so se tko zmenil ter ne dovoli, da jo obremenjujejo.

Jz bi si na tvojem mestu začel pisat dnevnik. Jz bi si napisal kaj mi kdo reče doma, kje drugje ali pa o čem govorijo ter kako se jz počutim pol. Tako bi pol našel vir problema. Tko bi jz naredil, če bi bilo to potrebno.

Da še dodam: V kolikor jz prav razumem, ti pustiš, da te  problemi staršev, drugih obremenjujejo, ampak ti pa nočeš da bi ti njih z čim obremenila?
Ponavad je tako, da morajo starši sami poskrbet za svoje probleme ter ne obremenjujejo otroke z njimi, otroc pa lahko starše z svojimi. Takšna je po mojem videnju relacija odnosa, kr so oni starši ter tako je tud videnje marsikoga. Kr otrok ni dolžan skrbet za starše, razen če to on res hoče.

Lep pozdrav,

Axl

Najprej, da se opravičim, ker toliko časa nisem odgovorila. Sem kar precej delala...
Hvala za ogovor NOB-Eden.

Evo mene. V redu, jaz imam pa nekakšno omejitev zdravstvene narave...

Mogoče pa je ravno to, da pričakuješ od sebe, da bi nekaj "morala" oz. "si premočno želiš" in se tako preveč osredotočaš na to? Pa če si poskusiš postavit namen, da greš samo "malo opazovat in se zabavat, pa bo, kar bo"? Obstajajo pa tudi pomožna kliše vprašanja.
Samozavest se da izgraditi, tudi za specifične situacije, ampak je nekoliko procesa, kolikor vem.
Sam sem se po eni strani nekako tudi sprijaznil s tem, da mi niti ni dosti za se "rinit" v ospredje in raje komentiram ali vprašam, če imam kaj pritičnega, kdaj pa me nagovorijo tudi drugi.

Ni sicer obvezno, ampak je z njegovimi knjigami priporočljivo iti po vrsti (Potovanje duš, Usoda duš, Spomini na onostranstvo), da imaš malo več podlage, seveda pa niso v knjižnicah vedno tudi tako na razpolago.

Ko naletiš na kaj takega oz. še preden se sploh "izpostavljaš" tam, kjer bi lahko naletela na to, se lahko vprašaš (in še enkrat preden je skušnjava za odpret): kako se bom najverjetneje počutila potem in ali je vredno, da si (že spet) pokvarim dan?

V bistvu bi to spadalo pod, kot ti je enostavneje ubesedila Urška, "kaj lahko ponudiš svetu in življenju". Iz te bolečine lahko potegneš marsikateri navdih, kako bi se dalo kaj spremeniti (namesto, da gredo vsa tista občutja "v nič", tvoj dan pa tudi).

Mi je v veselje!
Hja, vsekakor se je dobro naučiti "diagnostike" komu lahko zaupaš kaj, koliko, kdaj..

Jap...

Hvala za uvidevnost tokrat si napisala prav pregledno, predstavljam pa si tudi, da citati na vrh citatov znajo povzročit nekaj "solate".
Drugače pa:
začetek citata: [ quote ]
konec citata: [ /quote ]
(brez presledkov; tule sem jih uporabil zato, da forum ne sprocesira)
Urejevalnik/vpisovalnik besedila na forumu ponuja zgoraj tudi gumb za ta namen (ikonica oblaček z dvojno navednico).
Zdaj sem našel pa še to: http://www.pesem-duse.com/forum/topic43 … irati.html

Pozna ura je že, malo sem se zatipkal... tako da ti želim lep dan tudi tebi, pa se slišimo.

Ravno to je moj problem, ker bi rada naredila ogromno stvari, ampak nevem kje začeti, ker kot praviš ti, je preveč vsega. In potem sem na koncu totalno brez moči, samo še razmišljam, razmišljam in razmišljam.

V bistvu sem že našla nekaj kar me izvleče ven iz vsega tega, da začnem bolj pozitivno gledat na te moje "šibke" točke. In ja, to je rekreacija. Ampak trenutno imam pavzo, ker imam probleme s križem. Čim se to uredi, imam namen spet začeti s tem.

In ja vem, da me čaka dolga pot, da pridem do cilja, kot praviš ti korak za korakom pa bo. Nič se ne da urediti iz danes na jutri.

Najlepša hvala za pomoč pa lep večer!

To bi rada dosegla in tudi bom, da končno dojemam življenje kot radost, ne da je moje življenje "životarjenje"...
Bom se osredotočila na to, kar si mi predlagala in da vidim kaj bo ratalo, upam na najboljše

Lep večer želim

iz tvojih besed veje ogromen občutek nemoči. Kot si že sama opazila, veliko stvari že veš, in torej ni največji problem v tem. Vedeti vedno več in imeti občutek, da ne moreš ničesar spremeniti je še bolj naporno, kot vedeti eno stvar, in se je lotiti. Saj zdaj že vidiš, kam taco molim, ne?
Priporočam ti, da se LOTIŠ ene stvari, in tam vztrajaš. Ozavestiti dejstvo, da se svet vrti v nekem svojem ritmu in z zakoni, ki nam niso vedno dostopni, še manj pa jasni, je del zgodbe, ko se učimo sprejemati vse te stvari, ki se izražajo kot takoimenovane 'nepravice'. Krivične smrti živali, nepotrebno trpljenje ljudi, ki ne zmorejo spremembe, ali niso nič krivi za svoje stanje itd itd - in na koncu lastno trpljenje pri zasičenosti informacij in vedenj, s katerimi ne znamo narediti premika.
Moja prababica je rekla, da ko imamo zmedo v duši, moramo urediti svoje telo, in obratno. Nekaj je na tem, živela je skoraj 100 let, je že vedela, kaj je govorila .

Tudi za prizemljenost bi ti pomagalo delo s telesom - zato bi ti rekla čisto preprosto: najdi šport ali telesno aktivnost, ki ti je blizu, in vztrajaj v rutini. Na dolgi rok ti bo prineslo veliko drugih spoznanj in predvsem tudi sposobnost to udejaniti. (Na primer: prekoplji vrt, če ga imaš, delaj z njim eno leto, pa ti bo veliko stvari jasnih …)

Razlika med nekom, ki svoje probleme pozna, in nekom, ki jih reši je samo v eni stvari - v delovanju.
Gre se za učenje potrpežljivosti in pot malih korakov, ki je pot materializacije na tem svetu.

Potrpežljivost pa ima dva vidika - en vidik je čakanje, ki je pasiven in ne prinese dosti, ker je nemogoče, da bi.
Drugi je vztrajanje, ki je popolnoma drugačen. Lotimo se nečesa in vztrajamo. To je AKTIVNI princip potrpežljivosti in ta je tisti, ki prinese rezultate. V bistvu je manj pomembno to, kaj delamo, kot to, da delujemo.

Skratka - naredi majhen korak, tisti, ki ga zmoreš in veš, da je v pravi smeri, ter vztrajaj na poti. Ukvarjaj se s sabo, čisti lastni prag, vse emocije, ki jih doživljaš na poti ti govorijo edinole o sebi - in če se držiš tega, se bo zagotovo kaj premaknilo. Spotoma boš dobila odgovore, ker tako to gre v življenju - življenje je proces. Ko ga živimo, ga sproti ustvarjamo in istočasno ozavestimo, da je samo sebi namen. Smisel življenja je življenje samo.

Srečno    :prst: