Zaradi podzavestnega vzorca moraš imeti pod kontrolo moške (nasploh). Ko zavlada ta energija kontrole v odnosu, se naenkrat počutiš naveličano, ni ti več zanimivo. To ti kaže mož z milim značajem, ki se pusti, samo da je "mir pri hiši" in pa sin z ognjenim značajem, ki ti tega ne pusti in ti kaže znake "upora". Sosed je neraziskano področje, v njem prepoznaš energijo, katera te podzavestno privlači in te izziva, da jo podzavestno osvojiš in kontroliraš. Zato ti predlagam, da se od vseh teh moških obrneš stran in v sebe, v srčiko sebe, v srčiko te potrebe po kontroli. Tam predihaš in predelaš vzrok za potrebo imeti pod kontrolo moške. Za kontrolo se nahajajo strahovi - strah biti ponižna, strah pred energijami življenja, strah pred seboj samo, kot žensko. Imaš podporo.

Se najprej opravičujem za tako daljši "odmor".

Ja, stanje se je po tistem, ko sem vam pisala izboljšalo. Verjetno pa da res, daje kontra mojemu veselju, da je vrtec sprejel

Danes, je bil zjutraj jok (da bi ostal doma)... ne vem, lahko da se mu spet kja kuha (bolezen)... imam pa na sumu, da sluti, da mami (jaz) ni srečna oz. da mi nekaj manjka. Namreč, sem v vezi s sinovim očetom, a nisem najbolj srečna. Pa ne, da nebi bil dober človek... Še daleč od tega. Zelo v redu, razumevajoč, prijateljski,... da mi svobodo (v smislu, samo ne mi skakat čez plot...)... In že dlje časa opazujem sebe in moje občutke... Nekako vzgojila sem neka čustva do soseda (že 10 let ločen, brez otrok... je skoraj 20 let starejši od mene...) dejstvo je, da naju privlači... jaz imam tisto, česar nima on (družine), jaz pa nimam kar ima on (svoboda)... nekako sva se zbližala... Ne ne, nisva v intimnem odnosu, čeprav si po tihem oba to želiva... Nekako v pogovoru z njim odkrivam samo sebe, ki je "ne poznam". Oba veva, da jaz sexa ne ločim od ljubezni, in da gre to z roko v roki... Oba si ne želiva nikogar prizadeti z najinim odnosom, čeprav bi tako mojega partnerja kot tudi sina. Skratka, sin lahko čuti, da mami želi stran od atija... (čeprav si tega po drugi strani ne želim)...

Se v biopolju kaj vidi, zakaj, kaj bi morala rešiti, v odnosu tako z mojim partnerjem kot s tem sosedom?

Naj povem tudi, da se mi sosed "smili" ker je sam, ker kriči po tem, da je osamljen. Občutek imam, da ga le nihče ne sliši.

Upam, da nisem preveč zakomplicirala, čeprav to zelo dobro obvladam

Jaz pri njemu prek tebe nič posebnega ne začutim - lahko da ni zrelo za razreševanje ali pa ni v najvišje dobro, da dobiš odgovor prek mene. Lahko je navaden nahod, ki je značilen pri menjavi letnih časov - vsi nekaj smrkajo in kašljajo - to je običajno v tem obdobju. Lahko pa da jaz ne dobim informacije in bo kdo drug dobil še kakšno uporabno informacijo zate..

Glede vrtca - ti predlagam, da pustiš dobre stvari takšne kot so pri njem. Če se je veselil iti v vrtec, ni potrebno še umetno prebujati vzhičenost v že obstoječe veselje, da ga nekdo nestrpno pričakuje. To vceplja v osebo občutek težine, in občutek, da nas nekdo moti v našem veselju, da nekdo posega v naše veselje. Lahko da deček čuti to kot pritisk s tvoje strani in se brani tako, da ti kontrira. Zato ti predlagam, da pri sebi spustiš svojo vpletenost v njegovo veselje in se enostavno veseliš z njim. <3

Spet se obračam na vas, ker ne vem kje je težava.

Sin (skoraj 3 leta) je že slabe 3 tedne bolan. Začelo se je z smrkanjem in vročino, vmes je bilo že par dni dobro. Smrka ne več, a je začel grdo kašlat- ko dobi napad kašlja se skoraj zadavi. Kri in pljuča so bp (bila pri zdravniku).

Malo sem v spominu brskala po preteklosti in se spomnila na mojega brata, ki je bil kot 2-3 letnik veliko bil bolan, celo v bolnišnici, saj naj bi ga po ne vem koliko času dali na slikanje pluč, in ena stran je bila čisto črna. Moja starša (no predvsem mami) sta veliko hodila z njim k bioenergetikom, kar je pomagalo le kratkoročno. Nato je spet zbolel. To imam v spominu, več ne vem, niti kaj točno je bila diagnoza. Brat še vedno živi, le v otroštvu ga je nekaj matralo.

"Bojim se", da imamo nekaj nerazrešenega v družini, po moški strani. A kaj? Nekaj, kar se odraža na plučih?

Aja, naj povem, da smo s septembrom prvič ga vpisali v vrtec, kjer ni bilo nobenih težav- z veseljem je šel in se tam čez dopoldne igral. Moti me edino sedaj, ko mu rečem, da ga v vrtcu že nestrpno čakajo, da se bodo igrali... Mi odgovori, da ne bo šel v vrtec. Naprej, zakaj ne, mi ne odgovori... (Tudi brat je hodil v vrtec, če je to kaj povezano? )

Upam, da boste lahko pomagali.

LP