Ta odtujenost ti po drugi strani koristi, čeprav mogoče ne zavestno. Je kot neke vrste zaščitni obroč, čez katerega nič slabega ne pride, po drugi strani pa tudi ne moreš čutiti dobrega in lepega v vsej njegovi lepoti. Zato ti predlagam, da se vprašaš, kdaj si se počutila tako ogroženo ali neprijetno, nevarno, da si se odločila v sebi napraviti ta obroč.

Kot da bi bila malo mrtva v sebi. Verjetno se je to dogajalo postopoma, ker imam nase tudi drugačne spomine (lahko pa se jih tako samo spomnim).  Ne vem kako naj razložim, sicer funkcioniram v redu, živim odgovorno finančno in do drugih ljudi, ampak se počutim kot robotek. Dejansko me ljudje sprašujejo zakaj nikoli ne pop****, zakaj sem tako ravnodušna. Neka sodelovka je rekla da sem zanjo en tak "zen", ker se nikoli ne jezim, mogoče na hitro tako nekomu deluje, v bistvu gre pa za to, da me nič ne gane.
Tudi ko govorim z ljudmi, se mi zdi da sem programirana, neka igra ki jo pač igraš da si tak kot je sprejemljivo v družbi. Tako priučeno.

Mogoče ima vse skupaj kaj s tem, da mi je Urška nekoč že omenila, da se ji zdi da sem se že kot otrok namenoma ugasnila?  Kakorkoli že, če adrenalinski športi ne pomagajo,  , tudi reiki ne (sicer mi na splošno odgovarja, ampak tega mi ne uspe razrešiti),...to mi vpliva na vsa podorčja seveda, ker sem kot en zombi.

Vesela bi bila kakšnega nasveta