LP, Moony :rose:

Priporočam ti, da si pogledaš flaške od aura-some. Ena flaška vem da je, ki pomaga, da razrešiš stvari s pokojno osebo in jo pustiš, da gre lahko sama tam kam je namenjena.
Na prvi strani pod povezavami ti je opis flašk.
lp

Kar se pogreba tiče... ah, čisto posebna zgodba. Pri meni očitno nič ne more it normalno. Celoten dogodek sem vzela bolj kot formalnost (takrat še nisem vedela, da je za duše pomemben). Pa tudi ljudje, ki so prihajali... nekdo je spraševal, če si je želela žaro (mah, ja ravno o tem smo govorili pri zadnjem nedeljskem kosilu, mislim...), nekaterim ni bilo prav, da smo se odločili za pokop v družinskem krogu... cel kup takih neumnosti. In te so me obremenjevale praktično cel mesec. Da ne govorim, da sem bila čisto otopela in nekako še danes ne dojamem, da je to res... mislim vem, da je, pa vseeno, čakam... Zdaj se v bistvu začenjajo občasni momenti dojemanja, in ti so ponavadi prežeti z grozo, tesnobo.
Posebno mi vse skupaj otežuje to, da sva z mamo občasno imeli precej buren odnos, no buren... nesoglasja, prerekanja, dnevi tišine... prav tak je bil njen odnos z mojim očetom. In to, da nisva vsega razčistili... in da nisem bila boljša, hči, kot sem bila. No, to pa človeka razžira, te nedokončane stvari.

Oprosti, ker sem se spet razpisala oz. malce pojamrala. Z malo katerim lahko govorim o tem.  Mogoče bi mogla odpret drugo temo s to vsebino. Vem, da to ni dobro, a nekako me vodi nek občutek, da ko bom imela vse razjasnjeno, ko bom imela občutek, da sem ji vse povedala, da bo končano. Bojim pa se, da to ne bo kmalu. Kolikor dojamem in razumem stvari, povezane z dušo, to mi uspeva, je pa na drugi strani tista praznina in te nedokončane stvari, s katerimi se je pa težko soočit.

N, preden zaključim tale esej... še o črnini, ki si jo omenil. V zadnjem letu sem dosti razmišljala o smrti, kot da bi slutila. In nisem si mislila, da bom nosila črno. Zdaj pa nosim že 3 mesece (no, pižame izvzete ) in se kar nekako ne morem odločit, da bi nehala. Vem, da je škodljivo in vem, da mama ne bi želela. Dala sem si za mejnik 3 mesece, kar je bilo včeraj, ampak...  Mogoče Urška tudi zato ni nič začutila iz pisanja, hehe. Skratka še ena zadeva, s katero se moram nujno "pozabavat" v naslednjih dneh.

Hvala za odgovor, Zoran. Pa brez zamere za tale moj dolg spis. Imam veliko za povedat pa, na žalost bralcev, ne znam na kratko.

Lepe sanje.

Moony

Me pa zanima, kako je s temi oblačili in kakšne slike od zunaj si to mislil. No, midva z očetom praktično nisva še nič spreminjala. Kakor je mama pustila svoje stvari, tako so tudi ostale do sedaj, z izjemo nekaterih malenkosti. Ne pripisujeva jim večjega pomena, samo tam so, kot so bile prej in kot sva jih navajena. Pa tudi njeno sliko imava v dnevni sobi in jaz pri sebi. Nekako mi je preko slike lažje "komunicirat" z njo. V posebni škatli imava shranjene časopise ključnih datumov (tako sem želela jaz, niti ne vem zakaj) in izražena sožalja.
Zdaj pa sem skeptična. No, kot sem napisala, te stvari so tam, ne brskava po vizitkah, časopisih, ne premetavava njenih oblačil. Nič, samo tam so. Je to tudi tako slabo?

Pogreb naj bi duši pomagal prehod iz fizičnega v duhovno telo. Takrat naj bi se duša dokončno poslovila, dostikrat pa temu ni tako.
Oblačila je najbolje da jih daš čim prej naprej, če jih kdo rabi ali na karitas, če pa več niso uporabna jih pa vrzi v smeti, skuri, karkoli,.. – vse to zadržuje njeno energijo in posledično se še sami ujemamo v preteklost. Ni se dosti sprijazniti, da tako je(da je več ni), potrebno je sprejeti.
Vem, da je lahko to napisati in težje narediti, vem pa zelo dobro to ker sem sam občutil vse te stvari ob smrti očeta.
Ko je oče umrl je mama takoj dala prati svoje črno perilo in ko je obesila perilo sušiti (bil je zelo sončen dan brez vetra), je v sekundi prišel veter kot vihar in je njeno črnino razmetal. Trajalo je vsega sekundo dve in tako kot prej niti kasneje ni bilo več vetra.

Njene slike ki so zunaj vas vežejo s preteklostjo in dokler se ne posloviš od njih (pospraviš), ste ujeti v preteklost.
Sožalja, pa zažgi (če hočeš), ker je tam shranjena energija žalovanja in te zopet vleče v preteklost.
Mama te ni rodila zato, da boš za njo žalovala, verjetno ti je hotela, da boš srečna, vesela, zdrava,… Se strinjaš?
Najbolje je zate, da sama poskusiš začutiti kaj je zate v redu, to pomeni, da stvar, ko pomisliš na njo - da si mirna, vesela,…   če te pa stisne kje ali začneš razmišljati kaj je bilo – taka stvar te omejuje.
lp

Energija te osebe je lahko še zelo prisotna v hiši, s tem ko še žalujemo za to osebo, pa posebej če še hranimo oblačila ali imamo slike od zunaj in nas vsakodnevno spominjajo na preteklost…

Ojej! No, saj vem, da se ni dobro oklepati preteklosti in pokojnika in da žalovanje na nek način duši "zavira" pot do tja, kamor pač mora oditi. Me pa zanima, kako je s temi oblačili in kakšne slike od zunaj si to mislil. No, midva z očetom praktično nisva še nič spreminjala. Kakor je mama pustila svoje stvari, tako so tudi ostale do sedaj, z izjemo nekaterih malenkosti. Ne pripisujeva jim večjega pomena, samo tam so, kot so bile prej in kot sva jih navajena. Pa tudi njeno sliko imava v dnevni sobi in jaz pri sebi. Nekako mi je preko slike lažje "komunicirat" z njo. V posebni škatli imava shranjene časopise ključnih datumov (tako sem želela jaz, niti ne vem zakaj) in izražena sožalja.
Zdaj pa sem skeptična. No, kot sem napisala, te stvari so tam, ne brskava po vizitkah, časopisih, ne premetavava njenih oblačil. Nič, samo tam so. Je to tudi tako slabo?

LP, Moony

To je le moje razumevanje tega, kar sem uspela raziskat v teh parih mesecih. Čisto možno je, da kakšnih stvari nisem najbolje razumela. Upam, da ti še kdo, ki ima več znanja in izkušenj, poda svoj odgovor in ti razjasni zadevo.

Se strinjam s tabo in s tem kar si napisala.

Ena od težav je lahko tudi ta, da čeprav je že duša odšla, mi pa še nismo odpustili te duši (npr. zamere, razočaranja,  »večinoma družinski člani«). Energija te osebe je lahko še zelo prisotna v hiši, s tem ko še žalujemo za to osebo, pa posebej če še hranimo oblačila ali imamo slike od zunaj in nas vsakodnevno spominjajo na preteklost…
lp

Pred 3 leti sem se odselil iz te hiše in ločil. Nisem več zdržal tam, počutil sem se obupno slabo. Bivša žena se je totalno spremenila in nisem našel nobenega načina več, da bi se z njo pogovarjal.
Sem v stalnem stiku z otrokoma. Starejši sin normalno odrašča. Ima stalne slabosti, tudi z bruhanjem in glavobolom večkrat tedensko. Ko je pri meni se to zelo zelo redko zgodi. Mlajši sin ima večje težave. Zaostaja v razvoju, shodil je pri dveh letih, suh je šele pol leta, govori zelo nerazumljivo... Mislim, da vse to le ni posledica ločitve. Imam občutek, da obstaja kakšna povezava z dušam umrlih. Nekaj povzroča ogromno težo na oba otroka. Predvsem mlajši sin nosi to s seboj, starejši se pa na račun svojih slabosti nekako obrani tega. Naj povem, da mlajši sin z veseljem hodi k bivši tašči v spalnico, medtem ko se je starejši sin izogiba in se rajši zapira v svojo sobo. Tudi sam, po obisku pri njima v hiši ob odhodu čutim težo na sebi. Rad bi razrešil to situacijo, če ima kdo kakšen nasvet?

Ko prideš do hiše imaš verjetno tisti občutek, da bi se pred pragom najraje obrnil, kot da bi vstopil – a ne?
Če boš dovolil ti lahko pogledam v tvoje polje, da vidim kaj se konkretno dogaja pri tebi in kaj se da narediti.
lp

Šele pred kratkim sem začela malo bolj raziskovati v to smer, zato naj me kdo popravi, če bom napisala kak nesmisel.
Po smrti fizičnega telesa nekatere duše takoj zapustijo zemeljski nivo, nekatere malo kasneje, druge pa imajo pri tem nekaj "težav". Lahko da imajo občutek, da nečesa niso dokončale, se bojijo prehoda ali pa jih zadržujemo mi (se ne sprijaznimo s smrtjo, se oklepamo preteklosti, skratka ne pretrgamo vezi in duši ne pustimo oditi). Nekaj časa ima še sama dovolj energije za "bivanje" tukaj, kasneje pa iščejo nove vire in mi smo eni izmed potencialnih "energodajalcev". Če se duša "prisesa" na nas, lahko zbolimo, smo brez energije, se počutimo slabo,... In tudi duša naj ne bi bila vedno "prisesana" le na enem človeku, ona pač išče močnejše vire energije za napajanje za svoje "bivanje" tukaj.
Če povežem tvoje in moje napisano, bi rekla, da je tašča s tem, ko se ni sprijaznila s smrtjo, zadržala njegovo dušo tukaj (lahko so tudi drugi vzroki, mogoče ni "kriva" le tašča, lahko pa je v hiši več "izgubljenih" duš). Ker ste izgubljali energijo, so se pojavljale bolezni, se slabšali odnosi in podobno.

Tako jaz vidim te stvari v tem trenutku. Malce mi je razjasnila pojme knjiga Pavla Mateja Raka - Prehod duš : slovenska knjiga mrtvih. Tam tudi opisuje, zakaj nekateri ljudje radi obiskujejo pokopališča - podzavestno "uživajo" v vlogi "energodajalcev". Mogoče zato mlajši sin rad hodi v spalnico ali pa, glede na to, da je še tako majhen, čuti energijo dedka in mu je prijetno.

Kako razrešit situacijo? Hja, jaz imam doma energijsko kocko. Koliko je pomagala dušam, ne vem, se pa jaz bistveno bolje počutim.

To je le moje razumevanje tega, kar sem uspela raziskat v teh parih mesecih. Čisto možno je, da kakšnih stvari nisem najbolje razumela. Upam, da ti še kdo, ki ima več znanja in izkušenj, poda svoj odgovor in ti razjasni zadevo.

Srečno!

Moony

Ja, verjamem, da je lahko veliko možnosti. Sploh pa je verjetno takole na daljavo, samo preko mojega opisa, težko najti res pravi odgovor.
Ne vem natančno, kako je bilo tisti dan. Še ne vem zagotovo ali je mamina duša zapustila zemeljski nivo. Pogosto jo zelo močno občutim, kot da je skoraj fizično prisotna, tako močno, samo ne vidim je. Velikokrat pa tudi ne in vem kje je, zato me ne skrbi. Skrbi me bolj to, kako naj ji pomagam, da odide tja, kamor mora. Da ne zaidem preveč...

Punčka je občasno tukaj na obisku pri sosedih, čisto možno je, da jo je začutila, takrat pa je ni in je zato vprašala. Je pa tudi njena mamica rekla, da je do tega trenutka, v vseh treh mesecih, ni omenjala. Zgodilo se pa zdaj ni nič takega, kar bi jo mogoče posredno spomnilo nanjo. Kot si rekla, možno je ogromno razlag, punčka pa mi, žal, ne more povedat natančno, kaj je bilo, je še premajhna

No, saj me sam dogodek ni prestrašil, daleč od tega. Čeprav me je presenetilo in na začetku nisem vedela, kako odreagirat. Malce težko je nekomu, ki povpraša po njej, povedat, da je ni več. Ampak pri otrocih nekako gre, čeprav to, da sem rekla, da spi, ni ravno resnica, mi je pa najprej padlo na misel. Nisem sicer zagovornik potvarjanja resnice, vendar stara je dve leti, vidim jo občasno in tudi prej smo se videli, ko je vsake toliko prišla sem. Punčka tako ne občuti premočno njene odsotnosti, da bi ji bilo čudno.

Z angeli pa še nikoli nisem "delala", vsaj zavestno ne, da bi se povezala s katerim in ne vem, kako to poteka. Sicer pa, se učimo. Do sedaj sem dosti brala o teh in onih stvareh, naredila pa bore malo, Vedno sem se nekako vrtela v nekem krogu teorije v svoji glavi, prvega koraka pa mi ni uspelo narediti. Neka gospa mi je rekla, da je to posledica zaprte 2. čakre, ki onemogoča spremembe. No, zaprte so bile skoraj vse. Zdaj počasi začenjam z delom na sebi. Upam, da kmalu pride do kakega napredka

Da ne bom predolga, no saj sem že, hehe.... Še enkrat ti hvala za odgovor.

LP, Moony

Prav imaš, otroci premorejo toliko sposobnosti, kot si odrasli še zdaleč ne mislijo. Ne vem, Moony, iz tvojega pisanja nisem nič začutila. Lahko pa ti navedem nekaj (od veliko) možnosti, mogoče boš med njimi začutila tapravo. Čisto je možno, da jo je obiskala in ker punčka pozna njeno energijo, se je ni ustrašila. Lahko pa tudi, da jo je tisti dan nekaj močno spomnilo nanjo in se je zato zavzela, kje je. Obstaja pa tudi možnost, da je ta čas 3 mesecev mamina duša bila prisotna pri vas in ker je čutila njeno prisotnost, ni spraševala. Po tem času pa je duša počasi zapustila zemeljski nivo in je punčka začutila, da ni več njene energije. Ne vem, mogoče boš začutila eno od možnosti, mogoče tudi nobeno ... veliko razlag obstaja. Svetujem ti, da poskusi vprašati svojega angela varuha ali celo njenega angela varuha, kaj ta dogodek pomeni in kakšno sporočilo ti prinaša?

Pred malo manj kot tremi meseci mi je umrla mama. S tem se spopadam na različne načine, bolj ali manj (ne)uspešno.  Predvsem pa še vedno čakam, jo čutim  (občasno) in nekako, kaj pa vem, ne dojamem (ali nočem), da se je to dejansko zgodilo. Ampak to je že debata za drugo temo...

Danes sem doživela nekaj, hm...čudno-hecnega. Vem, da so do določenega leta otroci odprti za te stvari, ampak... Mala punčka, stara 2 leti, hčerka moje kolegice, ki pogosto pride v naš kraj, je bila pogosto v stiku z mojo mamo. In vsakič, ko je punčka prišla sem, je pogledala v moje okno in izrekla mamino ime ali moje (dostikrat sva jo ogovorili z okna, ena ali obe). Odkar mame ni več, je bila tukaj kar nekajkrat, ampak je v vseh 3 mesecih ni niti enkrat omenila. Bila je tudi v stanovanju, videla sliko, velikokrat sem bila na oknu.... in samo čakala sem, kdaj bo rekla kje je, pa nič!
In danes... danes je vprašala kje je (po imenu), pa sem rekla da spi. Čez par uric smo se srečali ponovno in je 3x vprašala kje je, sem ponovno rekla da spi... Zakaj spi? Ja, utrujena je. Otroci pač sprašujejo, zakaj to, zakaj ono.

No, hecno mi je... zakaj ravno zdaj... po treh mesecih? Je možno, da jo je videla, čutila prisotnost, danes pa ne? Skoraj nemogoče se mi zdi, da v vsem tem času ni vprašala po njej, ker je vedno vprašala, skoraj no.

Ima kdo kako razlago? Mislim, ne vem, kako naj se izrazim, nekatere stvari sem si razjasnila, mnoooogo teh pa še ne. Me pa zanima, kako vi vidite te stvari? Je mogoče, da jo je videla?

Se oproščam za ta dolgi spis, pač ne znam na kratko In hvala za kakršnekoli Vaše misli.

LP, Moony

P.S.: Ker sem se uspela šele danes registrirat, se oproščam, ker nisem uspela uredit avatarja, kot piše v navodilih. Bom takoj, ko najdem kaj primernega. Hvala za razumevanje!