Hrana ni več le navada, v mnogih primerih postaja odvisnost. K temu seveda pripomoreta tudi tajni arzenal kemičnih pripomočkov in oglaševanje.

O tem, da smo zlasti zahodnjaki postali odvisni od ogljikovih hidratov, je napisanih že veliko knjig. Ogljikovi hidrati v telesu dejansko delujejo sladko. Torej tudi takrat, ko mislimo, da smo pojedli kaj slanega (pica, testenine, kruh), v telo vnašamo snovi, ki bodo v postopku presnove postale sladkorji. Vnos takšnih živil je vse večji, posledice tega pa prav tako.
Mnogi avtorji svarijo pred odvisnostjo od sladkorja, v kateri vidijo vzrok tisočerim težavam z zdravjem in s počutjem. Da so težave zaradi pretiranega vnosa sladkorja vidne, ne dvomimo. Menimo le, da to ni vzrok, temveč posledica vzroka, o katerem se premalo govori in piše.

Tradicionalne medicine se veliko bolj zavedajo povezanosti med okusi, organi in čustvi. Kot smo to opisali tudi v knjigi Ščepec rešitve, ima vsak okus svojo »tajno zvezo« z določenimi organi, ti pa so še kako povezani z našimi čustvi. Čim bolj v našem življenju prevladujejo skrbi, vse bolj nas vleče k sladkemu. Sladek okus dobesedno omili napetost in otrdelost, ki jo skrbi ustvarjajo v vranici in prebavilih. Kljub temu da mnogi ljudje ne vedo niti tega, kje imajo vranico in kaj v telesu počne, intuitivno vedo, da jim bo sladek okus prinesel vsaj začasno olajšanje. Na žalost resnično gre le za začasno olajšanje, saj bodo obresti, ki jih plačamo s tem, da smo telo zakisali, oropali rudnin in se napolnili z nepotrebnimi kalorijami, na koncu previsoke in bomo počasi v vse večjem energijskem deficitu. S tem pa še bolj nezadovoljni, zaskrbljeni, napeti, …

Zmote o sladkorjih

Dobra novica je ta, da ni vse, kar je sladko, enako škodljivo. Sveže in suho sadje sicer vsebuje veliko sladkorja, vendar telesa načeloma ne bo zakisalo. Tudi glikemični indeks različnih sladkih snovi utegne biti zelo različen. Drži, da je za telo najbolje, da sladkor v krvi ne doživi preveč divjih skokov in padcev. Zato mnogi prehranski poznavalci svetujejo hrano, ki nima visokega glikemičnega indeksa.

Beli sladkor se pri tem giblje okrog 70, fruktoza okrog 30, dekstroza (grozdni sladkor) pa ima glikemični indeks 100. Torej bodo sladila, ki imajo nizek glikemični indeks, komaj kaj zanihala naš sladkor v krvi, hitri sladkorji, kot je dekstroza, pa bodo takoj vbrizgali ogromno sladkorja v kri.

Med najbolj počasne sladkorje uvrščamo rozine, agavin sirup in fruktozo. Sicer smo o slednji v zadnjem času prebrali različna svarila, predvsem zaradi možnosti, da jo proizvajajo iz gensko spremenjen koruze. Pojavljala so se tudi svarila na temo agavinega sirupa. Kot nova in zdravstveno neoporečna oblika sladila z izjemno nizkim glikemičnim indeksom pa se v zadnjem času ponuja še kokosov sladkor. Tega pridobivajo iz neodprtih cvetov kokosa in nima nič skupnega s kokosovo moko.

V srednje hitre kompleksne sladkorje (na pol poti med fruktozo in belim sladkorjem) uvrščamo javorjev sirup, ječmenov slad in rižev slad.

Zagotovo je najslabše, kar se ponuja pod krinko zdrave prehrane, koruzni in pšenični slad.
Kaj pa rjavi sladkor, sprašujete? Tudi pri tem poznamo veliko odtenkov. Od le z melaso obarvanega kristalnega belega sladkorja, do zelo kompleksnih in rudninsko bogatih sladkorjev, kot sta mascavo ali posušeni sok sladkornega trsa.

Zmote o škrobih

Mnogi vse škrobe dajejo v isti koš, saj v vsakem vidijo le škodljive učinke. Tudi pri tem je dobro imeti občutek za odtenke. Ker smo o žitih v tej številki pisali bolj obširno, vas vabimo k branju prejšnjega članka. Ko gre za delovanje žit na naš dvig in padec sladkorja v krvi, velja pravilo: čim bolj fini in rafinirani so, toliko hitreje se bodo presnovili v sladkorje.

Zmote o maščobah

Dolgo smo bili prepričani, da so tudi posledice debelosti povezane s pretiranim vnosom sladkorja.
Potem smo kot glavnega krivca obtožili maščobe, predvsem nasičene. V svetu, kjer je vse polno polresnic in znanosti, ki streže interesom kapitala, je  bilo potrebnega res veliko časa, da dojamemo, da tudi maščobe niso vse škodljive. Počasi dojemamo tudi, da niso vse nenasičene maščobe »nedolžne« in da so konvencionalno pridelane margarine daleč od »zdravila«, za katere se izdajajo. Spoznanja o škodljivosti hidrogenizacije (strjevanja) nenasičenih maščob so danes poznane vsem, ki so si vzeli vsaj pol ure časa, da se s tem seznanijo.
Za spoznavanje koristnih in manj znanih maščob pa je prav tako vredno nameniti nekaj časa.
Zgodovinsko največje krivice so storjene kokosovi maščobi. Dolgo so jo po krivem obsojali, da ustvarja holesterol (ker je nasičena) ali da se bomo zaradi nje redili (ker vsebuje 900 kalorij v 100 gramih). Ne eno ne drugo ne drži. Kokosova maščoba sodi med srednje verižne nasičene maščobe in se v telesu obnaša popolnoma drugače od drugih (živalskih) nasičenih maščob, ki imajo dolge verige. Tudi skrb pred kalorijami je odveč, saj ima kokosova maščoba to krasno lastnost, da v telesu izgori več maščob, kot jih sama prinese. Pospešuje metabolizem v celicah in celo izgoreva del naših presežkov. To so potrdili tudi klinični poskusi, kjer so preverjali vpliv kokosove maščobe na hujšanje. Izkazalo se je, da so lažje in hitreje hujšali tisti, ki so uživali to vrsto maščobe, kot tisti, ki maščob sploh niso uživali. Če dodamo temu, da je kokosova maščoba najboljši vir lavrinske kisline (to v večjih količinah najdemo le še v materinem mleku), ki krepi naš imunski sistem, kontaktno uničuje patogene organizme, kvasovke, viruse in zajedavce, ne škoduje pa koristnim mlečnokislinskim bakterijam, je skrajni čas, da jo spoznate.

Seveda tudi pri tem obstaja zdrava mera, ta pa narekuje, naj nasičene maščobe ne presežejo tretjine vseh zaužitih maščob. Kaj pa bomo zaužili v preostalih dveh tretjinah? Čim manj rafiniranih in čim več takšnih, ki so hladno stisnjene in ekološko pridelane.

Naj vas ne bo strah dobrih maščob – uživanje konopljinega, orehovega, boraginega, svetlinovega olja, olja pšeničnih kalčkov, arganovega ali oljčnega olja si lahko vedno štejete kot izraz ljubezni do lastnega telesa.

Kemično pogojena odvisnost

Včasih svojo odvisnost od posamičnih živil razvijemo sami. Pogosto pa pri tem pomaga tudi industrija, ki uspešno zavaja naše brbončice in nas sili, da hrepenimo po izdelkih, s katerimi telo uničujemo.
Najbolj sporni so pri tem ojačevalci okusov iz skupine glutamatov. Ti dosežejo, da vaši možgani čutijo šestkrat močnejši okus, kot je to resnično. Dobro za industrijo, slabo pa za naše živčevje, ki ga sčasoma "prekurimo".
Vaše brbončice uspešno prelisičijo tudi umetne arome ter ogromni odmerki sladkorja, prikriti s kisom in soljo (npr. v kečapu). Zato se še kako splača brati deklaracije in poznati vsaj najbolj sporne dodatke, ki se jim je dobro izogniti.