spelca13 je napisal/a:

Jaz sem sedaj doma že več kot pol leta in mi je super. in tudi če bo šlo kdaj vse narobe (pa itak ne bo šlo) mi nikoli ne bo žal za ta čas, ki ga preživljam sedaj. jaz pravim, da se druga "bedna" služba, za preživetje vedno  najde, če nisi izbirčen. morda ne takoj v nekaj mesecih pa sem prepričana da ja. meni bi bilo vedno žal, če ne bi niti poskusila

Zanimivo zdaj sem tudi jaz slaba dva meseca doma in se počutim odlično, še posebej sem hvaležen sam sebi ob nedeljah zvečer, ko me ne zvija več v želodcu... Sem pa potreboval dosti časa in ga še bom, da sem se konkretno spočil za nekaj let izgorevanja pa tudi za razmislek o svoji nori realnosti. 
Sem kar ponosen nase, da sem tvegal in sledil samemu sebi. Vmes mi seveda kdaj pa kdaj um ponagaja, ampak če pomislim na preteklost me hitro minejo dvomi.  Počasi začenjam tudi uživat v svobodi in razvijat lastno kreativnost.

Na preteklost gledam, kot na pomembmo učenje pri katerem sem spoznal veliko o sebi in o prioritetah, ki jih imam v življenju. Po eni strani še dobro, da sem imel tako intenzivno iskušnjo, ker če bi imel lažje delovno okolje, morda nikoli ne bi tvegal in bi samo sanjaril, čakal na pravi trenutek dokler ne bi bilo prepozno in obžaloval. Res še sreča za vse brce, ki jih dobim v rit. Šele po tem se zmigam in ko pomislim za naprej imam občutek, da je pred mano najboljše in najlepše obdobje v mojem življenju.  Moram pa še rečt, da sem se začel bolj zavedat tudi pozitivnih vplivov, ki jih lahko prejmemo v okolju v katerem bivamo ali delujemo, ker seveda tudi takšna okolja so. Tudi če si doma si lahko ustvariš prijetno okolje tudi v smislu podporne mreže, obiščeš kakšen prijeten dogodek, se odpreš za prijetno v življenju.  Hecno, da toliko hvaležnosti kot jo čutim v zadnjem času, do vsega okoli mene, nisem čutil že zelooo dolgo. 

Dadas super! ja jaz sem sedaj eno leto doma in res uživam. Sicer sedaj tudi ful delam na svojem projektu ampak to je čisto drugo. Ko tvoj hobi postane tvoje delo  Ti ni nič težko. si pa res sam odgovoren za vse, ni več dopusta, bolniške, pa sej bodo drugi ... Samo še na zdravju se mora malo bolj pokazati. je pa res, da če si sam za vse se potem spet hoče prikradet g. Stres, sam ga je treba kr odgnat pa gre 

........... Kar zdaj počnem za zaslužek sem imel samo

Dadas, nadaljevanje prosim  

....drugače pa super tole pisanje :prst:

Sem pa potreboval dosti časa in ga še bom, da sem se konkretno spočil za nekaj let izgorevanja pa tudi za razmislek o svoji nori realnosti.

Ups tule je bil pa tiskarski škrat na delu. V mislih sem imel novo realnost, ki je pa včasih tudi malo nora. Spet je mesec naokoli in  nova spoznanja in ugotovitve kaj mi je sprememba prinesla. Po treh mesecih sem nehal razmišljat o prejšnjem delovnem okolju.  Toliko časa sem tudi potreboval, da sem predelal  posledice, si povrnil energijo in znova zadihal.

Zdaj ko si svoje delovno okolje sam ustvarjam in so se mi dejansko odprla obzorja. Kot da leži vse pred mano, polno izzivov in priložnosti. Ideje se vrstijo ena za drugo. Prej v službi sem samo delal, nič pa nisem ustvarjal kot zdaj.

Moje počutje pa je bistveno boljše, kot v najboljših obdobjih v službi. Zdaj pa tudi vidim, kako sem se v preteklosti zanašal na delodajalca in nisem sprejemal odgovornosti za svojo prihodnost. Kar zdaj počnem za zaslužek sem imel samo

Tudi sama opažam, da je ključnega pomena ravno to - da se naravnaš na lepo, odločiš, da se boš učil skozi pozitivno, da sploh dopustiš, da se ti dogajajo lepe stvari. Da nisi ujet v negativno in iskanje slabega, saj posledično privlačiš take izkušnje v svoje življenje. Da za to ne iščeš vzrokov zunaj, ampak se zazreš vase, si priznaš, sprejmeš odgovornost in nato spremeniš, kar te omejuje. Življenje je res lepo, ko tako pogledaš nanj  :srcek:

Jaz sem sedaj doma že več kot pol leta in mi je super. in tudi če bo šlo kdaj vse narobe (pa itak ne bo šlo) mi nikoli ne bo žal za ta čas, ki ga preživljam sedaj. jaz pravim, da se druga "bedna" služba, za preživetje vedno  najde, če nisi izbirčen. morda ne takoj v nekaj mesecih pa sem prepričana da ja. meni bi bilo vedno žal, če ne bi niti poskusila

Zanimivo zdaj sem tudi jaz slaba dva meseca doma in se počutim odlično, še posebej sem hvaležen sam sebi ob nedeljah zvečer, ko me ne zvija več v želodcu... Sem pa potreboval dosti časa in ga še bom, da sem se konkretno spočil za nekaj let izgorevanja pa tudi za razmislek o svoji nori realnosti. 
Sem kar ponosen nase, da sem tvegal in sledil samemu sebi. Vmes mi seveda kdaj pa kdaj um ponagaja, ampak če pomislim na preteklost me hitro minejo dvomi.  Počasi začenjam tudi uživat v svobodi in razvijat lastno kreativnost.

Na preteklost gledam, kot na pomembmo učenje pri katerem sem spoznal veliko o sebi in o prioritetah, ki jih imam v življenju. Po eni strani še dobro, da sem imel tako intenzivno iskušnjo, ker če bi imel lažje delovno okolje, morda nikoli ne bi tvegal in bi samo sanjaril, čakal na pravi trenutek dokler ne bi bilo prepozno in obžaloval. Res še sreča za vse brce, ki jih dobim v rit. Šele po tem se zmigam in ko pomislim za naprej imam občutek, da je pred mano najboljše in najlepše obdobje v mojem življenju.  Moram pa še rečt, da sem se začel bolj zavedat tudi pozitivnih vplivov, ki jih lahko prejmemo v okolju v katerem bivamo ali delujemo, ker seveda tudi takšna okolja so. Tudi če si doma si lahko ustvariš prijetno okolje tudi v smislu podporne mreže, obiščeš kakšen prijeten dogodek, se odpreš za prijetno v življenju.  Hecno, da toliko hvaležnosti kot jo čutim v zadnjem času, do vsega okoli mene, nisem čutil že zelooo dolgo. 

Mislim, da smo za plačo in lažno varnost pripravljeni potrpeti bistveno več, kot pa bi dovolili v drugačnih okoliščinah.

Dadas se popolnoma strinjam s tabo. Želim pa ti povedat (morda malo spodbudit    da sem tudi jaz imela podobne zadeve  v službi. jaz sem se po triletni odsotnosti vrnila nazaj, še precej razštelana zaradi nepričakovane smrti mojega očeta in nič več ni bilo tako kot je bilo. tudi sodelavci, s katerimi smo se načeloma dobro razumeli in se skupaj borili proti sistemu in šefom niso bili več isto. ali pa sem bila jaz drugačna. vse mi je bilo brezveze, bila sem ogromno odsotna zaradi bolezni otrok, ampka najhujše mi je bilo to, da sem komaj čakala, da bo kakšenod tamalih zbolel da sem bila lahko doma. Grozno in seveda sta bila celo zimo vsaj prehlajena. No potem sem se zbudila in sem rekla,da tako ne gre več naprej. pa sem tudi sama še vztrajala kakšen mesec, dva, kolebala, kako bom brez službe in rednega prihodka...pustiti sigurno službo v teh časih...Hvalabogu imam moža, ki me podpira pri mojih odločitvah in da imam možnost biti nekaj časa tudi brez rednega prihodka. Hočem ti reči, da le pogumno, ker če si prišel že do te točke, ti bo po moje v službi vedno težje in ni več poti nazaj. no pa saj če sem te prav razumela, si se odločil da greš. Sem pa tudi jaz vse res dobro razmislila, našla tudi neko začasno rešitev, sedaj pa tudi intenzivno delam na tem, da začnem nekaj svojega. ampak veš, res sem sedaj hvaležna moji "zmajevski" šefici, ker če ne bi ona prišla, se bojim, da bi jaz še vendo tam vegetirala. kot si sam napisal, za plačo in lažno varnost.

Jaz sem sedaj doma že več kot pol leta in mi je super. in tudi če bo šlo kdaj vse narobe (pa itak ne bo šlo) mi nikoli ne bo žal za ta čas, ki ga preživljam sedaj. jaz pravim, da se druga "bedna" služba, za preživetje vedno  najde, če nisi izbirčen. morda ne takoj v nekaj mesecih pa sem prepričana da ja. meni bi bilo vedno žal, če ne bi niti poskusila. in še nekaj kot zanimivost, o tej kao "gospodarski krizi". Nekdo bo nekaj raziskoval med nezaposlenimi in v pogovoru med znanci je omenil, če kdo koga pozna, ki je nezaposlen prepričan, da s tem sploh ne bo problemov. in veš kaj, nihče se ni spomnil niti ene osebe Zanimivo kajne    :prst:

Pri tem sem se med drugim tudi v meditaciji vprašal, kaj bi svetoval sam sebi glede tega, če bi se srečal s samim seboj v pozni starosti. To je zanimiva vaja tudi za kakšno drugo vprašanje, ki ga odlašamo.

:prst:  :prst:  Jaz to vsake toliko časa napravim in me "modra seniorka jaz" za vsakič kar malo okara ....   

da nasprotovat sistemu nima nobenega smisla,  tudi če so to predlagane spremembe, ne borba.

:prst:

Delal sem (oz. bom še kratek čas) v okolju, ki je že po definiciji eno tistih, kjer je velika verjetnost za izgorevanje.

Ker te tudi osebno poznam in vem, kakšno delo si opravljal, te iskreno občudujem, ker se ne more vsak človek soočati s takšnimi izzivi. Vsekakor pa pozdravljam odločitev, da se umakneš od takšnega okolja, ker dolgoročno po mojem mnenju ni najboljše za človeka.

Mislim, da smo za plačo in lažno varnost pripravljeni potrpeti bistveno več, kot pa bi dovolili v drugačnih okoliščinah. Pa smo pri tem dovolj spoštljvi do sebe in se dovolj cenimo?  Ali je res tako nemogoče pričakovati zadovoljstvo pri delu? Tudi sam sem se do nedavnega obnašal podobno.  Delal sem (oz. bom še kratek čas) v okolju, ki je že po definiciji eno tistih, kjer je velika verjetnost za izgorevanje. Pa sem kljub temu vztrajal in vedno znova iskal vzroke in rešitve pri sebi, intenzivno delal na sebi. Hkrati pa sem tudi vedno močneje čutil, videl in zaznaval vse kar se je v službi dogajalo (manipulacije, vloge žrtve, propadanje...) in na nek način to tudi težje prenašal. Moje počutje je bilo paradoksalno, privatno sem se počutil vedno bolje in mi je koristilo naporno delo z ljudmi, da sem naredil velike premike; v službi pa je šlo vse navzdol. Včasim sem se počitil, kot da ne znam do pet štet  Doma pa sem zadnjem mesecu porabil večino svojega časa, da sem se spet nazaj sestavil in lahko šel naslednji dan  nazaj na delo.
Na srečo sem začel tudi razumet, kaj je resnično pomembno v življenju in prišel do zaključka, da ne glede na to koliko se jaz spremenim in trudim, delovno okolje ostaja bolj ali manj enako. Ter da za to okolje ustreza točno določen profil ljudi, ki sodi tja samo toliko časa dokler je še v sprejemljivih mejah tega razmišljanja, vedenja.  Je pa to past, ki lahko tudi koga prisili, da se spremeni nazaj in sprejme kompros.
Torej je v takšnem primeru edini oz. najboljši način, kako poskrbet zase to da greš.  Še enkrat sem se spomnil (to sem spoznal že v prejšnji službi), da nasprotovat sistemu nima nobenega smisla,  tudi če so to predlagane spremembe, ne borba. Sistem dejansko ščiti sam sebe in se bo večina potrudila, da vse ostane kot je.

Zanimivo, da za kakšno stvar točno vemo, da ne bo funkcionirala na dolgi rok, pa se je kar držimo, kot pijanec plota. Mene je zdaj izučilo, naredil sem korak stran in bom deloval skozi drugačne izkušnje.  Pri tem sem se med drugim tudi v meditaciji vprašal, kaj bi svetoval sam sebi glede tega, če bi se srečal s samim seboj v pozni starosti. To je zanimiva vaja tudi za kakšno drugo vprašanje, ki ga odlašamo. Samo ko gledam nazaj, pa sem naredil spremembo pred kratkim, ne morem verjet kako sem lahko prenašal takšno "sceno" v službi po drugi strani pa sem hvaležen, da sem se veliko naučil.