po vašem nasvetu in s pomočjo videa sem poskušala delati transformacijo in meditacijo mojih podzavestnih vzorcev. Obenem sem šla še skozi druge strvari, ki jih šele zdaj ozaveščam, da niso bile vredu (odnos do babice, mlajšega brata in očima). Lepo prosim, a lahko pogledate v moje biopolje, ali delam prav, ali je še kaj za razdelati, ker čisto vredu še nisem, pa tudi vsak dan ne zmorem.

Duška,
si na dobri poti le nadaljuj tako in predelaj vse kar čutiš tisti dan. Važno je da nič neželenega ko pride ne držiš več v sebi.
Obdaja te še občutek nemoči – ta je sedaj zrel za rešitev.

Ko delamo na nečemu, kot je odpuščanje, osvobajanje, razreševanje,.. nam vesolje pošlje preizkušnjo, da vidi če smo res pripravljeni iti po novi poti in ali je še kaj za predelati. Zato to kar začutiš še predelaj.

Imaš podporo in le tako naprej

Spelca 13,
a veš, da najina zgodba niti ni tako različna ... V najinem odnosu sem imela običajno jaz tisto vlogo, ki je dajala podporo. Prijateljica je imela tudi nekaj psihičnih težav, ob moji podpori se je vpisala na fakulteto, ob moji podpori si je iskala ljudi, ki so jo duhovno bodrili, koliko krat sva preanalizirali vse stavke in besede njenega srčnega izvoljenca ... Ampak kaj se je zgodilo? Več stvari ugotavljam. Mogoče sem postala malo preveč zaverovana v svojo vlogo "liderja", če želim biti iskrena do sebe, je bilo tudi to; ne smem pa reči, da ona meni ni bila nikoli v oporo, je bila. Mislim, da se je zgodil prelom; prerasla me je, pa tega sploh opazila nisem, ker sem bila toliko v svojih težavah in problemih. Ko sem ji razlagala, kako mi je, kaj vse me muči, je to zanjo bilo preveč. Ni mi povedala, kako me doživlja, kako naj bi jaz to vedela, ko sem sama komaj držala glavo pokonci? Vidiš, ko to pišem, se mi kar odstira in zgodba dobiva novo luč. Res nisem žrtev, tako je pač bilo. Ona se je odločila drugače, kot sem se kdaj koli jaz, pa tudi nisem vedno vedela, kako naj ji pomagam. Ampak sem bila enostavno tam. In kaj se ugotovila, ko je do tega prišlo? Da sem ostala sama. Danes nisem več tako, razširila sem si svojo družabno mrežo, je pa bilo zelo težko. Ampak čutim, da moram tej stvari priti do dna, da bom le tako lahko zadihala, da ne bom več vsega merila tako, da bo ona "merilo". Težko si priznavam svoje napake, vendar si jih ne smem nalagati do onemoglosti, ker nikamor ne pridem. Tudi njej ne smem pripisovati vsega "greha", je naredila tako, kot je, naredila pa je tako, kot meni ni bilo všeč (če se milo izrazim). Ja, sprejeti je treba, mi je lažje, ker dobivam neko povratno informacijo, obenem pa z vsakim pismom povem več; najprej tisto, kar "žrtve" najbolj boli, potem pa ... se odkriva druga plat.Hvala in lep pozdrav, Duška

Duška, meni se zdi, da ti gre odlično in da se boš iz te izkušnje ogromno naučila o sebi in drugih. pa tudi osvobodila se boš, ker od nikogar več ne boš več tako odvisna. Bravo! :prst:

v tvojem zapisu sem se tako našla, da se ti moram oglasit.
Tudi jaz sem imela zelo zelo podobno izkušnjo, le da sem bila jaz na "drugi" strani, torej sem jaz prekinila prijateljstvo. s tem ti želim le predstaviti mojo zgodbo, morda pogled z druge strani in ne želim vleči vzporednic s tvojo zgodbo. sicer ne vem, če ti bo zaradi tega kaj lažje...

V mladosti sva bili najboljši prijateljici, imela sem jo za sorodno dušo. res sva se razumeli. to prijateljstvo je trajalo ene 10 let, čez OŠ do faksa. vedno me je sicer precej motilo njeno "freh" obnašanje in zamujanje. vendo sem jo čakala, kar je meni predvsem znak nespoštovanja. no pri 22. pa se je zgodil en  dogodek, ki mi je odpr oči in pokazal kako me izkorišča in samo jemlje. končala je dolgoletno zvezo in takrat je bilo res za znoret. na telefonu sem jo imela po ure, bila z njo cele dneve, preigraval situacije non stop. ni da ni. izčrpavala me je do konca in jemala ogromno. pa mi ni bil problem, sem mislila, da je tako prav, stati prijateljici ob strani v hudi stiski. no, dokler se mi niso z enim drugim dogodkom odprle oči, da je to prava kraja energije in izčrpavanje drugega. prekinila sem stike z njo. tudi ona je poskušala in poskušala, 10 let. nato sva stike obnovili, jaz sicer z odprtimi očmi, ampak ni bilo več isto. nisem ji več pustila tako blizu. pa njeno isto obnašanje ... tako da sem lansko leto (ko me je spet enkrat pustila na cedilu) zopet prekinila stike z njo in sedaj je to res za zmeraj. ker ji ne pustim več, da me izkorišča in mi jemlje mojo energijo. ampak ona pa kar še vedno poskuša, me pokliče, mi pošlje sms. ko sem brala svojo zgodbo sem v tebi videla njo in morda sedaj malo bolj razumem zakaj to počne. ampak čisto iskreno, bi jaz samo rada mir in da me pusti pri miru, čeprav mi reče, da bi rada le vedela, kako je z mojimi otroci. Da naj vzamem pač samo tisto kar je dobro ??? ja to pač ne gre, ane.
Duška, vse so ti že napisali, kaj ti bo pomagalo. Želim ti, da bi našla povezavo sama s sabo, se povezala z Univerzumom in od tam črpala energijo in da bi prijateljico enostavno spustila. Potem se zadeve ponavadi uredijo same od sebe. Se bojim, da če boš rinila vanjo, ne bo nič bolje, le slabše. Samo spusti jo. Si pa zelo pogumna in bravo, da si želiš priti do odgovorov in da si pripravljena "kopati" po sebi. Da se iz tega kaj naučiš.
Srečno!  :prst: :srcek:

Napisal sem v prejšnjem sporočilu kaj ti priporočam da narediš. Ko boš očistila te stvari, boš drugače zaznala situacijo in boš vedela kaj in kako narediti.

V najstniških letih sem tudi sama imela »prijateljico« za katero sem hitro spoznala, da me ima le zato, da me v nekem smislu izkorišča. Ko mi je bilo 18 let sem naredila vozniški izpit in prišla hitro do avta, pa smo hodile pohajat, na žure. Ona je v najstniških letih ostala brez mame, oče si je našel drugo, stari straši so bili zelo konzervativni,…opazila sem, da si blazno želi nekoga, ki bi jo ljubil. Spoznala je fanta, hodile smo na plese, da sta se tam videvala, plačevala mi je za bencin,..ko sta začela resno zvezo me ni niti poklicala več, popolnoma nič. Moja mama veliko let tega ni mogla sprejeti, sama pa sem razumela, da sem »sredstvo«, da poišče ljubljeno osebo in gre od doma. Že veliko let je poročena s tem človekom, imata družino in nimava nobenih stikov več. Zanjo me ni več. Ampak jaz sem SREČNA, da je ona srečna, čeprav sem bila le kamenček v mozaiku njene sreče. Ničesar ji ne zamerim.

Pa to ni edini primer v življenju, ko smo iz »dobrega« prijateljstva prekinili vse stike zaradi različnih pogledov na določeno situacijo. Potem pa itak spoznaš nekoga drugega….samo zamerit ne smeš tistemu, ki razmišlja drugače kot ti.

Vsak ima pravico razmišljati po svoje, si izbirati prijatelje s katerimi čuti, da se »poklopi«.  Tudi tvoja prijateljica.

Vse dobro ti želim  :srcek:
Valčika

malo sem si olajšala, ker kot vidim, sem pisala, napisala:). Prosila bi še za eno mnenje oz. nasvet. Meni je pomembno, da imam z ljudmi razčiščene in lepe odnose, ta konflikt me res mori. Hudo mi je, da mi oseba, ki sem jo imela res rada, ki je bila zame kot del moje družine, naenkrat postala tujec, tujec na grob način. Je še smiselno, da poskušam s kontakti, ali naj vse skupaj pustim? Ali naj poskušam vzporedno z meditacijo in odpuščanjem? Ali pa se osredotočim zgolj nase, pa pustim, da se razvije, kakor se bo .... Ker potem moram razdelati še strah pred izgubo, ker ni nujno, da se bo sploh kaj razvilo, ne? kaj priporočate? Hvala, lp, Duška

Zavedaj se da preteklost je bila in sedaj si lahko odpustiš in osvobodiš vseh stvari kar si počela/naredila v nasprotju z brezpogojno ljubeznijo. Enako narediš/odpustiš prijateljici.

Pri tebi se zazna še vzorec: strah pred možno izgubo, ki te dela tesnobno; močna notranja agresija, ki je vezana z obžalovanjem ter odporom do prijateljice.

Nato poglej kaj si se iz tega naučila.

Lahko narediš po tem postopku: http://www.pesem-duse.com/forum/viewtopic.php?id=588