Super, TaRa, čestitke!  :prst:  :rose: Vsi potrebujemo svoj čas in način, ko smo ujeti v krogu, pa tudi nekoga zunanjega, ki nam pokaže na nekaj, kar sicer spregledamo. Ko vidiš, čemu ti neko čustvo služi, se potem lahko odločiš tudi, da se začneš učiti skozi drugačna, bolj prijetna čustva. Na primer, da opomin, o katerem govoriš, dobiš na zate prijeten in harmoničen način, ki je v skladu z najvišjim dobrim. Ko vidimo širši sliko, perspektivo situacije, dobimo tudi svobodno voljo, da si kreiramo življenje po lastni meri.  :srcek:

Hvala. Zelo lepo si tole napisala Ninja   :prst:  in se povsem strinjam  :srcek:
Dejsto, da je sploh možno, da predeluješ zadeve na prijeten način mi je bilo predhodno zelo nelogično, nedojemljivo ... Dejansko je nekje v meni ta program trpljenja bil močno zabetoniran in zdaj se tudi to razkriva in vem, da ne potrebujem več tega.
Za svobodno voljo in harmonijo pa je treba vztrajat vsak dan znova in znova ter zavestno gledati iz širše perspektive in to se je treba spomniti, imeti v zavesti, da pride v navado ...  to je pri meni zaenkrat še en tak izziv. Ampak enkrat se bo tudi to ponotranjilo.

poskusi se vprašati, kaj se jaz učim iz tega. Npr.: jeze. Kaj se jaz naučim iz jeze, oziroma, kakšno imam dobrobit. Lahko pa tudi, kakšen višji cilj ima zame jeza, kaj mi daje.
Vsi negativni aspekti nas, niso negativni, če jim mi ne pripišemo tega, temveč nam dajejo – le odkriti je potrebno kaj.
Priporočam branje teme: Lekcije duše

O jezi sem res razmislila z višjega zornega kota in počasi prihajam do odgovora, da me marsikaj uči. Predvsem to, da se pojavi takrat, ko ne poslušam svojega srca, ko ne živim svojih želja. Ko se zaradi nekih nezavednih starih pričakovanj vedno znova prilagajam. Jeza je jasen znak, da takrat nisem na prvem mestu jaz, ampak nekaj drugega.
Razmislila sem tudi kdaj, ob kakšnih primerih, sem tako "našpičena" in je povsem jasno, da takrat, ko ne delujem v skladu s seboj in sem na nezavednem avtopilotu, ki me izstreli, kamor pač lahko. Zato ves ta naboj jeze deluje zgolj kot opomin, naj si prisluhnem, naj prepoznam, česa ne želim in počakam, da se mi razkrije moja resnica.

Je pa res, da zdaj, ko gledam iz distance, mi je precej jasno. Vidim pa tudi, da takšne situacije nastanejo na način, da me presenetijo in zadenejo direkt v šibko točko ravno takrat, ko nisem na to pripravljena. Takrat me povsem razgalijo in ven pridejo občutki, ki so potlačeni nekje v nezavednem - kar je pa seveda tudi priložnost, da se transformirajo.

Verjetno je tukaj pri vsem tem ključ, da vadim zavestnost, povezavo svojo dušo (ne samo takrat, ko gre kaj narobe, ampak prav vsak dan). In čas je, da še bolj zavestno primem/upravljam svoj volan (ampak spet - vsak dan znova). 

Zdaj ko že nekaj dni razmišljam o svoji jezi, vsak dan dobim kakšen nov odgovor. 
Hvala za te iztočnice, ki so me pripeljale vsaj kakšen korak naprej

Tole je pa zelo pomagalo pri koncentraciji, tako da res hvala. Rumena barva je super pri tem.

Mi je pa še vedno izziv, ker ti občutki besa, jeze prihajajo na plano v trenutku, nepredvidljivo in prevladajo nad vsem ...

TaRa,
poskusi se vprašati, kaj se jaz učim iz tega. Npr.: jeze. Kaj se jaz naučim iz jeze, oziroma, kakšno imam dobrobit.
Lahko pa tudi, kakšen višji cilj ima zame jeza, kaj mi daje.
Vsi negativni aspekti nas, niso negativni, če jim mi ne pripišemo tega, temveč nam dajejo – le odkriti je potrebno kaj.
Priporočam branje teme: Lekcije duše

Za izpite pomaga tema: Izpiti

Mi je pa še vedno izziv, ker ti občutki besa, jeze prihajajo na plano v trenutku, nepredvidljivo in prevladajo nad vsem ...
Danes spet "nevede" preveliko pomembnost namenjam jutrišnjemu izpitu, ker kar bruha iz mene. Kot da je en zmaj v meni, ki me bo vsak čas skuril. Ampak dejansko, le zakaj si to počnem? (da samo sebe uničujem ... res ne rabim tega! in res mi ni treba s paniko obvladovati tega znanja) Teoretično jasno ... V praksi pa ... predihavam, ozaveščam kar prihaja, skušam ostajati zbrana ...
Res želim, da bom tokrat na koncu zmogla in bom lahko bolj sproščeno pogledala na celotno situacijo.

Pri meni včasih prevelika pričakovanja sprožijo agresiven odziv in to mi je iztočnica za delo.Agresija namreč.
lp :rose:

Ampak sem se zdaj še bolj zavedla mojih velikih NEUČAKANOSTI IN PRIČAKOVANJ DO SEBE. Preganja me misel kot da sama tega res ne morem dokončno izkoreninit...
Ko sem pomirjena se mi zdi, da je vredu, takrat vse teče. Ko pa nisem povsem mirna, ali sem utrujena, me pa napadajo dvomi...

(Včeraj in zadnje dni sem imela še en večji izziv s pričakovanji in neučakanostjo do sebe. Dejansko so na površje spet prihajali takšni močni strahovi in stiska, da me je povsem izpilo in jih v tistem trenutku nisem znala obvladati. Tudi če sem jih predihovala in se umirjala in telovadila, je bilo vredu samo v tistem trenutku... potem pa znova panika in tresenje in zvijanje v črevesju in nemoč kot da bom umrla...).

V takih situacijah se mi zdi, da imam v sebi še toliko enih velikih strahov in občutkov in jih nikoli ne bom zmogla povsem obvladovati ... to mi vzame vso moč ...
Čeprav si govorim, da je mogoče, da bom to enkrat izrazila - mi telo, podzavest, čustva še vedno govorijo drugače.
Se mi zdi, da v teoriji se zavedam,kaj je narobe, v praksi pa vedno znova pogrnem.

Hvala za podporo.

Pozdravljeni!

Sem nova tu na forumu. Hvala iz  :srcek:  za uporabne nasvete in napotke, ki mi marsikdaj omogočajo lažje razumevanje situacij. Sploh meditacija linija-hare mi zelo ustreza 

Trenutno pa imam en izziv s teto, v katerega sama na znam jasno pogledati, zato vas prosim za kakšen nasvet. In sicer teta s svojimi izjavami v meni zbuja obupne občutke jeze, sovraštva, nespoštovanja ... Nekako si želim to razrešit na miren način, se pa trenutno ti občutki vedno bolj stopnjujejo in pridejo še vedno kakšni na novo (to me ponavadi povsem sesuje).
Ne vem, kako naj dokončno izrazim takšna čustva na način, da bo zame telesno ne preveč rušilno.

Pozdravljena TaRa, dobrodošla na forumu.

Drugi večinoma v nas zbuja občutke, radi tega, da se jih lahko mi sami osvobodimo – čeprav niso prijetni. Vendar ti občutki so v nas in je dobro da grejo ven.

Koliko te jaz začutim imaš pričakovanja do tete ter neučakanost – nasplošno, ti so rušilni za vajin odnos. Poglej kje si neučakana in kaj pričakuješ – ter če so to realna pričakovanja. 

Nekaj malega nosita s sabo iz preteklosti, vendar to se lahko preseže, ko ti narediš svoje in urediš stvari, ki sem ti zgoraj opisal.

Naša okolica je samo odraz naše notranjosti in tisto, kar ne sprejemamo, bežimo, obsojamo in podobne reči – imamo mi večinoma sami v sebi, zato nas vržejo iz ravnovesja.

Pojdi po postopku, kot ga je opisala Urška, še prej pa naredi linijo hare. http://www.pesem-duse.com/forum/viewtopic.php?id=588

Javi, kako gre

Sem nova tu na forumu. Hvala iz  :srcek:  za uporabne nasvete in napotke, ki mi marsikdaj omogočajo lažje razumevanje situacij. Sploh meditacija linija-hare mi zelo ustreza 

Trenutno pa imam en izziv s teto, v katerega sama na znam jasno pogledati, zato vas prosim za kakšen nasvet. In sicer teta s svojimi izjavami v meni zbuja obupne občutke jeze, sovraštva, nespoštovanja ... Nekako si želim to razrešit na miren način, se pa trenutno ti občutki vedno bolj stopnjujejo in pridejo še vedno kakšni na novo (to me ponavadi povsem sesuje).
Ne vem, kako naj dokončno izrazim takšna čustva na način, da bo zame telesno ne preveč rušilno.

Res želim razrešiti ta odnos s teto, ampak imam občutek, da sem še vedno v nekem začaranem krogu z njo, in da ni vse odvisno od mene. A so takšni občutki tudi zaradi karmičnih povezav?

Hvala za kakršenkoli nasvet
Pozdrav, TaRa