Je pa pomembno omeniti, da oseba, ki se odloča za reševanje problema na ta način, prevzame odgovornost za svoje delovanje. Kar pomeni, da odgovorna oseba ne obiskuje na vrat na nos vseh možnih tehnik, ker ji mogoče ena tehnika "ni prinesla želenih rezultatov". Ampak se umiri v sebi in vpraša sebe in svojo dušo, svoje srce, katera tehnika je najboljša zanjo in za razrešitev težave - se odloči za tehniko, se pripravi na reševanje problema, z zaupanjem v tehniko in v lastne sile in tudi po končanem tretmaju naredi vse, kar je v njeni moči, da se težava razreši.

Ta post izkoristim za to omembo, ker ljudje osebno in duhovno rast vse preveč zlahka jemljejo in enačijo na primer z obiskom pri frizerju, pri kateremu vemo, da bomo dobili vse na enem obisku - lase nam ostriže, pobarva in naredi super frizuro. Osebna rast in razreševanje preteklih življenj ni enako storitvi frizerja! Nekaj, kar nosimo v sebi desetletja, v primeru preteklih življenj, celo stoletja, tisočletja, ne moremo pričakovati, da se bo instant razrešilo v eni ali dveh urah terapije! Ali celo, da nam bo nekdo drug razrešil in pozdravil našo podzavest, brez naše odprtosti, zaupanja in sodelovanja! Tehnika in obisk tretmaja ali terapije so samo spodbuda, pomoč, podpora, lahko bi rekli celo vrh ledene gore. Vse ostalo mora oseba, če želi resnične razrešitve, SAMA pri sebi napraviti, z notranjim zdravilcem, v času pred in po terapijo. Ter sama sebi podariti ob zdravljenju podzavesti najbolj dragocena darila, ki jih lahko oseba podari sama sebi - potrpljenje, vztrajnost in zaupanje v rešitev. Vsi terapevti in tehnike so ponavljam samo v podporo in pomoč. Največji zdravilci so osebe sami sebi. 

Zanima me:
- se lahko čistijo karmična življenja tudi s Thetahealingom, oz. je to enako kot z karmično diagnostiko?
- na kakšen način se je bolj primerno lotiti neke težave, izhaja iz tega in prejšnjega življenja...je npr. varno da najprej s Thetahealingom pa potem karmo, ali je potrebno najprej karmo?

Namreč dobila sem kontra informacije, ne bi pa rada imela zmedo na koncu...oz. se problema lotila kar tako, kar bo pa bo..

Vnaprej hvala za odgovor!
lp

Tekom življenja se vsi slej ko prej srečamo z željo po spremembi. Spremenimo pa lahko samo to, kar obstaja v naši realnosti. Če v naši realnosti določene stvari ne opazimo, ta za nas ne obstaja, ne glede na to, da je morda v istem prostoru z nami. Prav tako za nas ne obstajajo stvari, ki jih zanikamo. Enostavno jih ne vidimo.

Če na primer ne sprejemamo tega, da smo agresivni do avtoritativnih oseb, tega ne moremo spremeniti. Razlog za to je npr. učitelj, ki nam je v osnovni šoli storil krivico in se od takrat vsakič, ko smo v stiku z avtoritativno osebo, do njih obnašamo agresivno. Šele s tem, ko ozavestimo svoja čustva, jih lahko povežemo z našim obnašanjem in tako razrešimo preteklo past, v katero se ujamemo ob vsaki podobni situaciji.

Naša čustva so vedno odsev naših zavednih ali nezavednih misli, prepričanj. Dokler ni misli, ni želje. Dokler ni želje, ni emocije. V stik s čustvi pridemo najhitreje, če opazujemo svoje telo. Tam najlažje vidimo, kako se počutimo. Ko nas zapeče želodec, nas stisne v črevesju, nas zadrgne v grlu, nam vzame sapo, dobimo krč v pleksusu ali nas preplavi toplo ugodje – vse to so fizične manifestacije naših čustev v obliki občutkov. Ko te občutke povežemo s situacijami, v katerih se porajajo, lahko prepoznamo, kaj resnično mislimo.

Pogosto si nezavedno lažemo, da bi se zaščitili, ali vsaj zavijamo naše občutke v raznovrstne razlage, ki odložijo soočenje. Pogosto tudi sami sebe presenetimo, ko uvidimo, kaj si mislimo o sebi. Če smo zadovoljni s tem, kar občutimo, seveda ne rabimo ničesar spreminjati.

Vsekakor pa velja: šele ko stanje sprejmemo, lahko začnemo spreminjati našo pot v smeri proti tistemu kar želimo.

Govorila sem že o tem, zakaj afirmacije ne delujejo, in to je glavni problem na tej poti. Afirmacije lahko delujejo šele, ko verjamemo, kar govorimo. Ko sprejmemo stanje, s tem sprejmemo lastno realnost in si odpremo možnost za spremembo. Takrat se ne upiramo temu, kar je, ampak smo v skladu s tem, kar je (karkoli že to je). Dokler ne sprejmemo, smo odmaknjeni od tega, kar je in iz razdalje nikoli nimamo moči za spremembo.

Razlog za to je, da je edina moč našega delovanja v sedanjem trenutku. Naša afirmacija mora za nas torej pomeniti realno možnost, takrat ji lahko verjamemo. Če si želimo bogastva, nima smisla, da si govorimo, da smo milionarji, če globoko v sebi mislimo, da toliko dobrega ne zaslužimo. Če pa mislimo, da lahko v naslednjem letu povečamo svoj mesečni prihodek za recimo 300 eur, in je to realno za našo prespektivo, takrat afirmacije lahko delujejo. Takrat pospešijo naše delovanje in nas postavijo bližje vibraciji, ki si jo želimo, ker jo priznavamo.
Sprejemanje stanja je zelo pomembna osnova za našo pot k sreči, kajti le tako se sploh odpremo za nove možnosti. Dokler se upiramo temu, kar je, smo stalno v stanju notranjega trenja. Upor veča notranjo napetost, zmanjša energijsko prevodnost (podobno kot pri elektriki) in in tam skladiščimo veliko ujete energije.  Napetost pa je stanje stalnega čustvenega konflikta. To je razlog, da nas zanikanje utruja in si podzavestno vedno želimo povedati resnico – in sprostiti ter uporabiti to energijo. Kar bi morali iskati na poti ‘k sreči’ je namreč pot najmanjšega upora, ki je osnova za vsak energijski pretok. Pretok je lahko v obliki fizičnih postopkov materializacije (konkretno delovanje) ali miselnih tokov, ki so predhodnik fizični realnosti.

Energija v naravi vedno potuje po poti najmanjšega upora, zato tudi govorimo o tem, da gremo ‘s tokom’. Tok tu ni mišljen kot rečni tok, za katerega govorimo, da ‘samo mrtve ribe plavajo s tokom’, ampak kot energijska pretočnost, ki sploh omogoča naše delovanje.

Zato je najpomembnejši korak, da sprejmemo našo realnost, pri kateri je najlažje ogledalo svet okoli nas. Opazujmo, kako se ljudje odzivajo na nas, kakšni so naši odnosi in koliko energije porabimo za to, da naše življenje lepo teče in kako se pri vsem tem počutimo? Vsi živimo svojo, individualno realnost, in če bi jo želeli spremeniti, jo moramo najprej sprejeti.

:-)

Afirmacije niso nič drugega kot misli, ki jih ponavljamo zavestno. Ne glede na to, ali to delamo potiho ali na glas, pred ogledalom ali pred spanjem, naj bi nam prinesle dramatične spremembe v naši samopodobi. Večinoma pa se to ne zgodi. Nekajkrat zagreto ponovimo, potem pozabimo, vztrajamo nekaj dni in kmalu je vse po starem - na nizko samopodobo pa dodamo novo plast neuspeha.

Tako si dodatno potrdimo slabo samopodobo. To je eden izmed razlogov, zakaj so ljudje, ki so po razmišljanju zelo stvarni, tako alergični na učitelje duhovne rasti in tehnik, ki naj bi spremenile naše življenje.

Afirmacije ne delujejo zato, ker same od sebe ne morejo imeti nobene moči za spremembo, če mi ne verjamemo v to, kar govorimo. Ideja, da 'če laž dovolj pogosto ponovimo, postane resnica', se udejanja le poredko, večinoma kot oblika iluzornega mišljenja, ki se spremeni v miselni vzorec, ki potem postane čustveni in komunikacijski problem.

Izjema je kolektivni nivo, kjer v primeru, ko veliko posameznikov vloži veliko energije v neko idejo, to skupaj bistveno hitreje udejanijo, ker se medsebojno podpirajo v tej ideji in se tako dvom, s katerim se sicer redno ukvarja posameznik, nima prilike zakoreniniti. Čas sicer pokaže trdnost te ideje, ampak na kolektivnem nivoju je vedno kdo, ki v neko idejo verjame in jo podpira. Osebni nivo deluje drugače in bolj občutljivo.

Paradoks je, da slaba samopodoba nastane na podobni osnovi, kot pozitivna afirmacija - ko nam je nekdo nekoč v otroštvu, ali drugi občutljivi življenjski fazi, dal vedeti, da nečesa nismo vredni in to vztrajno ponavljal.

Razlika je v tem, da so te ideje vcepljene v rani mladosti padle na zelo plodna tla in se bohotno in globoko razrasle v naši podzavesti. Če jih zdaj, kot odrasel človek, ki zavestno želi prevzeti odgovornost za svoje počutje, želimo zamenjati, moramo te stare ideje najprej izkoreniniti. Nalagati nove ideje na vrh starih v tem primeru ne more obroditi sadov. To je kot bi vrgli pest semen na že bogato prerasel vrt. Nekaj bi zraslo, ampak večina semen ne bi prišla do dovolj hranilnih snovi, da bi uspela preživeti. Hrana za te ideje pa je naša čustvena naravnanost, ki temelji na naših mislih o sebi. Vedno hranimo tiste ideje, ki so najbližje naši čustveni vibraciji.

Najprej moramo torej stare ideje odstraniti, da naredimo prostor za nove. Afirmacije ne delujejo, dokler nimajo prave podlage – v prevodu to pomeni, da moramo razčistiti s starimi idejami in potem jih šele lahko nadomestimo z novimi.
Stare, nekoristne ideje o sebi lahko izkoreninimo, vendar jih moramo najprej prepoznati in opazovati, kako delujejo. Nekatere so kot rastline dvoletnice, ki potem, ko jih odstrižeš veselo poženejo na drugem koncu vrta – oziroma na drugem področju našega življenja. Tako kot plevel so tudi te misli polne planov za preživetje, zelo se jih namreč oklepa naša podzavest, ki ni ravno nagnjena k spremembam. Rada se počuti varno v starem, pa čeprav ni prijetno ali ne prinaša sadov, ki si jih želimo.

Novosti so vedno sprejete nezaupljivo, ker tako delujejo naši obrambni mehanizmi.

To je razlog, zakaj ponavljanje 'pozitivnih misli' samo po sebi popolnoma brezplodno, razen v trenutku samem, ko jih govorimo. Takrat nam trenutno dvignejo vibracijo, dobro se počutimo, ker smo podprti z namero, da delamo nekaj 'dobrega zase'. V trenutku, ko zaključimo, pa se ne zgodi nič. Naša vibracija nas vrne v tisto realnost, ki ji verjamemo, zato ne pomaga, da si pred ogledalom govorimo, da smo pogumni ali lepi, če je dejansko naša temeljna motivacija za vsakodnevno delovanje npr. ta, da si ne zaslužimo pohvale, ker smo v službi neuspešni, ali da je v redu, da nas partner ne spoštuje, ker pravzaprav nismo dovolj pametni.

Začeti moramo drugje – ne z afirmacijami, ampak z raziskovanjem, zakaj pravzaprav mislimo o sebi to, kar mislimo.
Ko to odkrijemo, smo miselno in čustveno skladni s svojo frekvenco in tam lahko najdemo odgovore, s katerimi začnemo delati spremembe.

Veliko se ukvarjamo s tem, da bi bili uspešni.
Uspeh je delno rezultat trdega dela, znanja, nekaj je sreče, nekaj je pa … biti ob pravem mestu na pravem času. To zadnje je tisto, kar je zelo uporabno. Gledamo okoli sebe, primerjamo, opazujemo in delujemo. Vesolje nam daje znamenja v različnih oblikah, ne glede na to, ali jih opazimo, ali ne. Zelo jasna znamenja so bolj opazna: dobimo službo, ki si jo želimo, uspe nam nakup hiše, partner je za nas pravi. Manj jasna znamenja pa so težje berljiva. Ta so stvar notranje budnosti in sposobnosti, da opazimo tisto, kar je - morda le za nas - pomembno. Ni vedno tako, da pojav, ko smo npr. noseči, in okoli sebe nenadoma zaznavamo ogromne količine nosečnic, ali ko smo se ravnokar ločili, opazimo, da so 'vsi drugi zaljubljeni' nosi globlji pomen. Navadno je to situacija, ko je določena tema za nas pomembna, naravnamo se na to temo, kot radio na frekvenco in - voilà - vsepovsod opazimo, kar je pomembno.

Ko se te stvari dogajajo na določenem področju življenja v določenem časovnem obdobju, pa je to jasen notranji znak, ki nam kaže, s čim se velja globlje ukvarjati. Da bi bili uspešni, je namreč potrebno delovati po pravilnem vrstnem redu, zato je smiselno iti s tokom življenja in se zavedati, kaj se nam dogaja. Stvari se dogajajo v določenih ritmih časa, o katerih ne odločamo samo sami, ampak tudi in predvsem ostali del življenja, ki je zunanji dejavnik in našo naravnanost sicer zrcali, vendar pa tudi presega. Veliko nam o ciklih časa zna povedati astrologija, obstaja pa tudi zelo mlada multidisciplinarna znanost, z imenom Kliodinamika (iznašel jo je rusko-ameriški znanstvenik, populacijski biolog, Peter Turchin), ki se zadnjih 10 let ukvarja s tem, da bi ustvarila matematične modele dinamike človeške zgodovine, po katerih bi lažje napovedovali prihodnost. Gre se torej za nekakšen dnevnik Človeštva, s katerim bi spoznali ritme časa, ter kako se v njih obnašamo in počutimo. (Zakaj se ne posvetujejo s kvalitetnimi psihološkimi astrologi je zame skrivnost, ampak morda do tega še pride).

Ključno za nas pa je opazovanje lastnega cikla, ter komunikacije življenja samega preko podzavesti ali zavesti in naših čustev. Seveda bolestno visenje v določenem čustvovanju ne spada v to kategorijo. Ko pa smo v osnovi dobrega počutja in zdravja, je to nekaj, kar je zelo pomembno, ker nam lahko bistveno olajša našo življenjsko pot. Čas in prostor sta v prvi vrsti dogovora, zato sta elastična in si ju naša psiha pogosto in rada kroji po svoje. In kot je že Jung povedal, s tem, ko je uvedel pojem sinhonicitete, je opazovanje tega pojava lahko ključno za našo notranjo pot. Ta usklajenost je neke vrste nevidni smerokaz, ki nenadoma postane viden. Najbrž ni naključje, da se v slovenski besedi naključje skriva beseda ključ. O tem se radi pošalimo, kar pa ne zmanjša vrednosti te informacije.

Kako torej biti uspešen, kako uporabiti te danosti najbolj optimalno?
Najprej je treba znati opazovati, tako zunanje pojave, kot svoje občutke ob njih. Slednje je potem treba sprejeti. Jih z ljubeznijo raziskati, zakaj so taki kot so. Zakaj so naši občutki tam, na tem mestu, ob tej situaciji. Takrat spoznamo naše vrednote in ko jim sledimo, smo na pravi poti. To se - in to je pomembno - ne izključuje nujno z našim vsakdanom in z našimi dosedanjimi znanji in načini življenja. Veliko ljudi živi to usklajenost in se tega sploh ne zaveda, in to je popolnoma v redu. Pravzaprav je to najbolj naravno. Lepota življenja je ravno v naravnosti le-tega! Če se z nekim področjem globlje ukvarjamo, imamo najverjetneje tam neko rano, ali vsaj radovednost, posledica je delo na sebi in potem tudi določena spoznanja. Tisti, ki pa uspejo naravno slediti svoji poti, in so na njej preprosto srečni, so naravno dovolj sinhroni z življenjem samim. Drzno je od t.i. duhovnih in drugih učiteljev, da kogarkoli naslavljajo kot 'manj' ozaveščenega samo zato, ker ne hodijo po svetu z mantro na ustih ali astrološkimi kartami pod roko. Obstaja namreč velika možnost, da so tako duhovni, da sploh ne rabijo tega posebno aktivno ozaveščati, ker je to že jasno in ponotranjeno do te mere, da je naravno kot hrana in spanec.
In kdo smo mi drugi, da bomo temu oporekali? Lastni prag in njegova slovenska pregovornost je verjetno še vedno poln odpadlih jesenskih listov, zato ne rabimo nujno in tako pogosto polirat predpražnikov drugih .
Večina pa nas ni te sreče in počasneje spreminjamo svojo zavest in s tem življenje. Pogosto rabimo nekaj časa celo iti v precej napačno smer, da sploh ugotovimo, kako štorasto smo se lotili zadeve. Olajšanje nudi dejstvo, da nikakor nismo sami v tej situaciji ... 

Po prej omenjenih postopkih, ko se opazujemo in ozavestimo naše delovanje ter vrednote, pa je naslednji korak k uspehu in sreči ta, da najdemo pot, ki je polna notranjega miru. Notranji mir ne pomeni odsotnost aktivnosti in pasivno ter dolgočasno življenje. Pomeni, da smo v skladu s tem, kdor smo in tako delujemo. Ker smo ljudje razmišljujoča bitja, sploh v fazi, ko iščemo spremembe na bolje, je to faza pogajalskega uma. Takrat notranje razčlenjujemo, iščemo, ugotavljamo. To je proces, ki poteka na vseh nivojih zavesti: fizično, čustveno, duševno in duhovno. Najti moramo tisto točko, kjer je premirje v nas, zato, ker rabimo to ravnovesje. Tam v prostoru miru si lahko dovolimo, da se pogumno in srčno ter skladno s sabo odpremo za stalen stik z Novim. Ta stik je nujen, da postanemo del toka življenja, v katerega bi se radi podali.

Da bi bila pot skozi notranji konflikt uspešna, rabimo torej notranje premirje. Tu prav pridejo taoistična načela štirih poti: ' Da bi bilo premirje uspešno, se mora človek najprej pokazati. Drugič: mora biti pozoren; tretjič: govoriti mora resnico in četrtič: opustiti mora navezanost na rezultat'. Ko se je sposoben pokazati (biti iskren s sabo), govoriti resnico (biti iskren do drugih), opustiti navezanost na rezultat (pustiti sinhroniciteti, da deluje), človeka čaka prenova in notranja skladnost ter mir. Zato je biti 'na pravem mestu ob pravem času' predvsem stvar tega, da smo 'v sebi', in ne 'iz sebe' (spet imamo lep udomačen izraz za neravnovesje). Ko smo 'v sebi', pa smo na nek način 'doma'. Če smo usklajeni s sabo, smo vodeni z našo intuicijo, z našo notranjo modrostjo in takrat smo res mi. Življenje nam sčasoma tudi od zunaj pokaže, da je to res, fizično počutje je dobro, vse je nekako na pravi frekvenci z nami in vibriramo veselje. Če nismo vedno veseli, vsekakor nismo nesrečni.

V bistvu se gre za zavestno odpiranje 'prerfektnemu timingu' - popolni časovni usklajenosti - preko tega, da smo točno to, kdor smo. Dlje, ko to 'zdržimo', bližje smo pravemu mestu in pogojem za to, da to tudi ostanemo. Če nismo, pomeni, da ne moremo živeti v sedanjosti, da razmišljamo o preteklosti, da skrbimo o prihodnosti, da smo z umom in čustvi vsepovsod, razen v sebi - to je pa, kot, da nismo 'doma'. Ampak mi moramo biti 'doma', če želimo, da nas srečajo stvari, ki so nam namenjene. Ko smo 'doma', nas tudi drugi lahko najdejo, kajti čas je vedno pravi za vse, če smo 'tukaj in zdaj'. Usoda namreč ne more priti na obisk - če nas ni 'doma', ker smo z mislimi nekje drugje ali s srcem v daljavi (prihodnosti ali preteklosti). Takrat se lahko vse sestavi, mi pa tega enostavno ne opazimo.

Resnična formula za uspeh je čimboljši stik s sabo, čimbolj tukaj in čimbolj zdaj. Takrat smo odprti za vse serendipitete, sinhronitete in … predvsem tudi za to, kar si sami želimo.

Že nekaj let poslušamo o dramatičnih časih, v katerih naj bi bivali. Raznim nebesnim kvadratom, kometom, sončnim nevihtam, koncem sveta in zemeljskim izbruhom vseh vrst ni ne konca ne kraja. Seveda pa ne rabimo poslušati astroloških napovedi ali verjeti v kaj posebno nezemeljskega, da bi to lahko potrdili. Dovolj so vsakodnevna poročila in opazovanje najbljižje okolice.

Ekološko, ekonomsko in socialno gledano ni nobenega prejšnjega obdobja v zgodovini zemlje, ki bi bilo primerljivo s tem, v katerem živimo. Po nekaterih teorijah smo si kot duše sami izbrali bivanje prav v tem (takem) času, po drugih pa smo sami ‘krivi/zaslužni za to, da je kot je’. Točke reference zgodovinsko gledano pravzaprav nimamo, je pa vabljiva ideja, da je oboje res. Če se je čas globljih sprememb začel okoli leta 2012 (prvi ‘konec sveta’) in bo najbolj intenziven do sredine leta 2015, kot razlagajo in napovedujejo mnogovrstne teorije, potem smo zdaj nekje čez dobro polovico te napete akcijske zgodbe.

Skupno torej razglabljamo o določenih teorijah:

- smo v procesu preobrazbe; iz obdobja, ko smo začeli opazovati spremembe (nekje okoli 2011) se pomikamo preko obdobja, kjer jih realno izvajamo, v obdobje, kjer se bodo prizemljevale (2015 -> ?)

- astrološko gledano se bo prva polovica leta precej ravnala po prejšnjem letu, naslednja polovica pa bo lažja, podprta z različnimi ugodnimi planetarnimi vplivi. Zanimivo je, da se glede tega stanja strinjata tako zahodna kot vedska astrologija, pa čeprav iz različnih razlogov. To mi je všeč, ker daje upanje, da ne glede na to, kako pridemo do informacij, lahko poenotimo delovanje le-teh, če smo v stiku z dobro interpretacijo.

- kitajsko leto lesnega konja, ki se začenja 31.1. 2014 obljublja zelo podobno: leto hitrih ali globokih delovnih premikov, nepričakovanih dogodivščin ter presenetljivih zgodb srca. Odlično leto za premike, čimbolj nenavadne, notranje in zunanje, predvsem po neizhojenih poteh na prej omenjenih področjih življenja. Čas je za aktivnost, ne obotavljanje, ‘vendar ne deluj, če ne verjameš v svojo odločitev’.

- vstopili smo v leto vibracije števila 7, ki predstavlja simbol spremembe, sposobnost za spremembo, ter potrebo in željo po njej

- ta številka predstavlja tudi simbol Kočije, ki predstavlja sledeče raznolike prehode, ki odzvanjajo globoko v naši skupni (pod)zavesti: prehod ‘bogov’ v telesni svet (v obliki porasti vsakodnevnega ozaveščanja ter splošnega dvigovanja zavesti in znanja človeštva), prihod bogov na svet v ognjenih kočijah, ki predstavljajo utelešenje njihove volje, lahko tudi spomin na antične bojevnike z jasnim ciljem, ali Vedske kočije in Merkave, ki simbolizirajo zaščiten premik … kočija skratka pomeni usmerjeno, zavestno akcijo, ki pa ostaja – kot nam življenje vedno znova pokaže – do neke mere nepoznana. Gre se za pogum v smislu premika v novo, a delno neznano, ki se nam sproti odkriva in nas vsakodnevno zori, preizkuša in krepi. Sposobnost za prevzemanje odgovornosti raste z našo odločenostjo, da bomo sledili klicu, ki ga jasno slišimo. Čeprav še ne vemo točno, kako do cilja, prepoznamo našo pot in naredimo vse, kar lahko, s tem, kar imamo. To je ideja tovrstne spremembe in njena moč je v odločenosti, da bomo premaknili to, kar lahko danes.

Če smo do zdaj mirovali in presojali ali bili nepripravljeni zavestno sprejemati odločitve, je čas Kočije tisti, ki nas potegne v aktivnost: kot konj, ki rabi sprotno usmeritev za to, da pridemo na cilj. Potreba po aktivnosti je velika, bodisi notranja ali zunanja, življenje nas sili v to, da sprejmemo odločitev in se je držimo. Cilj je vedno nekoliko nejasen, zato kočiji metafizično vlada tudi energija Lune, ki nas sprotno vodi preko stika z našimi čustvi in nezavednim. Princip, da je delno vodilo na naši poti Misterij Življenja, je tako vedno prisoten. Lahko slutimo določene nevarnosti ali situacije, kje so naši prijatelji ali ne-prijatelji, vendar tega nikoli ne vemo zagotovo, kot ne moremo vedeti, odkod bo prišla pomoč. Kočija tako izraža princip zavestnega poguma, usmeritve na cilj in željo po preobrazbi.

Ko je Buda prišel domov iz svojega romanja, ga je žena vprašala, če ni mogel doživeti razsvetljenja doma. ‘Lahko bi ga,’ je odgovoril, ‘ampak tega ne bi vedel, če ne bi prešel cele poti’. In to je princip Kočije, ki ponuja sprotne odgovore, ozaveščanja in rešitve skozi aktivno dejavnost.

Dea Devidas, tarotinja, jo opiše takole: ‘Kočija predstavlja arhetpski spomin na potovanje, ko smo se inkarnirali, rodili, premaknili iz nezavednega v zavest. To je proces, na katerem sloni razvoj vsakršnega življenja in to, kar ga dela človeku specifičnega, je Ego. Vendar pa se kočijaž dobro zaveda, da samo ego ne pripelje ravno daleč. Stkan je iz svojih instiktivnih reakcij, misli, ki so individualno sprocesirane ter čustev posameznika in tako tvega, da kočijo povleče v eno ali drugo smer … Kočija pa praviloma vedno vodena z višjim motivom duha in duše, celo idealom – nikoli popolnoma racionalnim, ki na koncu vedno želi domov – k sebi’.

Tako nas kočija tega leta pelje na potovanje osebnih stvaritev. Zato je tudi pomembno, da je kočijaž tisti, ki smo mi celi, ne samo del. Kočijaž je naš vseobsegajoči Jaz, naš čustveni, umski, duhovni in fizični Jaz, povezan z notranjo modrostjo.

Tu nekje smo kolektivno v letošnjem letu. To je leto, ki predstavlja čas, ko pride do izraza moč volje. Ko smo presodili, kaj je za nas primerno, sprejeli odločitev med različnimi možnostmi in smo odločeni, da se podamo v pustolovščino pred nami. Na osebnem nivoju smo bližje trenutku, ko smo se pripravljeni soočiti z neprijetnostmi. Vsaka taka sprememba, ki se razreši osebno, pa glasno odmeva tudi kolektivno. Z vsako osvobojeno resnico, z vsako razčiščeno lažjo, se kolektivno lažje diha. Kot, da vsaka maska, ki odpade, zagotavlja lažji dostop do kisika. To je razlog zakaj grozne stvari, ki silijo na dan v zadnjih časih, kljub velikim bolečinam v bistvu zdravijo naš skupni duh.

Nekaj let že torej opazujemo in razmišljamo, in vedno bolj smo pripravljeni na delovanje, ki je za nas pravo. Na vseh nivojih se začenjamo vedno bolj zavedati, da je naš cilj v bistvu pot sama in da je celo življenje proces. Ne gre se za neko oddaljeno točko, proti kateri drvimo, ampak za način delovanja, ki nam ustreza in s katerim se dobro počutimo. Pot sama bo poskrbela, da se ego postavi na pravo mesto in znotraj te avanture nam ne uide pogled na širšo sliko, pa čeprav imamo svoje kratkoročne in dolgoročne cilje.

Skupno duhovno sporočilo, ki prihaja iz vseh strani je torej: premik volje srca. Preko dekonstrukcije na nove poti, ki si jih resnično želimo in smo jih tudi sposobni ustvariti tako posamezno, kot skupaj.

Kakšno bo torej leto 2014? Točno tako, kot si ga bomo naredili    :prst:  !

:srcek:

žal ne razumem dobro, kaj želiš povedat s človekovim in človekom.
O tem, kar si napisal pa, mislim, govori čisto taprvi stavek.

V vsakem primeru je mišljeno za vse ljudi 

"
Ljubezen ni nasprotje ali odsotnost strahu, lahko se tudi bojimo in istočasno ljubimo.

Takrat smo v osebnostnem smislu pogumni."

"Ena izmed najpomembnejših oblik aktivne ljubezni in podlaga za razvoj vsakega čustvenega napredka je odpuščanje"

To se mi zdi kot opis človek-ove ljubezni,ČLOVEK pa ljubi drugače.


Ljubezen je za vsakogar nekaj drugega, odvisno od tega, kaj se iz nje učimo. Zato je o ljubezni toliko povedanega na tem svetu in nič ne kaže, da se bo ta tradicija spremenila .


Naša definicija ljubezni je pogosto povezana z rdečo nitjo naše življenjske lekcije oz. odstranjevanjem ovir iz področja osebnostnega razvoja. Lahko opazimo, da se tekom življenja zaljubljamo v različne ljudi, v iste vrste ljudi, v ljudi z enakim izgledom ali ravno obratno – da se vsakič znajdemo v ljubezenskem odnosu s popolnoma drugačno osebo.

Nekateri iščemo svojo refleksijo, nekateri projekcijo, nekateri ne ločimo med zaljubljenostjo, ljubeznijo, spolnostjo ... spet drugemu pomeni vse to skupaj ljubezen, ali pa samo nekaj od tega. Vsak ima torej popolnoma poosebljene ideje o tem, kaj ljubezen je.


Ljubezen v obliki odnosa je seveda nekaj drugega kot čustvo Ljubezni.

Odnos je stvar odločitve in sprejemanje nekih dogovorov zaradi sobivanja, za katerega se s partnerjem odločimo, da nam je pomembnejše ali prijetnejše od samosti.
(Samost je stanje, ko smo sami, se pravi: ne v odnosu, a ne nujno osamljeni. Za samost je navadno samo en razlog - naša izbira. Za osamljenost je lahko veliko razlogov, ni pa osamljenost najboljši razlog oz. osnova za to, da se znajdemo v odnosu. Ko smo lahko najprej dobro in zadovoljno sami, brez, da bi bili osamljeni, je potem stvar naše odločitve ali odnose iščemo ali ne.)

Razlogov za odnos je lahko veliko in večinoma, ko pobližje pogledamo, ugotovimo, da niso pretirano romantični. S tem pa ni nič narobe. Ko se v odnos spustimo (kot že beseda pove, se torej ne kontroliramo več, spustimo kontrolo in se na nek način predamo), s tem predamo svoje želje in določeno mero moči nad sabo svojemu partnerju. Ne govorim o ekonomsko-praktičnem aspektu te 'predaje', ampak predvsem tudi o morebitni dušni želji, da skozi partnersko dvojino odkrijemo nove in drugačne stvari o sebi. 
Neprecenljiva vrednost odnosa z drugim je v intimnosti, ki jo povzroča. Tako nastane zaupanje, ki preko razumevanja rodi in gradi še globljo intimnost.
 Ta pa spet plemeniti in kreira vedno nove dimenzije Ljubezni.

Naša izbira partnerja je brez izjeme rezultat naših podzavestnih mehanizmov, ki na ta način ponujajo ključ za rešitev vzorcev in čustvenih vozlov, če si vzamemo čas za raziskovanje. Lahko si npr. izberemo partnerja, ki je zelo kritičen, vleče nas k njemu, pa ne vemo zakaj ... itd. V tem primeru smo si na dušnem nivoju izbrali nekoga, ki nam lahko pokaže tisto, kar sami ne zmoremo videti. Lahko si izberemo nekoga, ki nas obožuje, pa spet ne razumemo, zakaj. V tem primeru se učimo spoznavati nek drugi aspekt sebe, ki nam v samosti ne more biti pokazan. Vedno se skratka učimo nekaj o sebi. Seveda vesolje to zapakira v telesno privlačnost, umsko dopolnjevanje in čustveno dinamiko, ampak, ko se tak odnos konča ali preide v neko mirno sobivanje, lahko navadno precej natančno določimo, kakšna je (bila) lekcija. In če je nismo osvojili z nekom, se bo nadaljevala z naslednjim partnerjem.

Zato je dobro raziskovati ves čas, da sproti ugotavljamo, zakaj nas nekaj vleče in kam gremo. Če si npr. dovolimo in se spustimo v odnos, ki nas neizmerno močno potegne, je to zagotovo razlog za veselje, kajti raziskovanje bo vsekakor potekalo intenzivno in globlje.

Kot po pravilu je namreč tako, da je za globoke spremembe pomembna tudi globoka čustvena vpletenost. Kot, da bi bila to neke vrste varovalka in zagotovilo, da se bomo s tem odnosom res ukvarjali, da bomo res pripravljeni vztrajati in iti dovolj daleč in globoko, da bomo dobili tisto iz odnosa, zaradi česar smo se srečali z osebo, ki nam to lahko pomaga spoznati.
Če se svojih čustev ustrašimo, zamudimo možnost za to vesoljno visokošolsko izpopolnjevanje v umetnosti Ljubezni.

Vsak, ki je s partnerjem doživel kaj resnično globljega ve, kako dragocene so te izkušnje in kakšen mogočen naboj človeškosti nosijo v sebi.
 Ne glede, če za vedno ostanemo skupaj in zavestno ustvarjamo dinamiko 'romantike', ali pa gremo v določenem trenutku vsak svojo pot, smo s to osebo na nek način za vedno globoko povezani preko naših spoznanj.



Ljubezen kot čustvo pa je lahko nekaj popolnoma drugega.
Ljubezen lahko čutimo do ljudi, s katerimi ne želimo imeti nobenih intimnejših stikov, ali celo do 'neljudi'. Do pojmov, idej, živali .. karkoli že je tisto, kar v nas vzbudi občutek, ki v naši osebni definiciji pomeni 'ljubezen'.
 Tovrstna ljubezen ni povezana z ideali ali projekcijami, ampak je na nek način posebno duhovno stanje, ki nam omogoča, da brez diskriminacije vidimo tisto, kar je v situaciji ali človeku najbolj čistega, univerzalnega. Na ven se to kaže kot zelo konkretna sposobnost za to, da v vsakem 'slabem' najdemo nekaj 'dobrega'. Če ne temelji na teh duhovnih stališčih, navadno ni resnično čustvo, ampak samo skrita želja po odnosu.


Ljubezen ni nasprotje ali odsotnost strahu, lahko se tudi bojimo in istočasno ljubimo.

Takrat smo v osebnostnem smislu pogumni.

Ena izmed najpomembnejših oblik aktivne ljubezni in podlaga za razvoj vsakega čustvenega napredka je odpuščanje.

Osnova vsake ljubezni pa je sprejemanje.

:srcek:

-------------------------------------------------

Celo

po

vsem tem času

sonce nikoli ne reče zemlji:

"Dolžna si mi."

Poglejte,

kaj se zgodi

z ljubeznijo, kot je ta -

osvetljuje celo nebo. 

Hafis

Ali je vse, kar je tradicionalno in staro tudi vredno prostora, ki ga zavzema?

To vprašanje velja tako za navlako na podstrešju ali v kleti našega doma, kot tudi za tisto v naših glavah, čustvih in telesu. O telesnem čiščenju vemo morda še največ. Tudi glede sproščanja čustev je tabujev na srečo vedno manj. Kako pa je z našimi prepričanji, samim izvirom naših čustvovanj, kakšno je stanje duha? Kaj je tisto, kar nevede a vztrajno nosimo s sabo?

Veliko naših prepričanj pravzaprav ni naših. Ko se odločimo raziskati in potegniti mejo med prepričanji t.i. pomembnih ostalih (predniki, prijatelji, parterji ... predvsem pa predhodniki vseh vrst) in našimi prepričanji, se odločimo, da bomo našli, spoznali in postavili svoja lastna merila. To je pomembna prelomnica.
 Ta naš osebni sistem vrednot je tisti, ki nas od tu dalje definira in se razvija z nami do konca našega življenja. To seveda ni nekaj statičnega, vseeno pa določa kako čustvujemo, kako razmišljamo in kako povezujemo stvari med sabo.

Neizogibno je, da bomo sestavili svoj lastni duhovni zaklad šele, ko skupnega, družinskega odpremo, ko dvignemo pokrov na tisti skrinji na zaprašenem podstrešju in ga prepoznamo takega, kot resnično je – skupek starih sporočil.

Tudi ta sporočila so za nas lahko izjemno pomembna, ampak šele, ko jih podrobno pregledamo in izluščimo kar je bistvenega. Takrat lahko razumemo, kaj nam pomenijo, ker smo jih raziskali ter s tem ozavestili. Zavest je filter, ki nam pomaga ohraniti in nadgraditi tisto, kar je vrednega in odstraniti tisto, kar nas ovira na poti do naše individualne resnice.

Duhovni zaklad namreč ni samo nekaj kar odkriješ, ali ti zapustijo predniki. Je tudi nekaj, kar dolga leta sestavljaš, zbiraš in pogosto v nekem momentu tudi sam nekomu na nek način podariš. Skratka – ne gre se za hiter postopek, niti za jasno opredelitev, kaj to je. Večinoma je to neke vrste informacija ali modrost, ki jo zavestno želimo nekomu zapustiti ali z nekom deliti. Prisotna so čustva in ideje o konceptih, ki se nas način globoko dotaknejo. 
Če nam je kdo podaril svoj zaklad, nam je torej ponudil, kar je lahko dal, mi pa prejeto prebiramo, filtriramo in dodajamo sebe v našo lastno zapuščino.

To (nam lastno) 'novo' skupaj s prečiščenim 'starim' tako postane naš osebni duhovni zaklad.

Metafora s skrinjo na podstrešju je vseeno bistveno lažja kot resnično poglobljeno brskanje po naši čustveni in psihološki dediščini, zato je transformacija pravi ključ do sprememb.  


'Ne odstranjuj, ampak spreminjaj' – bi bil osnovni napotek za zmanjšanje trenja ob (re)definiranju osebnih vrednot. Ne gre namreč takoj metati stran vsega, kar nam ni več všeč. Ko raziskujemo kaj nam je blizu (a še ne lastno) smo v obdobju, ko rabimo strukturo -pa čeprav staro- drugače se hitro znajdemo v občutku, da ostanemo 'brez sebe'. Tako obstaja nevarnost, da začasno ostanemo brez občutka za to, kdo smo, kaj predstavljamo in kako funkcioniramo, kar lahko povzroči veliko zmede. Ko raziščemo, kdo smo, pa lahko te novonašle meje jasno postavimo.

Zelo pomemben (čeprav ne vedno cenjen ali zaželen) del družinske duhovne zakladnice so vzorci razmišljanj in čustvovanj, ki smo jih prevzeli od naših prednikov in jih moramo nujno ozavestiti, če se jih želimo osvoboditi - in prav tako, če jih želimo uporabiti!

Če ne zaupamo konceptu reinkarnacije, nam že naša družinska kronika dogodkov precej jasno pokaže, v kateri smeri je potrebno delovati.

Z ozaveščanjem razumemo in materializiramo naše dane potenciale, s kvalitetno komunikacijo pa razrešujemo gordijske vozle družinskih molkov ali nenavadnih rebusov, v katerih se znajdemo. Oboje je pomembno za naš osebni in skupni razvoj. Vsakič, ko delujemo, delujemo za vse nas – če pa je to zavestno, smo v veliko večji prednosti.

Dokler naših odločitev ne materializiramo namreč nimajo nobene izrazne moči.

Naša dejanja v končni fazi vplivajo na vse naše najbližje, zato ne bomo nikoli osamljeni ob žetvi sadov svojega dela – in to ne glede na to, ali se vsi vpleteni tega sploh zavedamo.

Ko sprejmemo svoje mesto v družini -in si ga tudi vzamemo!- postane potovanje z namenom izbiranja lastnih vrednot vznemirljiva in neskončna pustolovščina, na katero se lahko podamo edinole mi.

Bon voyage !

Vsi, ki stopamo po lastni duhovni poti se srečujemo z večjimi količinami sprememb. Nekatere so hitre in neopazne, druge postopne in prijazne, ampak slej ko prej pridemo do točke, ko nas stvari pošteno pretresejo, ko ni nič lahkotnega in svetlega v trenutku, ki ga preživljamo, ko bi z veseljem zavrteli čas nazaj in se spravili v varno (čeprav morda precej zatohlo) naročje vsega starega in poznanega.

Seveda to dolgoročno ne poskrbi za premike - zato tudi vztrajamo ali se vračamo na svojo pot spremembe in poskušamo znova.

Neizogibno se v takih situacijah razvoja srečamo tudi z globokimi bolečinami.
Zakaj so potrebne?
Razlogov je več.

Sprememba, ki je resnično korenita -kot že ime pove- v nas najprej doseže izkoreninjenje 'starega'. Vsak, ki je kadarkoli vrtnaril ali vsaj nabiral regrat ve, kako globoko lahko sežejo korenine ene take na videz nežne rastlinice.

Ko pa govorimo o naših čustvenih in psiholoških koreninah, pa so te lahko zelo globoke. Lahko segajo še pred naš čas, v psiho naših staršev, ki so nam podajali neko globoko zakoreninjeno in skrbno negovano idejo ali čustvo, ki ga mi v določenem trenutku nismo več prepoznali kot svojega in ga želimo odstraniti. In to je milorečeno težko, pogosto pa tudi boleče.

Ta 'družinski zaklad', ki je največkrat najbolj varovana skrivnost družine - včasih celo tako skrita, da je sploh ne vidimo takoj, ampak šele po mnogih letih raziskovanja- je istočasno vedno ključ do pomembne življenjske lekcije. Bolečina nam v takih stanjih pomaga prepoznati resnost situacije. Včasih je tako močna, da je skoraj fizična, v vsakem primeru pa je čustvena in psihološka. Takrat smo pretreseni, počutimo se brez temeljev, kot, da nam je nekdo sesul svet ali ukradel vse, kar je domačega, prijetnega in varnega.

Najpogosteje si takrat mislimo 'kaj mi je tega treba', ali razmišljamo o tem, da bi šli nazaj v poznane oblike delovanja. V takih trenutkih je zelo pomembno imeti stalno pred očmi, da se spreminjamo po lastni želji in da je to proces, ki traja. Naredimo si varno okolje, obkrožimo se z ljudmi, ki nas spodbujajo in si dajmo realne časovne okvirje za našo spremembo. Ne pričakujmo preveč in bodimo ljubeznivi do sebe. Če ne vemo kako, poiščimo nasvet ali podporo, ki nam bo stala ob strani.

Skratka –za vsako res globoko spoznanje je potreben čas in pogum. Tisti pogum, ki po definiciji ne pomeni odsotnost strahu temveč odločitev, da je navkljub strahu pomembnejše napredovati.

Vsako izkoreninjene starih, slabih navad ali čustvenih odzivov, ki nam ne koristijo več je namreč neke vrste rana, in medtem, ko jo celimo, se potrebujemo počutiti varno. Če delamo spremembe zavestno, se na to lažje pripravimo. Poleg tega je pomembno, da se medtem tudi ukvarjamo s tem, kakšni bodo naši novi načini delovanj.

Vesolje ne pozna vakuuma, in vsako odsotnost nečesa je potrebno nadomestiti z nečim novim.
V njivo, iz katere smo izkoreninili staro, nasadimo torej novo. To je torej tudi primeren čas za afirmacije, avtogeni trening ipd.

Še en razlog za bolečino je preprosto ta, da je vsako pomembno spoznanje neke vrste 'rojstvo'. Lahko je ta 'porod' navidezno hiter in trenuten, večinoma pa je posledica dolgotrajnih življenjski predpriprav.

Spoznanja tiste vrste, ki nastanejo šele po ločenosti  sebe od idej okolja (staršev itd), so redko lahkotna in iskriva 'aha-trenutek' spoznanja, ampak se v resnici za njimi skrivajo leta padcev, nerazumevanj, bolečin in podobnih neprilik. Ko se vse to nabere, pa pridemo lahko naenkrat do točke premika in vse zgleda hipno.

Razlog za to dolgotrajnost je, da so to globoka čustvena spoznanja, ki so del naše poti osamosvajanja, postajanja Jaz, čustvenega odraščanja, naše lastne resnice in zato nam jih ne more predstavit nihče drug. Potrebno je, da jih notranje, izkustveno začutimo in da nas pretresejo dovolj močno, da jih ne samo razumemo, ampak resnično zaživimo.

To je pomemben korak v osebni evoluciji !

Za primerjavo lahko damo nekoga, ki ve, da imajo v družini nagnjenje k srčni bolezni, a vseeno ne zaživi zdravo do lastnega prvega infarkta. Iz duhovnega stališča je pot naših čustvovanj in razmišljanj popolnoma enaka. Dokler se nam nekaj ne zgodi, tega ne bomo resnično ponotranjili.

Tako je naše 'rojevanje' lahko zelo raznoliko, karakter bolečine je povsem osebnega značaja in kar je nekomu lahko, je drugemu težko, vsako spoznanje, ki ga pridobimo pa je neprecenljivo.

Veliko darilo, ki nam ga bolečina prinese in podari za vedno in zavedno je torej Modrost.

Z Modrostjo pa pride tudi jasno vedenje, da ne rastemo navkljub bolečini - ampak prav zaradi nje.

S tem zavedanjem se podamo naprej po poti Duhovnih zakladov - več o tem naslednjič.