Sprašujem se: Ali bom sama opravila tudi z družinskim, kolektivnim nezavednim? Ali je to sploh mogoče narediti sam?

Tudi tukaj velja, da narediš toliko, kolikor si trenutno sposoben oz. kolikor si odprt in dojemljiv. Ta pot pravzaprav nikoli ni popolnoma končana, in boljše je, da se o njej razmišlja kot o načinu delovanja, ne kot o enkratni in ciljno naravnani akciji. Tako nam je veliko lažje, ker konca ni, vedno je še nekaj, kar je vredno opazovanja, truda, spremembe. Zato, ker tudi sproti kreiramo

Veliko boš naredila za vse ostale, ki so ti pomembni, že s tem, ko boš naredila stvari zase. Znotraj tega, kar je možno. Vedno, ko naredimo nekaj, naredimo to za vse tiste, ki so neposredno vpleteni in tudi vse človeštvo nasploh - na nivoju kolektivnega nezavednega. Ali delamo dobro ali slabo so pravzaprav naši osebni predznaki (plus ali minus), velikokrat ne moremo vedeti, kakšna je širša slika.

Največ, kar lahko naredimo je to, da preverjamo sami s sabo, če je to v skladu z našo resnico in da konstatno širimo sliko - zavest.

Vedno lahko torej spreminjamo le sebe in s tem avtomatično spreminjamo vse, s čimer pridemo v stik.

Lepo je brati, da doživljaš pomembna spoznanja in napredek, srečno naprej!    :prst:

Eno so moje pretekle izkušnje, drugo pa tiste družinske, kolektivne...

Sprašujem se: Ali bom sama opravila tudi z družinskim, kolektivnim nezavednim? Ali je to sploh mogoče narediti sam?

Res je, da ko nekdo od mene nekaj pričakuje (recimo točno določeno zaposlitev, področje na katerem naj se udujstvujem itd...se uprem z vsemi štirimi in potem podzavestno gojim jezo do osebe, češ, sama najbolje vem kaj naj bi storila...pustite me živeti po svoje).

iz napisanega se začuti, da ti na plan prihaja nezadovoljen notranji otrok, kateremu ni bilo dovoljeno (s strani tebe ali okolice), da se svobodno izrazi in pokaže svoje potenciale in sposobnosti.
Zato ti še enkrat svetujem, da napraviš analizo ciljev, življenjskih in kratkoročnih (pod cilje spada tudi to, kar načrtujem za naslednji dan). Kateri so tvoji pravi cilji in kateri so tisti, ki so v nasprotju s tabo. ne glede na to, kako bizarni in čudni se zdijo za bližnje ali okolico. tako boš lažje prepoznala lastne interese od interesov družbe ali bližnjih.
če podam svoj primer, pri analizi ki sem jo pri sebi delala, se mi je pri izbiri ciljev za doživetje notranje izpolnitve prikazal nek hobi, ki vključuje gibanje, brez ljudi, samo naravo in mene. sprehodi me ne izpolnijo v takšni meri, kot sem si želela v tem cilju, zato vsake toliko, ko me zagrabi, grem sama nekam v hribe, in ta izlet me v celoti izpolni, sem srečna in polna zagona, navdiha za naprej. Ponavadi na takšen izletu dobim odgovore na kakšna vprašanja ali ideje za naprej. zato, če čutiš, da te gobarjenje izpolnjuje, se mu posveti z vsem srcem, ker le ti veš, kaj ti to pomeni in kakšne pozitivne učinke ima nate.

začuti se pri tebi, da se učiš svoje vrednosti skozi potrjevanje prek drugih, se pravi začuti se pri tebi "podzavestna odvisnost da mi drugi dajo prav". kar je v povezavi z notranjim otrokom. kot da si globoko v sebi ne upaš potrditi, da delaš nekaj prav, dokler tudi okolica to ne potrdi. če okolica ne potrdi, si globoko v sebi nezadovoljna, kar izraziš z agresijo na okolico (na ljudi, situacije), ki ti kažejo notranji konflikt. ta vzorec, odvisnost od drugih ,da mi dajo prav, lahko razrešiš s ponujenim postopkom za transformacijo s predihavanjem. srečno, imaš podporo.  :rose:

Srečno  :srcek:

V bistvu si tekom življenja nisem sploh postavljala ciljev...recimo mama, oče itd so želeli od mene diplomo...jaz pa ne čutim nikakršne potrebe po tem, študij sem sicer dokončala, vendar mi manjka tista ena stvar...to je diploma. In opazila sem, ko sem nekako pri sebi sprejela da tega ne potrebujem, tudi okolica nič več tega od mene ne zahteva. Počutim se čisto vredu in vredna tudi brez nje. Razen zadnjič mi je partner očitno poslal še en test, češ...a nisi rekla da boš naredila diplomo?? Imelo me je, da bi mu zakričala nazaj da je ne mislim narediti in naj se že sprijazni s tem. Res je, da ko nekdo od mene nekaj pričakuje (recimo točno določeno zaposlitev, področje na katerem naj se udujstvujem itd...se uprem z vsemi štirimi in potem podzavestno gojim jezo do osebe, češ, sama najbolje vem kaj naj bi storila...pustite me živeti po svoje).
Potem, nedolgo nazaj pa se je v meni prebudila močna želja po otroku in možu...možu za 40 let, pa kakor trenutno kaže še nič od tega nimam. Vendar si tega močno želim. To se mi zdi da so moji cilji...
Ni pa moj cilj biti prodajalka recimo...partner pa bi rad da to delam, samo da imam službo. Jaz pa ne čutim nikakršne simpatije do tega poklica. V glavnem trenutno čutim močan pritisk iz okolice glede službe, češ ko boš imela službo, se bodo rešile še naše težave zraven, in temu se ne znam upreti, ker vem da človek za preživetje službo potrebuje.
Še ena taka stvar so recimo hobiji...moj cilj ni da bi imela hobije s katerimi se lahko dokazujem, jaz sem zelo srečna če grem lahko nabirati gobe, ali pa na sprehod, ali preberem kakšno poučno knjigo...partner pa bi rad da ''nekaj pokažem''. Pa sama ne čutim prav nobene potrebe po tem, da bi komu morala kaj dokazovati in kazati, da sem produktivna. In te zahteve v meni sprožajo jezo ja, priznam.

kakor te jaz začutim, slabost se ti odraža kot posledica agresije, jeze nase zaradi svoje nemoči in podzavestnega obsojanja sebe ter drugih, ker nisi dosegla ciljev, ki si si jih v življenju zadala. Cilje, za katere si smatrala, da jih moraš doseči. S sabo nosiš tudi vzorec, jaz sem žrtev drugih.

življenje ni test, katerega lahko rešiš z oceno pet ali z oceno ena. vsak odgovor, vsaka situacija je tisti trenutek pravilna in točno takšna, kot mora biti tisti moment za dobro tvoje zavesti in dušnega razvoja.
če ciljev, kateri kot praviš niso visoki, še nisi dosegla, se vprašaj jasno in iskreno, so to resnično moji cilji? So v skladu s tistim, kar resnično sem? Ali so to resnično cilji, ki so aktualni zame, za mojo dušo, za moj razvoj?

lahko se včasih trudimo doseči neke sanje ali cilje, ki so zastareli, iz preteklosti, ki nam ne služijo več. Ali pa skušamo doseči cilje, ki sploh niso resnično naši, ampak smo jih nekoč postavili pod vplivom drugih oseb,dogodkov ali situacij.

Vzorce lahko opraviš po omenjenem postopku transformacije in predihavanj.

Nato se lahko vprašaš, kateri so cilji, ki so v skladu s tistim, kar resnično sem? :rose:

sem čisto nova na forumu. Se že kar nekaj časa zanimam za alternativne vede, zelo rada pogledam tudi vaše oddaje na preprosto-naravno, ker so mi tako všeč.
Tudi mene zadnje leto in pol pestijo manjše zdravstvene težave, ki so mi pa zelo grenijo življenje. Namreč kar naprej mi je slabo, sploh ne upam več normalno jest, ne da bi imela zraven tablet proti slabosti. Drugače pa tudi na splošno v življenju bi rekla da ne dosegam ravno svojih ciljev, ki se mi sploh ne zdijo visoki. Še najbolje se počutim, ko za nekoga skrbim...in mi resnično ni jasno zakaj sem tukaj, mislim s kakšnim namenom. Nekako se mi zdi da bi morala nekomu pomagati, pa res nevem kako.

Hvala za kakršenkoli nasvet kaj storiti v zvezi s slabostmi.

Spet se lahko posvečam stvarem, ne da bi skos razmišljala, da mi bo srce zdivjalo ipd, krasno je bilo hoditi sama po gozdu, kamor sem nekoč zelo rada zahaja, nato pa se sama nisem upala nikamor več. Dobila sem še dodatne energije in bila srečna.

Vdim, da je to potrebno početi ves čas, celo večkrat na dan, vsakič ko se kaj pojavi. Ja, to se pravi poslušati sebe! :srcek:

Le pogumno, kdor še okleva. :rose:

Pa, smo tam. "v smeri, ki si jo želiš" - ravno o tem se sprašujem že nekaj časa in verjetno me je ravno napačna smer pripeljala do mojih težav. Kako veš, da je to kar si želiš res pravo? Kako ločimo nezdrave ego želje od tistih pravih? Recimo, da počasi ugotavljam, kaj so blokade in jih počasi predihavam in s tem odplakujem. Ali potem lahko pričakujem, da me bo intuicija vodila in da bom vedela, kdaj mi bo govorila intuicija in kdaj ego?

Nekako sem bila prepričana, da bi morale biti te moje pristne želje usmerjene v osebno intimno sfero, pa so mi sedaj priplavale na dan želje, ki se nanašajo na moje delo v službi in podiplomski študij, katerega sem zaradi bolezni opustila pred časom. In sedaj mi sploh ni jasno, ali bi se res morala vsemu temu posvetiti in na "stand by-ju" pustiti partnerki odnos, družino itd. Ali me res to osmišlja? Včasih se mi je zdelo, da svoje delo sovražim in da hodim v službo samo zato, da dobim plačo, sedaj pa ta preobrat.  Kako naj si to razjasnim?

Pinastra, razlogov za tako počutje je lahko več. Morda je tvoja želja po osebnem razvoju (študij itd) bila malo položena na stranski tir, ker si medtem imela pozornost na drugih področjih - zdravje, družina itd. Morda si jo tudi namenoma dala na stranski tir (podzavestno), ker si rabila energijo za družino. Slej ko prej pa stvari, ki so nedorečene in nedokončane pridejo nazaj na vrsto in kot kaže je tvoja želja po študiju povezana z globljo povezavo s sabo, s tvojim osmišljanjem življenja.
Če te berem malo nazaj - moram te razočarat, delo na sebi ni nikoli dokončno dokončan proces, vedno je še kaj, kar se najde na poti. Ampak to še ne pomeni, da pot ni prava, ali da mi nismo uspešni

Najvažneje je torej vedeti, kaj želimo, in to ni vedno enostavno. Intuicijo se vsekakor da razvit, to je tisti del nas, ki je najbolj v stiku z nezavednim, kjer so skrite vse informacije o naši resnični naravi. Ni pa to nekaj, kar se da storiti čez noč. Pomembno je tudi, da si vzamemo čas zase in ne izvajamo dodatnih pritiskov nase v stilu 'kaj mi pa je, saj pri teh letih bi moral/a že vedeti kdo sem, kaj si želim, kam hočem'. Stvari se zgodijo, ko so zrele in ne obremenjuj se s tem, da ne veš točno, kje si, ampak nadaljuj z majhnimi koraki.
Predihavanje blokad je super, to ti bo pomagalo, da se sprostiš v resnični 'sebi' in s časom bo slika, katere so tvoje resnične in kot praviš 'zdrave' želje postala jasnejša. Ne gre se toliko za zdravo ali nezdravo, prav ali narobe, kot se gre za to, da ti resnično začutiš, kaj si želiš.

Tudi če ti ni všeč, kar najdeš, ali je v nasprotju s tvojimi pričakovanji, to sprejmi. S tem, ko boš sprejela, si boš naredila čustveni in psihološki prostor za to, da spremeniš, kar želiš in malo po malo bo slika jasnejša. Tvoje pristne želje boš prepoznala po tem, da boš globoko v sebi začutila določen mir, stabilnost, neustrašnost pred izzivi, prijazno sprejemanje vseh mogočih ovir itd.

Ego je že v redu in ti dobro služi, če imaš ta vprašanja. To so prava vprašanja !
Intuicija pa se navadno skrije v tisti bolj tihi kot, kjer um ne ropoče cel čas in da prideš tja si vzemi mir, meditacije, sprehod ... karkoli rabiš, da boš začutila stik s sabo. Veliko je vredno najti te odgovore sam v sebi, ker je to naš najpomembnejši del samo-odkritja. Če ne boš zmogla sama, vedno lahko prideš na analizo in greš h komu na terapijo ali pogovor, ampak poskusi najprej sama.
To, kaj te osmišlja, in kaj je tvoj resnični jaz in kako gojiti povezavo z njim, je dejansko najpomembnejše vprašanje življenja, zato naj se ti nič ne mudi.

Za sprotno dobro počutje pa pomaga družina, ljubezen, šport, dobra hrana, zdravje, lepa glasba .. karkoli ti da podporo v vsakdanu, da si zgradiš neko točko, prostor notranje stabilnosti in se lotiš premika iz tega kraja znotraj tebe.
Vzemi si čas, skratka in začuti, kaj te osmišlja, potem pa se tega loti. Če si na pravi poti boš vedela tako, da se boš znotraj dobro počutila, od zunaj pa bodo prišli počasi tudi potrditve teh tvojih odločitev. To je neizbežno
Če nisi na pravi poti, se ne boš dobro počutila in dokazov ne bo. Kmalu boš torej lahko spremenila smer, če bo potrebno.
Včasih je potrebno to napravit večkrat, nič od tega pa ni zaman oz. zguba časa, ker si vedno nabiramo izkušnje, ki jih potrebujemo.

Kot je rekel Richard Stine: Preprosto je. Smo kjer smo in počnemo točno to, kar je potrebno. Drugače bi bili nekje drugje in počeli nekaj drugega.

Srečno  !

Nekako sem bila prepričana, da bi morale biti te moje pristne želje usmerjene v osebno intimno sfero, pa so mi sedaj priplavale na dan želje, ki se nanašajo na moje delo v službi in podiplomski študij, katerega sem zaradi bolezni opustila pred časom. In sedaj mi sploh ni jasno, ali bi se res morala vsemu temu posvetiti in na "stand by-ju" pustiti partnerki odnos, družino itd. Ali me res to osmišlja? Včasih se mi je zdelo, da svoje delo sovražim in da hodim v službo samo zato, da dobim plačo, sedaj pa ta preobrat.  Kako naj si to razjasnim?