Odgovor na tvoja vprašanja prek maila sem ti odpisala kar tam, lahko pa tukaj še kaj drugega vidi.

Me veseli, da ti forum daje pozitivno spodbudo.  :prst:

Glede zadrževanja diha, ko gremo v sprostitev - to lahko nastane ponavadi kot posledica strahu pred prizemljenosto in pred energijsko pretočnostjo. Ne želimo v celoti začutiti telesa, povezanost z njim, sedanjega trenutka. Zadrževanje diha nas zadržuje na energijski ravni. KAr je dobro. A ne če to delamo predolgo in nekontrolirano. Vdih in izdih nas povežeta z božanskim zemeljskim in skozi vdih in izdih steče energija po telesu, zato nas dihanje poveže s sedanjostjo.

Rekla bi ti še za občutek, da je vse polomija. Vsak od nas, ki delamo z energijami, se je že kdaj znašel na tistem prostoru, ki ga opisuješ. Nekdo to imenuje dno, nekdo polomija, drugi slepa ulica. A to je le trenutek, ko nam je res dovolj in (končno!) prepustimo od sebe kontrolo, se prepustimo delovanju božanski energiji (ali energiji vsega, kar je), da opravi svoje delo in za nas poišče rešitev, novo pot, novo izkustvo, novega človeka, ki nam bo pomagal do rešitve. Dokler mislimo, da moramo vse sami, smo kot v kalupu. Ko pa enkrat spustimo vajeti kontrole iz rok, odpremo svoj kalup tej božanski energiji in odvijati se začne rešitev. 

Bi pa še omenila nekaj - vsakdo, ki stopa po poti nekega raziskovanja - najsi bo to raziskovanje sebe, umetnosti, računalništva, ekonomije, duhovnosti, dela z energijami, vrtičkarstva, novinarstva .... (mislim, da veste na kaj ciljam), karierno ali ne. Vsakdo skratka, ki sprejme odločitev, da bo globlje raziskal neko področje, pride enkrat zmeraj do neke točke, ko ne zmore vsega sam. Takrat je čas, da poišče učitelja ali nekoga, ki mu lahko pomaga v nadaljnjem raziskovanju. Če bi lahko vse sami napravili, potem ne bi bili inkarnirani na zemlji ampak na solo planetu, kjer bi živeli sami. Tudi zgodbe o razsvetljenih ponavadi vključujejo učitelje, ki so jih usmerili na pot. Zatorej Izgubljen Zaveznik, če začutiš, ti predlagam, da predaš ta občutek, da moraš do vsega priti popolnoma sam, in da se odpreš za nekoga, ki ti lahko pomaga, ti osvetli pot, poduči, pokaže kako in kam dalje.

ne vem točno, kako naj predstavim situacijo. Verjetno bom sedaj predstavil eno pomešano zmedo. Bom poskusil nekaj na splošno opisati. Za moje pojme sem iskren, pošten, ljubim naravo, živali, kolikor vem sem tudi ljubezniv... Skratka, dobra in pozitivna oseba.

Drugi del zgodbe pa je, da  moje življenje ni bilo nikoli kaj preveč lepo. Bi rekel, da je velik del mene velika razvalina. Nekoč sem imel tudi težko nesrečo, posledice še čutim, tudi druge težave sem imel oz. vem, da so še vedno v ozadju in te težave niso majhne. Nimam pojma od kod izvirajo, bi pa se rad spoprijel s situacijo in jo začel odpravljati. Rad bi postal poduhovljen. To mi je sedaj življenjski cilj (takoj, ko si šiht zrihtam ). Sedaj že lep čas stojim na mestu, se trudim, ampak postaja mi jasno, da mora biti v ozadju nekaj groznega, ker sem veliko časa na dnu - tleh.

Kar težko navezujem stike z drugimi ljudmi, čeprav sem drugače pozitivna oseba. Nekje v meni med drugim izvira veliko strahu (ne vem od kod - morda iz otroštva ali pa od prej). Med drugim se spomnim tudi par duhovnih situacij iz otroštva.  Ene od njih se še zdaj bojim. Da strnim, potrebujem neko pomoč, podporo, nasvete (nasveti mi veliko pomenijo) od vas, če mi lahko kdo pomaga kaj svetovati, v katero smer naj začnem (kje in kaj). Berite naprej.

Pred dobrim letom (oziroma pred dvemi) sem začel spoznavati duhovnost. Od takrat so moje misli zelo veliko v tej smeri (ne bi pretiraval, če rečem, da vsak dan). Takrat sem tudi poskušal meditirati, vendar ni bilo nikoli niti najmanjšega efekta. Sedaj sem spet začel in situacija je ista. Ne pridem nikamor.

Ne vem, kje je težava. Stvar je taka. Se sprostim, potem dih skoraj izgine ali pa za trenutek izgine. In to je to. Vmes se malo lovim sem in tja, nekako nisem siguren, kaj delam. Nastane tema, čutim neko umirjenost in to je vse. Ampak to dosežem za kratek čas. Od te točke nikakor ne pridem naprej. Niti ne vem, kaj naj naprej. Sem mislil, da se bodo takrat začeli kakšni občutki, slike, pogovori... Pa nič od tega. Da ne govorim, da že več kot leto spoznavam vodnika (npr. preko sanj) - do sedaj še ne vem, kdo je, kakšen je - nič od nič, ker niti nisem imel zavestnega stika z njim. Mene je sama žalost, res. Ne premaknem se iz nobene točke kot, da bi bil zabetoniran v tla. Meni je to kar hudo, ker si želim v to smer delovati že več kot leto. In so bili v tem obdobju časi, ko sem aktivno deloval v to smer (predvsem prebiral zadeve o tem - meditiral nisem veliko, ker nisem nikamor prišel).

Vem, da morem začeti delati na sebi. Včeraj sem poskušal z transformacijo občutkov. Veliko stvari sem predihal. Ampak meni je že takoj, ko sem začel bilo jasno kot, da si to nekaj izmišljujem, da sploh ne delam prav, že med samim izvajanjem tega mi je bilo jasno, da nekaj ni v redu in da to ni to (isto kot pri meditaciji, ko ne gre naprej pa ne vem, če zaradi občutkov ali pa me v ozadju nekaj ovira).

Res sem izgubljen, kar se tiče tega. V dveh letih nisem naredil nekega premika, razen tega, da se zavedam, da Več obstaja. Drugo pa polomija od polomije. Ampak sem imel neke izkušnje na tem področju, da se zavedam, da Več obstaja in takrat mi je bilo jasno, da želim to pot med drugim peljati do konca življenja. V meni se je zasidralo, da bom v to vložil največ, kolikor bo možno. (malo za šalo, očitno se je res zasidralo nekam, da zdaj vse skupaj samo stoji, stoji, pa še par deset krat stoji  ).

Včeraj naprimer sem želel poiskati mojo žival moči (tudi to sem pred nekaj časa že delal, sploh nobenega efekta). Danes se mi je sanjalo, da je pes preganjal srnico, prišla je tako blizu mene, malo je bežala sem in  tja, potem pa se ulegla poleg mene. Ampak spet imam občutek kot, da to nima nobene veze s tem in da to ni moja žival moči (jaz sem se veliko krat spomnil sanj v katerih so nastopale živali tako, da mi po občutku te sanje danes niso delovale nekaj v to smer). Tako, da še enkrat. Imam ogromno motivacije, kar si lahko sami predstavljate, da je res mora biti, ker bi sicer v dveh letih že obupal. Še bolj hecno je to, da se zavedam, da te motivacije nikoli ne bo zmanjkalo (ampak ne bi se rad do konca življenja vrtel v tem dobesedno začaranem krogu, ko ni in ni niti najmanjšega vidnega premika). Da še enkrat povem, da mi je spet hudo, da je stvar taka (pa ne, da sedaj jamram, ampak nasploh mi je hudo, ker sploh ne vem, zakaj ni niti pikice napredovanja ob tako močni pozitivni želji - se mi zdi, da je ogromno stvari obrnjenih proti meni).

Ta forum sem v dveh dneh že kar dobro predelal. Res super stvar. Opazil sem, da obvladate, da imate napredke, da ste našli pot, jo peljete v vaše smeri - skratka zelo super. :prst: Samo, da kliknem ta forum pa se mi zdi kot, da se počutim boljše (brez heca). Super ste!   :prst:

Skratka, med drugim sprašujem za to meditacijo, če kdo ve, kje tiči težava in vpogled, kje so te skrite težave. Včeraj sem postavil os sveta, kot ponavadi prišel do tiste točke umirjenosti in to je to.

Vem, da sem to besedilo raztegnil na dolgo, verjeli ali ne, sem se trudil, da bo čim krajše. Verjetno bi lahko tudi določene stvari bolj jasno napisal. Upam, da je bil namen jasen. Iščem namen, podporo ali neko smernico, kako naprej.

Zahvaljujem se vam vnaprej tisoč krat,
Hvala vam za pomoč  :prst: