Drži se, pa sporoči kaj, kako gre..

Tudi, če partner ni bi zaželen s strani staršev se da to rešiti, ker kot duša si je lahko izbral to izkušnjo. Če je pripravljen naj pogleda kaj mu leži (kateri način KD, Postavitev, Reiki,..), vsekakor bi bilo vredu da spusti obsojanje staršev, da odpusti,…in da postavi družino na svoje mesto.

Nisem nekdo, ki bi smel soditi. Vendarle, moje mnenje na tvojo situacijo je, da si podrejena v vajinem odnosu.Ker se ne obnašaš, kot bi on želel, te žali.
"Žaljivk sem deležna, kadar se ne vedem kot bi partner od mene pričakoval ali takrat ko nečesa ne naredim tako kot je bilo dogovorjeno. Ne izzivam s svojimi dejanji vendar je rezultat tak kot da bi. "

Z vso ljubeznijo do sebe in do njega, tega ne bi smela sprejemati. Premisli.

pia.sonce
]

Priznavanje svojih napak in opravičevanje zanje je lahko zelo dvorezno-zavajajoče delovanje našega ega.Zakaj?Enostavno zato ker se to največkrat dogaja s figo v žepu.Površno.Samo verbalno.In situacije se ponavljajo v nedogled.

V splošnem je malo znano da nam medosebne odnose ureja naša "nevidna" notranja energija ki se uresničuje preko naših fizičnih danosti kot so naša čutila,čustvovanja,govor,...

Za resnično priznavanje svojih napak si je modro vzeti čas,se umiriti-uravnotežiti,sebi priznati svojo napako in se pri tem opazovati kakšni občutki nas obhajajo-spreletavajo in po možnosti ugotoviti kdaj in kje smo prvič zaznali te občutke in v povezavi s katero osebo(običajno s svojimi starši).Ker je to proces(ne enkraten dogodek) se sčasoma navadimo prepoznavati razliko ko si dejansko priznamo napako.K temu procesu je koristno dodati še prošnjo za odpuščanje in zahvalo(tudi-predvsem sebi). Ko se včasih zatakne in če je naša namera za spremembo iskrena pa se vedno pojavi-ga srečamo,zvemo zanj-nekdo ki nam pomaga premostiti težavo.

Pri vsem tem je najpomembneje da zberemo vso svojo voljo in se podamo na to novo pot.
In to je približno to.  :rose:

Hvala za hiter odgovor. Zadeve bom probala nekoliko obrazložiti. In grem kar po vprašanjih.
Žaljivk sem deležna, kadar se ne vedem kot bi partner od mene pričakoval ali takrat ko nečesa ne naredim tako kot je bilo dogovorjeno. Ne izzivam s svojimi dejanji vendar je rezultat tak kot da bi.
Njegovi starši imajo odnos, ki se ne meni ne partnerju ne zdi pravi. Dosti obtoževanja in nič iskrenosti. Do svojega sina (nezaželjenega) se vedejo, kot da je dolžan skrbeti za njih, predvsem finančno, da o čustvenih manipulacijah ne govorimo. Do mene imajo zelo hladen odnos, ne ozirajo se na mene. Počutim se kot samo še nekdo, ki jim ovira uživati v življenju na tuj račun. Ni občutka sprejetosti, da  sem dobrodošla.
Priznavanje napak partner obvlada in se tudi zna opravičit. Vendar če napako večkrat ponoviš ti znaki obžalovanja ne pomenijo nič. Sama se trudim, da mi opravičila nebi bilo treba nikoli izreči vendar pa to naredim, če je potrebno in mi to ni težko.
Glede staršev mislim, da bi se spodobilo, da bi se v temu času že uspeli spoznati. Mislim, da je mojega partnerja predvsem sram predstaviti starše glede na to koliko scen so nama že naredili in s tem otežili skupno življenje. Jaz v to ravno ne silim in nimam pretirane želje, ne zdi pa se mi ravno normalno.
Do čiščenja jeze še nisem prišla oz sem mislila da je ozaveščanje že dovolj. Zdaj ko vem bom začela tudi s tem. Lep pozdrav

Za začetek:
- Kako je prišlo do tega, da so ti bile žaljivke izrečene? Kaj je bil povod oz. kaj je situacijo izzvalo?
- Imata njegova starša v njunem odnosu morda podobno dinamiko (pogosto se to prenese na potomce) in kakšna sta do svojega sina, kakšna do tebe?
- Kako je s partnerjevim priznavanjem svojih napak nasploh?
- Pa pri tebi?
- Sta s partnerjem že karkoli storila v smeri, da bi se vajini starši spoznali?

S tem, ko praviš, da si sovraštvo (oziroma jezo) začela ozaveščati, pomeni to, da ga tudi transformiraš oziroma "čistiš"? (npr. po postopku transformacije, ki se ga najde na tem forumu)

Pozdravček.