Študij in delo prek študenta v sebi enačiš z otroštvom in brezskrbnostjo. Ko enkrat zaključiš diplomo, po tvoje zapuščaš brezkrbno in radostno otroštvo in vstopaš v (po tvoje) kruti svet odraslosti, kjer ni prostora za užitek in smeh. Tukaj lahko pogledaš tudi v družini, če te še kdo vedno obravnava kot otroka. To ti je lahko samo znak, da si v sebi ne želiš odrasti. Predlagam ti, da predihaš ta občutek, da boš z zaključkom študija zapustila otroštvo, saj je kot neke vrste travma ali breme na tebi, ter strah pred prihodnostjo. Proces je opisan na vrhu tega foruma. Predlagam ti tudi, da se v srcu odpreš za takšno življenje, da boš vedno lahko povezana z notranjim otrokom in otroštvom, kljub temu, da boš odrasla ženska. Odpreš se lahko za takšno življenje, da boš delala službo in zraven v sebi uživala življenje. Vse je v glavi in vse se da, če se hoče, imaš vse potrebno, da živiš takšno življenje.