Pozdravljen ajgor2001
Velikokrat se ujamemo v zanko "kako oprostiti" nekomu,neki osebi.Zakaj? Ob vsaki težavi katero srečamo,ki se nam zgodi,je namreč edino vprašanje ki kaj velja,vprašanje,zakaj se meni to dogaja.Najprej se lotimo raziskovanja samega sebe tako da začnemo raziskovat svoje korenine-rodbino;očeta,mamo,stare starše,včasih pa še bolj nazaj.Začnemo pregledovat vse dogodke v svojem življenju ki se jih zavedamo,so nam ostali v spominu in preverimo vse občutke ki so z njimi povezani,ob zavedanju da je v vsem prisotna volja stvarnika-boga,kajti vedno nam da samo tisto kar smo sposobni razrešit.S tem zavedanjem lažje zberemo potrebno voljo za delo-pregled minulih dogodkov.Kjer je potrebno prosimo odpuščanja,kjer je potrebno odpustimo.V ta proces se spustimo ob zavedanju da je to zdaj naša stalnica,da se s tem ukvarjamo več ali manj vsak dan,da temu procesu zaupamo in odmislimo vsa pričakovanja po uspešnem delu.Pri vsakem od nas je dela na pretek,pri vsakemu na drugačen način.In če se kje kaj zatakne,poiščemo zunanjo pomoč brez slabe vesti,smo vsi daleč od popolnosti. To je notranja higiena,tako kot se tudi zunaj umivamo vsak dan.
Če se tega lotimo vztrajno in približno na tak način,se mnoga nesoglasja lahko razrešijo sama od sebe,oziroma pridobimo samozaupanje v odgovore na lastna vprašanja.
Zasebnosti nam na more vzet nihče,to je namreč naše notranje počutje in si ga sami ustvarjamo.Če pa si mislil na druženja-obnašanje pred poroko,pred rojstvom otrok,pa si vstopil v zakon s premajhnim zavedanjem kaj skupno življenje pomeni.Pomeni namreč zavestno odločitev da vse česar smo sposobni,vse kar imamo,namenimo v skupno dobro novonastale skupnosti.Vsako polovičarstvo se maščuje-tako nam kot našim otrokom.
Popolnoma zadnja stvar ki bi jo komu priporočil pa je: "Če ni za bit,je za it",ne glede na materialno stanje.
Odgovor je sicer kot v kakšni reviji,sem pa mislil še kako resno.Veš da si to sposoben rešit(kot sam praviš) torej pljuni v roke in na delo.Na delo pa se pristopi čim bolj umirjeno in sproščeno.