Besedilo priredila: Adriana Dolinar

Danes vsi vemo, da je kajenje dokazano zdravju škodljivo, na kar nas opozarjajo tudi napisi na zavojčku cigaret: »Kajenje škodi zdravju« ipd. Še ne tako dolgo nazaj, v času Alfreda Vogla, pa takšnega zavedanja še ni bilo. Kajenje je bila skorajda modna muha, npr. kdor ni kadil, ni bil »sprejet« v družbi, ni bil kul! Vendar je Alfred Vogel že takrat opozarjal ljudi na težave, ki jih lahko kajenje povzroči. Tistim, ki pa so se v past zasvojenosti od kajenja kljub temu ulovili, pa je pomagal težave, ki jih je prineslo odvajanje od kajenja (nemir, razdražljivost, živčnost, …), premostiti tudi z ovsom. Več si preberite v nadaljevanju.

Kajenje – nevarna »modna muha«

Kako odvraten okus ima kajenje, kadar ga mladenič ali mlado dekle prvič poizkusi. O nasladi pri kajenju ob takšnem pokušanju sploh ni govora, prav nasprotno, najprej je treba premagati naravni odpor telesa zaradi odbijajočega občutka, ostudnega okusa, dušenja, slabosti itd. Kot pri vseh odvisnostih, pa poskuša tudi kadilec svojo odvisnost opravičevati, češ da kajenje že ne more biti tako škodljivo, saj je, na primer, tudi njegov stari oče kljub kajenju dočakal 80 ali več let. Če nekateri ljudje navidezno »prenašajo« mamila in pri tem dočakajo starost, to še ne pomeni, da bo z vami tako. Nasprotno, na milijone ljudi propade zaradi nikotina, alkohola ali drugih mamil. Naši predniki tobaka povečini niso poznali, po vsem svetu se je razširil šele s pomorskim prometom. In razširil se je do takšne mere, da ga mnogi povezujejo s statusnim simbolom, z možatostjo in s ponosom. Davno nazaj je o nevarnosti širjenja tobaka nek univerzitetni profesor zapisal: »Tobak je mamilo, kakršna so kokain, morfij, opij itd. Menim pa, da je tobak veliko nevarnejši, kajti število ljudi na kokainu, morfiju, …, je smešno majhno v sorazmerju z dnevno naraščajočim številom kadilcev. Razen tega gre pri prvih pogosto za bolne, izprijene osebe, medtem ko se je tobak vtihotapil k zdravim, povečini še povsem mladim ljudem.«

Nikotin uničuje srčno mišico

Nikotin povzroča poškodbe predvsem na venčnih srčnih žilah. Če imate z venčnimi žilami že težave, se bodo te s kajenjem bistveno poslabšale, prav tako pa bo kajenje prizadelo tudi vse žile odvodnice. Žile se zaradi delovanja nikotina vse bolj ožijo in postajajo vedno bolj toge, večati se začne tudi njihova prepustnost. Posledica so pomanjkljivo prehranjene žilne stene. Čim slabša je prehranjenost žil, tem več lastnih snovi v te namene porabijo. Če bi imeli možnost s prostim očesom pogledati v srce, bi videli, kako močno se naše srce spreminja zaradi kroničnega delovanja nikotina. Nežna, rdeča, trdna srčna mišica postaja ohlapnejša in postopoma postaja umazano rjavkaste barve. Ta pojav je nekako normalen za stare ljudi, lahko pa do tega na žalost pride tudi pri mladih, kadar srčna mišica ni ustrezno prehranjena. Zdravniki s tega področja za ta pojav povedo, da gre za rjavo atrofijo (slabenje), pri čemer se rjavkasti pigmenti obrabe kopičijo v posameznih celicah srčne mišice. Če bi takšno mišico podrobno preiskali, bi našli drobne bele proge, ki potrjujejo odmiranje najmanjših delov srčne mišice, ki jih je zamenjalo vezivo oziroma brazgotina. Tako propadlega tkiva ne moremo več obnoviti! Dosežemo lahko le okrepitev še zdravega tkiva srčne mišice, ki lahko prevzame tudi delo propadle zabrazgotinjene mišice. Zakaj ne bi torej raje srčne mišice obvarovali usodnih okvar?!

Nikotin povzroča tudi motnje srčnega utripa in krvnega pritiska. Hitrost utripa in krvni pritisk se po navedbah raziskovalcev povečata že po vdihovanju ene cigarete. Učinek je seveda sorazmeren vsebnosti nikotina v cigareti in povezan tudi z občutljivostjo kadilca. Povprečno se krvni pritisk že po eni sami cigareti poviša za 15 milimetrov. Srčni utrip pa je v istem času hitrejši za 15 utripov v minuti. Tistim, ki sodijo med kadilce, bolj občutljive na nikotin, pa se utrip poveča celo za 25 utripov na minuto!

Katran in fenoli povzročajo raka

Poleg nikotina zdravstvene težave povzročajo tudi fenoli in katranove sestavine. Slednje pripomorejo k nastanku raka. Tipični kadilski rak nastaja predvsem na jeziku ali v grlu. Vzrok zanj pripisujejo predvsem katranu. To dokazujejo tudi poskusi na kuncih, ki so jih vsake 2 do 3 dni mazali po ušesih s tobakovim katranom. Večina kuncev je za rakavimi razjedami zbolela že v nekaj tednih ali mesecih. Poskus so ponovili z navadnim katranom in ugotovili podobno, kar dokazuje, da raka povzroča predvsem tobakov katran in ne nikotin. Zato je tudi zmotno verjeti, da cigarete brez nikotina ne škodujejo.

Preverite sami

Če kljub vsem starim in sodobnim dognanjem o škodljivosti kajenja še vedno ostajate hladni, naredite test o škodljivosti cigaretnega dima doma. Cigaretni dim namreč močno škoduje rastlinam. Na dveh podstavkih (npr. zamaških od kozarcev za vlaganje), v dveh drobnih kapljicah vode nakalite semena kreše. Vsako kapljico s semeni pokrijte s kozarcem za vlaganje, tako da ga zaprete. Ko so semena nakaljena in visoka približno nekaj centimetrov, v enega izmed kozarcev pihnite cigaretni dim. Vajo ponovite čez dva dni. Po osmih dneh bodo rastlinice, ki ste jim vpihovali cigaretni dim, obležale uvenele in odmrle.
Ker tobakov izvleček uničuje tudi drobna bitja, to lastnost s pridom uporablja veliko vrtnarjev za uničevanje listnih uši. Namesto kajenja tobaka, ki vam lahko nakoplje morje zdravstvenih težav, ga raje uporabite v koristne namene na vrtu. Pri tem pa pazite, da tobakov izvleček škropite po rastlinah, ko te še ne nosijo plodov ali so ti vsaj toliko majhni, da lahko dež z njih pravočasno spere škropivo.

Oves kot pomoč pri odvajanju od kajenja?

Alfred Vogel je ljudem, ki so se odločili prenehati s škodljivo razvado, rad priskočil na pomoč. Poleg osveščanja o pomenu zdravega načina življenja jim je ob premagovanju odvisnosti od kajenja svetoval tudi uživanje soka iz svežega zelenega ovsa.

Oves je namreč v alternativni medicini že dolgo poznan po krepilnih učinkih na živčevje. Po podatkih nemških raziskovalcev se izvleček ovsenega stebla uvršča med učinkovita zeliščna zdravila proti anksioznosti in stresu. Učinek naj bi verjetno bil posledica visoke vsebnosti B kompleksa v zelišču, zato svetujejo njegovo uporabo za pomirjanje in krepitev živčevja ter za izboljšanje spanja. Takšen izvleček iz ovsa pa po novejših raziskavah (The Journal of Alternative and Complementary Medicine, 2011) izboljša tudi kognitivne zmogljivosti v možganih pri zdravih osebah. Uživanje 1,6 g izvlečka pa izboljša pozornost, osredotočenje in koncentracijo pri starejših ljudeh. V Indiji oves že dolgo uporabljajo za zdravljenje odvisnosti od opija, saj naj bi pomagal uravnotežiti raven endorfinov v možganih.

Oves naj bi torej imel pomirjujoč oziroma uravnavajoč učinek na živčevje in krepil moč volje človeka, kar pri premagovanju te ali one odvisnosti nedvomno pride prav, posebej še ko odločitev za prenehanje z razvado prične bledeti.

Besedilo: Sabina Topolovec

Vprašajte otroke v šoli, koliko žit znajo našteti. Ko sem nekoč skupini srednješolcev ne delavnici zdravih sladic predstavila proso, je zanj vedelo le eno dekle (njena mama je kuharica), pri sladici iz polente pa so se vsi kremžili (za razliko od skupine za njimi, ki je sladico z veseljem zaužila, ne vedoč, iz česa v resnici je). Na kaj pa vi najprej pomislite, ko slišite besedo žito?

Večina bi odgovorila – pšenica, marsikdo morda celo – kruh. To ni presenetljivo, saj smo z njima dejansko obkroženi na vsakem koraku. Saj poznate izraze, kot so: zaslužiti si svoj kruh, služiti kruh, s trebuhom za kruhom, skrbeti, da bo za vse dovolj kruha, ... In jasno, iz pšenice se da speči odličen kruh!

Toda, ali resnično obstaja samo še pšenica?

Pogled na prodajne police razkriva, da je v črno-beli barvni paleti kruha možno dobiti vse mogoče odtenke, pri čemer se tehtnica odločno nagiba k svetlejšim, tisti temnejši so povečini obarvani – skoraj vsi pa so narejeni iz pšenične moke. Tako je, tudi tisti, na katerih piše ajdov, koruzni kruh in podobno, imajo v svoji sestavi največ pšenične moke. Enako velja za piškote, testenine, peciva, prigrizke, …

In ker s pšenico tako močno pretiravamo, ni nobeno presenečenje, da vse več ljudi težko prenaša gluten, pri nekaterih pa je težava že tako izrazita, da so na gluten alergični in jim škodujejo že majhne količine.

Če še ne veste, kaj je gluten, naj razložim, da je to lepek, ki zapaca naše črevesje in tako otežuje vsrkavanje hranil v telo. Nekateri se še spomnijo, kako smo z zmešano vodo in moko v vrtcih lepili papir. In prav to se dogaja tudi z našimi resicami v črevesju, ko jih nenehno zalivamo z »lepilom«. Povprečna površina črevesja, s katero naj bi hranila vsrkavali, bi morala biti velika kot igrišče za tenis. Pri tistih, ki imajo celiakijo, pa se ta površina skrči na velikost mize za namizni tenis in znaša le nekaj kvadratnih metrov. Zato veliko dragocenih hranil ne pride v telo, zaradi česar smo vse bolj shirani in izčrpani.

Vsi, ki so nanj občutljivi ali imajo celo celiakijo, vedo, da se morajo glutenu izogibati. Največ glutena je v pšenici, manj v rži, ovsu in ječmenu. Vendar pa tudi gluten ni vedno enak gluten, zato je dobro vedeti, da je gluten v bližnjih sorodnicah pšenice (npr. kamutu, piri) nekoliko drugačen in manj lepljiv od glutena navadne pšenice. Zanimivo je, da so celo klinični poskusi pokazali, da osebe, ki so sicer alergične na gluten, tega v piri in kamutu lažje prenašajo. To sicer ni priporočilo, da bi osebe s celiakijo uživale takšna žita, zagotovo pa je še en dokaz, da gre za veliko bolj kompleksno težavo, kot je le prisotnost ali odsotnost glutena v živilu.

Dobro pa je vedeti, da ga številne žitarice sploh ne vsebujejo in da lahko z nekaj znanja tudi sami iz njih naredimo kruh ter številna okusna in zdrava peciva. Ker bomo na običajnih trgovinskih policah le težko našli, denimo, proseno moko, je treba spremeniti lokacijo nakupa in oditi v specializirane prodajalne z zdravo prehrano ali poiskati takšne police v večjih supermarketih. Še bolje je, če poiščemo kmete, ki še vedno pridelujejo takšna žita ali stročnice, in te sami zmeljemo v domačem mlinčku, saj bomo tako deležni celotnega spektra vitaminov in rudnin, ki jih v izdelkih, ki stojijo na policah, ni več, saj so že zdavnaj oksidirali.

Zato je vse več ljudi, ki iz zdravstvenih razlogov išče žita, v katerih ni lepka (glutena) ali ga je vsaj bistveno manj kot v pšenici. In tu se pojavi prva velika težava: teh skoraj ni več!

Kje so se izgubila druga žita?

Pred 18. stoletjem smo povečini uživali proso, ječmen, oves in ajdo, kar je pozneje izpodrinil krompir. Proso je pred tem časom vsaj pol tisočletja predstavljalo našo vsakdanjo hrano. Danes je domačega prosa le še za vzorec, večina tistega, ki je naprodaj, pa izvira predvsem iz Vzhodne Evrope.

Zato pa imamo koruzo, ki je v Sloveniji že vrsto let najbolj razširjena poljščina. Pridelujemo jo na okoli 40 % vseh njiv, kar je največji delež v setveni sestavi med vsemi evropskimi državami (podatki za leto 2008). Velika večina se uporabi v prehrani živali. Razveseljuje podatek, da vse bolj narašča gojenje ječmena. Na žalost ga zelo malo zaužijemo mi, večino pa porabimo za krmo.

V letu 2009 so si poljščine na slovenskih poljih po padajočem vrstnem redu sledile takole: koruza (64.736 ha), krmne poljščine (36.484 ha), pšenica (34.313 ha), ječmen (20.089 ha), oljna ogrščica, oljne buče, krompir (4.175 ha) in stročnice (1.096). Ostalo predstavlja 3,2 % površine slovenskih polj.

Povprečen Slovenec bo s podatki več kot zadovoljen, saj ima na svojem krožniku najraje krompir in meso, in sicer vsak dan, brez kruha pa si življenja tako ni mogoče predstavljati. In če vemo, da smo Slovenci vendarle „delavski“ narod, se takšna, „močna“ hrana tudi stereotipno najbolj sklada z našimi pričakovanji. Vse do prvih zdravstvenih težav!

Kaj pa stročnice?

Ključ do trdnega zdravja se skriva tudi ali predvsem v zdravi prehrani. Ko torej želimo nadomestiti krompir in meso, iščemo žitarice in stročnice. A tudi slednjih je v Sloveniji komaj za vzorec (1%). Če ne prej, zaboli, ko vidiš, da v supermarketih lahko izbiraš le še med kanadskim in kitajskim fižolom!
Tudi v študiji Stročnice v kolobarju slovenskih ekoloških kmetij iz leta 2005 je ugotovljeno, da večina ekoloških kmetov sicer pozna pomen stročnic pri ohranjanju in izboljševanju rodovitnosti tal, vendar tem zaradi pomanjkljivega znanja ne namenjajo pozornosti pri sestavi njivskih kolobarjev.

Zakaj je tako?

Globalizacija in kapital sta iz ljudi naredila sužnje. Ko so žensko iztrgali iz domače kuhinje in jo posadili za tekoči trak ali v pisarno, smo ploskali v dokaz končno dočakane emancipacije. Naučili so nas, da je prav, da ima tudi ženska svoj denar, da otrok potrebuje vrtec, sicer bo nesocialen, da se hrane ne splača pridelovati na svojem vrtu, da je domače jabolko s stoletnega drevesa slabše od nadzorovano škropljenega itd. In zato mnogi pravijo, da ni več časa, da bi kuhali ričet, stročnice ali delali rženi kruh z drožmi. Ker je žita v večini primerov treba namočiti in ker ob gledanji vseh novic in nadaljevank tega zvečer ne naredimo, se nam priprava tovrstnih jedi po povratku iz službe zdi »misija nemogoče«. Pa je vse skupaj veliko bolj preprosto, kot se zdi.

Priložnost za delo, gibanje, zdravje

V kriznih časih je mnogo ljudi izgubilo službo, povečini takšno, ki so jo tako ali tako prezirali. Marsikdo izmed njih ima doma svoj košček zemlje in prav ta je lahko priložnost, da ljudje službo (služiti) zamenjajo za delo (delovati), torej pasivnost za aktivnost, otopelost za energijo, bolezen za zdravje! Posejte torej svojo piro, svoj ječmen, svoj fižol, postanite vedno bolj samooskrbni. Ali veste, kako preprosto je pridelati ječmen? Citiram Daria Corteseja, ki se na žita zares spozna: „Raste povsod! Do okoli 15 stopinj pod ničlo ga nič ne zebe, v suhem in vročem pa mu ni prevroče. Celo na slanih tleh lahko raste. Če je treba, zazori v manj kot treh mesecih.“ Če to ni vzpodbudno!

Četudi morda ne boste predelovali žit, vnesite v svojo prehrano čim več brezglutenskih živil. Presenečeni boste nad lahkostjo v telesu, boljšo kondicijo in koncentracijo ter nad splošno boljšim zdravstvenim stanjem. Izgubiti ne morete ničesar. Dobite pa lahko zelo veliko.

Pšenica kraljuje

Podatki iz statističnega urada za leto 2010 potrjujejo našo odvisnost od pšenice: 31.714 ha površin zaseda pšenica, 95 ha proso, 232 pira, 482 ajda, če omenim le nekaj glavnih, po katerih ljudje najraje posegajo, ko so v to prisiljeni ali če želijo preprosto obogatiti svoj jedilnik.

Preprost odgovor, zakaj sveže zmleta moka ali zdrob nista primerljiva z oksidiranima.

Mg/kg                      stara
                                 30 dni                  sveža

Provitamin A                 0                             3
Vitamin B1              0.6                             5
Nikotinska kis.               7.7                    57
Pantontenska k.          23                            50
Vitamin E                         0                            24
Kalij                              1150                  4730
Kalcij                        60                  120
Železo                         7                            44

Pregled nekaterih osnovnih karakteristik žit in nežitnih škrobnih semen
(povzeto po knjigi Daria Corteseja: Semena tretje moči, ki jo toplo priporočamo v branje):

1. Brezglutenska žita:

Ajda    Do 70 % škroba, do 12 % beljakovin (vsebuje vse esencialne aminokisline), okoli 2 % maščob, vlaknine, rudnine (magnezij, mangan), vitamini skupine B, flavonoidi (kvercetin, rutin), fitinske kisline.
Deluje antioksidativno in varuje pred civilizacijskimi boleznimi.

Amarant    Do 10 % maščob (polovica maščobne kisline omega 6!), zelo kakovostne beljakovine (do 18 %, več lizina in metionina kot na splošno v žitih), do 60 % ogljikovih hidratov, rudnine (v povprečju dvakrat več kot v pšenici, kalcija kar petkrat več, magnezij, mangan, železo, baker, cink), vitamini skupine B, fitosteroli.
Splošno krepčilo, pomaga proti utrujenosti, spodbuja prebavo, krepi živce, izboljšuje zbranost, krepi sluznice dihalnih poti, varuje pred degenerativnimi civilizacijskimi boleznimi.

Koruza    Za našo prehrano je najpomembnejša zvrst trdinka, ki vsebuje do dobrih 80 % škroba, do pribl. 18 % beljakovin (manjkata pomembni aminokislini lizin in triptofan), vitamine skupine B, karotenoide (betakaroten, lutein, zeaksantin), če je sveže mleta, tudi vitamin E in magnezij.

Kvinoja    Približno 50 % škroba, do 18 % kakovostnih beljakovin (vključno z aminokislinami cistin, lizin in metionin, ki so v žitih v manjših količinah), do 7 % maščob, vitamini skupine B, vitamina C in E, rudnine (železo, magnezij, mangan, baker, cink).

Proso    Oluščeno vsebuje do okoli 65 % škroba, do 15 % beljakovin (podobno celovita sestava kot pri ajdi) in okoli 4 % maščob. Bogat vir rudnin (magnezij, silicij, fluor) in vitaminov skupine B.
Za zdrave nohte in lase, spodbuja presnovo, ščiti pred boleznimi srca in ožilja ter drugimi civilizacijskimi boleznimi.
Riž (nepoliran)    Do 8 % beljakovin, vitamini skupine B, rudnine (magnezij, fosfor, mangan, železo, selen), 1 % maščob. Pomaga pri težavah s prebavo, pri povišani ravni holesterola, pri menopavzi.

2. Žita, ki vsebujejo gluten:

Ječmen    Okusen vir rudnin (magnezij, baker, selen), vlaknine (betaglukan – pomaga pri znižanju previsokih ravni holesterola v krvi), vsebuje zelo malo glutena.

Oves    Vsebuje zelo malo glutena, do 8 % maščob, do 16 % beljakovin, rudnine (predvsem mangan, selen, magnezij in železo), vitamini skupine B. Učinkuje razstrupljevalno, zmanjšuje raven skupnega holesterola v krvi.

Navadna pšenica    Vitamini skupine B, vitamin E, rudnine (mangan, cink, baker, železo). Hranilna le, ko užijemo celo žitno zrno.

Kamut    Do 20 % beljakovin, zdrobasta moka, najprimernejša za testenine in različne vrste zdroba.

Pira    Najbližja sorodnica navadne pšenice, v primerjavi z njo pa vsebuje več beljakovin (do 17 %) in drugačen, nekoliko lažji gluten.

Rž    Manj škroba in glutena kot v nekaterih drugih žitih, do 9 % beljakovin, vitamini skupine B, rudnine (magnezij in mnoge druge). Deluje splošno krepčilno, povečuje odpornost telesa, proti civilizacijskim boleznim.

Hrana ni več le navada, v mnogih primerih postaja odvisnost. K temu seveda pripomoreta tudi tajni arzenal kemičnih pripomočkov in oglaševanje.

O tem, da smo zlasti zahodnjaki postali odvisni od ogljikovih hidratov, je napisanih že veliko knjig. Ogljikovi hidrati v telesu dejansko delujejo sladko. Torej tudi takrat, ko mislimo, da smo pojedli kaj slanega (pica, testenine, kruh), v telo vnašamo snovi, ki bodo v postopku presnove postale sladkorji. Vnos takšnih živil je vse večji, posledice tega pa prav tako.
Mnogi avtorji svarijo pred odvisnostjo od sladkorja, v kateri vidijo vzrok tisočerim težavam z zdravjem in s počutjem. Da so težave zaradi pretiranega vnosa sladkorja vidne, ne dvomimo. Menimo le, da to ni vzrok, temveč posledica vzroka, o katerem se premalo govori in piše.

Tradicionalne medicine se veliko bolj zavedajo povezanosti med okusi, organi in čustvi. Kot smo to opisali tudi v knjigi Ščepec rešitve, ima vsak okus svojo »tajno zvezo« z določenimi organi, ti pa so še kako povezani z našimi čustvi. Čim bolj v našem življenju prevladujejo skrbi, vse bolj nas vleče k sladkemu. Sladek okus dobesedno omili napetost in otrdelost, ki jo skrbi ustvarjajo v vranici in prebavilih. Kljub temu da mnogi ljudje ne vedo niti tega, kje imajo vranico in kaj v telesu počne, intuitivno vedo, da jim bo sladek okus prinesel vsaj začasno olajšanje. Na žalost resnično gre le za začasno olajšanje, saj bodo obresti, ki jih plačamo s tem, da smo telo zakisali, oropali rudnin in se napolnili z nepotrebnimi kalorijami, na koncu previsoke in bomo počasi v vse večjem energijskem deficitu. S tem pa še bolj nezadovoljni, zaskrbljeni, napeti, …

Zmote o sladkorjih

Dobra novica je ta, da ni vse, kar je sladko, enako škodljivo. Sveže in suho sadje sicer vsebuje veliko sladkorja, vendar telesa načeloma ne bo zakisalo. Tudi glikemični indeks različnih sladkih snovi utegne biti zelo različen. Drži, da je za telo najbolje, da sladkor v krvi ne doživi preveč divjih skokov in padcev. Zato mnogi prehranski poznavalci svetujejo hrano, ki nima visokega glikemičnega indeksa.

Beli sladkor se pri tem giblje okrog 70, fruktoza okrog 30, dekstroza (grozdni sladkor) pa ima glikemični indeks 100. Torej bodo sladila, ki imajo nizek glikemični indeks, komaj kaj zanihala naš sladkor v krvi, hitri sladkorji, kot je dekstroza, pa bodo takoj vbrizgali ogromno sladkorja v kri.

Med najbolj počasne sladkorje uvrščamo rozine, agavin sirup in fruktozo. Sicer smo o slednji v zadnjem času prebrali različna svarila, predvsem zaradi možnosti, da jo proizvajajo iz gensko spremenjen koruze. Pojavljala so se tudi svarila na temo agavinega sirupa. Kot nova in zdravstveno neoporečna oblika sladila z izjemno nizkim glikemičnim indeksom pa se v zadnjem času ponuja še kokosov sladkor. Tega pridobivajo iz neodprtih cvetov kokosa in nima nič skupnega s kokosovo moko.

V srednje hitre kompleksne sladkorje (na pol poti med fruktozo in belim sladkorjem) uvrščamo javorjev sirup, ječmenov slad in rižev slad.

Zagotovo je najslabše, kar se ponuja pod krinko zdrave prehrane, koruzni in pšenični slad.
Kaj pa rjavi sladkor, sprašujete? Tudi pri tem poznamo veliko odtenkov. Od le z melaso obarvanega kristalnega belega sladkorja, do zelo kompleksnih in rudninsko bogatih sladkorjev, kot sta mascavo ali posušeni sok sladkornega trsa.

Zmote o škrobih

Mnogi vse škrobe dajejo v isti koš, saj v vsakem vidijo le škodljive učinke. Tudi pri tem je dobro imeti občutek za odtenke. Ker smo o žitih v tej številki pisali bolj obširno, vas vabimo k branju prejšnjega članka. Ko gre za delovanje žit na naš dvig in padec sladkorja v krvi, velja pravilo: čim bolj fini in rafinirani so, toliko hitreje se bodo presnovili v sladkorje.

Zmote o maščobah

Dolgo smo bili prepričani, da so tudi posledice debelosti povezane s pretiranim vnosom sladkorja.
Potem smo kot glavnega krivca obtožili maščobe, predvsem nasičene. V svetu, kjer je vse polno polresnic in znanosti, ki streže interesom kapitala, je  bilo potrebnega res veliko časa, da dojamemo, da tudi maščobe niso vse škodljive. Počasi dojemamo tudi, da niso vse nenasičene maščobe »nedolžne« in da so konvencionalno pridelane margarine daleč od »zdravila«, za katere se izdajajo. Spoznanja o škodljivosti hidrogenizacije (strjevanja) nenasičenih maščob so danes poznane vsem, ki so si vzeli vsaj pol ure časa, da se s tem seznanijo.
Za spoznavanje koristnih in manj znanih maščob pa je prav tako vredno nameniti nekaj časa.
Zgodovinsko največje krivice so storjene kokosovi maščobi. Dolgo so jo po krivem obsojali, da ustvarja holesterol (ker je nasičena) ali da se bomo zaradi nje redili (ker vsebuje 900 kalorij v 100 gramih). Ne eno ne drugo ne drži. Kokosova maščoba sodi med srednje verižne nasičene maščobe in se v telesu obnaša popolnoma drugače od drugih (živalskih) nasičenih maščob, ki imajo dolge verige. Tudi skrb pred kalorijami je odveč, saj ima kokosova maščoba to krasno lastnost, da v telesu izgori več maščob, kot jih sama prinese. Pospešuje metabolizem v celicah in celo izgoreva del naših presežkov. To so potrdili tudi klinični poskusi, kjer so preverjali vpliv kokosove maščobe na hujšanje. Izkazalo se je, da so lažje in hitreje hujšali tisti, ki so uživali to vrsto maščobe, kot tisti, ki maščob sploh niso uživali. Če dodamo temu, da je kokosova maščoba najboljši vir lavrinske kisline (to v večjih količinah najdemo le še v materinem mleku), ki krepi naš imunski sistem, kontaktno uničuje patogene organizme, kvasovke, viruse in zajedavce, ne škoduje pa koristnim mlečnokislinskim bakterijam, je skrajni čas, da jo spoznate.

Seveda tudi pri tem obstaja zdrava mera, ta pa narekuje, naj nasičene maščobe ne presežejo tretjine vseh zaužitih maščob. Kaj pa bomo zaužili v preostalih dveh tretjinah? Čim manj rafiniranih in čim več takšnih, ki so hladno stisnjene in ekološko pridelane.

Naj vas ne bo strah dobrih maščob – uživanje konopljinega, orehovega, boraginega, svetlinovega olja, olja pšeničnih kalčkov, arganovega ali oljčnega olja si lahko vedno štejete kot izraz ljubezni do lastnega telesa.

Kemično pogojena odvisnost

Včasih svojo odvisnost od posamičnih živil razvijemo sami. Pogosto pa pri tem pomaga tudi industrija, ki uspešno zavaja naše brbončice in nas sili, da hrepenimo po izdelkih, s katerimi telo uničujemo.
Najbolj sporni so pri tem ojačevalci okusov iz skupine glutamatov. Ti dosežejo, da vaši možgani čutijo šestkrat močnejši okus, kot je to resnično. Dobro za industrijo, slabo pa za naše živčevje, ki ga sčasoma "prekurimo".
Vaše brbončice uspešno prelisičijo tudi umetne arome ter ogromni odmerki sladkorja, prikriti s kisom in soljo (npr. v kečapu). Zato se še kako splača brati deklaracije in poznati vsaj najbolj sporne dodatke, ki se jim je dobro izogniti.

Besedilo: Dario Cortese

Resda od hrane nismo odvisni, saj je ta naša redna potreba, po drugi strani smo pa v večini primerov še kako odvisni od preskrbe s hrano. Dokler tako obilno »raste« na policah trgovin, se tega verjetno niti zavedamo ne, sploh če imamo svoj vrt in polno shrambo. Toda če upoštevamo možnost, da zna biti preskrba s hrano motena ali celo prekinjena, se podoba rajskega nakupovalnega vrta zelo spremeni. Zlasti če smo povsem odvisni od hrane, ki je na voljo v trgovinah.
V takem primeru pridejo prav zaloge v shrambi, vendar se tudi ta prej ali slej izprazni ali nam jo v primeru hudega pomanjkanja celo izpraznijo drugi in če je ni mogoče obnoviti … V takem, resda zelo kriznem scenariju, priskočijo na pomoč užitne divje rastline. Četudi ne pride do posebne krize glede preskrbe s hrano, ni odveč, da upoštevamo prehransko moč divje zelenjave in druge divje hrane ter jo vgradimo v vsakodnevni jedilnik. S tem ne zmanjšamo zgolj odvisnosti od kupljene hrane, temveč tudi bistveno prispevamo h kakovosti svoje prehrane. Morda se bo komu prehranjevanje s »travicami« zdelo preveč asketsko, toda prav ta enostavna, naravna in nenazadnje tudi zastonjska hrana dela čudeže tako na področju naše prehranjenosti kot na področju naše energije. Sicer pa to niso nobeni čudeži, saj je divja hrana nekaj povsem običajnega, vsakdanjega in vsakomur na dosegu roke, le spomnimo se morda ne, da jo lahko jemo.
Še zdaleč ni treba, da poznamo celo vrsto rastlin, čeprav poznavanje večjega števila užitnih divjih rastlin ne škodi. Vseh pa skoraj zagotovo ne bomo uspeli spoznati, saj je pri nas, podobno kot drugje v Evropi, več kot 1.500 vrst tako ali drugače uporabne divje zelenjave in sadja. Zato je več kot dovolj, če smo si domači le z nekaj pogostimi, lahko razpoznavnimi in zelo raznoliko uporabnimi vrstami, ki jih vsaj nekaj zagotovo že poznamo: koprive, regrat in sorodniki, hmelj, kurja črevca in drugi pleveli, borovnice, drnulje, kostanj, … Ta divja hrana nas pouči, da iz malega (števila vrst) pripravimo veliko (raznolikih in okusnih jedi). V primeru hude prehranske krize nam pomaga potešiti lakoto dobesedno po načelu »iz rok v usta«, če upoštevamo, da imamo pri roki vsaj nekaj kriznih rezerv, na primer suhih stročnic, žita, olje in malo soli, pa ustvarimo bogat jedilnik resda enostavnih, vendar zelo krepkih jedi. To v vsakem času, bodisi kriznem ali ne, zaradi obilja živodejnih sestavin (antioksidanti, rudnine, vitamini, druge bioaktivne sestavine) pomeni zdravo in močno nadgradnjo običajne prehrane.

Nekaj najenostavneje razpoznavnih vrst divje zelenjave

Koprive

Menda jih vsi poznamo. Nabiramo vršičke in mlade liste, pripravljamo jih na vse mogoče načine. Lahko jih zamenjamo z več vrstami mrtvih kopriv, še preden te zacvetijo. Vse so užitne, vendar manj okusne kot pekoče koprive, saj imajo močan vonj po zemlji, nekatere pa so tudi precej grenke.

Regrat in sorodniki

Vse, kar je podobno regratu, torej večina rastlin iz družine radičevk, ki jih je več kot 100 vrst, je uporabno na enak način kot regrat. Torej jemo liste, popke, cvetove ter pripravljamo solate in še marsikaj. Kolikor je znano, je edina za prehrano neuporabna radičevka strupena ločika.

Divja meta in sorodstvo

Vse, kar diši in je videti podobno kot meta ali melisa, je užitno in uporabno kot začimbno zelišče, če le ni pregrenko, četudi ne vemo natančno, za katero vrsto gre. To so rastline iz družine ustnatic, ki imajo v večini primerov izrazit vonj, štirioglato steblo in tako imenovani ustnati cvet; mednje sodijo tudi mrtve koprive.

Luki

Divji sorodniki česna in čebule se imenujejo luki, pri nas jih je 20 vrst. Vsi so užitni, najbolj znan je čemaž. Torej lahko nabiramo in jemo vse, kar ima podobne liste kot por, drobnjak in čebula ter ima značilni vonj, podoben navedenim rastlinam.

Pleveli

Ni jih malo in zanimivo je, da so skoraj vsi užitni, nekateri pa sodijo med prehransko najmočnejšo zelenjavo sploh. Nabiramo jih dobesedno leto in dan. Izrazito strupenih rastlin med njimi ni, spoznajmo pa kurjo češnjico, ki je rahlo strupena zaradi saponinov, pa še to, le če jo zaužijemo v večjih količinah, in navadni grint, ki vsebuje pirolizidinske alkaloide.

Slanuše

Skoraj vse slanoljubne rastline, to so tiste, ki rastejo na slanih tleh ob morju, pri nas jih je več kot 10 vrst, so odlična zelenjava. Opozorilo: Pri nas so v sklopu krajinskih parkov Sečoveljske soline in Strunjan zaščitene.

Križnice

Rastline iz družine križnic so večinoma vse užitne, vseh je pri nas več kot 120 vrst, vendar jih od teh nemalo raste v visokogorju, tako da lahko število uporabnih križnic ocenimo na polovico navedenega števila.

Od elektrike neodvisno shranjevanje za daljši čas

Večino divje zelenjave lahko posušimo. Hranimo jo v zaprtih steklenih kozarcih na temnem mestu. Suhe uporabljamo za juhe, enolončnice in podobne jedi. Mlade liste in poganjke tudi naravno kisamo, podobno kot zelje. Na ta način imamo prehransko moč neukročene narave pri roki tudi takrat, ko nad zemljo ni več kaj nabrati. Kar se užitnega skriva v zemlji, za nabiranje zahteva bistveno več znanja in izkušenj. Na kostanj, žir, želod, divje sadje in gobe pa le ne pozabimo.

Divja hrana pomaga spremeniti pogled na (prehranski) svet: nima cene – torej je zastonj ali je neskončno draga? – njena prehranska vrednost pa je izjemna. Ne le po vsebnosti za današnji čas bistvenih hranil, temveč tudi zaradi tega, da smo z njeno pomočjo manj odvisni od »trgovinske« hrane ali sploh postanemo v večji meri neodvisni od nje. Naj se torej gremo neke vrste »prazgodovinsko« nabiralništvo? Morda res, vendar za 21. stoletje.

Sama nekako se srečujem z raznimi informacijami, čeprav preveč v te vode ne drezam (zaenkrat).

Vseeno bi prosila g. Zorana za eno pojasnitev. Glede prihodnjiž življenj (čeprav se s tem ne želim ubadati) me zanima, kako je s tem, ali si lahko krojiš prihodnja življenja..recimo da ti uide da pomisliš na kaj slabega, in zdaj imaš neka strah, da ne bi mogel sčistiti tega kar bi lahko šlo v prihodnje življenje....vem, neumno vprašanje, malce čudno, vendar upam da razumeš...

Skratka zanima me, tudi če na kaj slabega pomislim - torej ne želim komu škodovati, ali lahko vse sčistimo nekako v tem življenju, da ne bi kaj nosila naprej...

Skratka to me zanima čisto tako iz vaših izkušenj...če jaz sebe recimo čisto očistim, ali je vseeno lahko še kaj negativnega prenesenega za naprej...

S tem bi pa želela tudi končati o prejšnjih ali prihodnjih življenjih, nekako se v to ne spuščam, me pa tako zgolj slučajno zanima...ali lahko kar tako kar nekaj uide v prihodnost...

Hvaležna bom za kak nasvet. hvala, lp

Mistična izkušnja ali vodstvo guruja se tantrikom zdi nujno. Pri delu z energijami si tantrik pomaga z raznimi orodji. Pomembne so vizualizacije božanstva ter verbalizacije ali evokacije s pomočjo manter, zasnovanih kot orodje za klicanje moči v bitje. Izvajalci tantre uprizarjajo istovetenje z izbranim božanstvom ~ pogosto se popolnoma enačijo z božanstvom, saj aspiranti »postanejo« božanstvo ali Išta-Devata.

Sam ne bom napisal recepta, pač pa vprašanje, če kdo dela sam sejtan, pa če lahko napiše postopek - prosim.
lp

Ideja o ponovnem rojstvu je v takšni ali drugačni obliki prisotna v skoraj vseh indijskih religijah. Reinkarnacija pomeni, da ob smrti duša vedno preide v drugo telo, dokler se ne reši iz neprekinjenega kroga ponovnega rojevanja. Bitja se tako dolgo ponovno rojevajo v svetu dobrega in zla (samsara), dokler se ne osvobodijo korenin zla.
Ponovno rojstvo določa vsa pretekla dejanja, besede, misli.
Vir: wikipedia

Samopodoba je del naše osebnosti, ki se oblikuje od našega otroštva in vpliva na občutke lastne vrednosti. Samopodoba je skupek posameznikovega doživljanja sebe, tistega kar mislimo, čutimo, reagiramo, lastnem videzu, doživljanju; ne glede na to, ali je pozitivno ali negativno, ter od tega kako mislimo in čutimo, da nas doživljajo drugi.

Za dobro samopodobo je značilno, da smo samozavestni, verjamemo vase, pozitivno mislimo/čutimo, smo zadovoljni, srečni, izpolnjeni, imamo moč narediti tisto,  kar želimo ...

Za slabo samopodobo je značilno, da se počutimo slabo, neizpolnjeno, smo v strahu, skrbeh, krivdi, v depresiji, stresu, napetosti, negativno mislimo/čutimo in skozi te občutke doživljamo svet.

Primer pozitivne - negativne samopodobe:

»verjamem v svoje sposobnosti – ne verjamem v svoje sposobnosti«
»mislim, da lahko – mislim, da ne zmorem«
»dovolj sem dober – nisem dovolj dober«
»to si zaslužim - tega si ne zaslužim«

V obeh primerih imamo prav, ker je to realnost, katero živimo.

Primer pozitivne naravnanosti:
»Pretekel sem že pol poti in mi je ostalo samo še pol poti do cilja.«

Primer negativne naravnanosti:
»Pretekel sem šele pol poti, daleč še imam do cilja/nikoli ne bom prišel do cilja.«

Z našo naravnanostjo si sami določamo svojo usodo in življenje, ter s tem vplivamo na svoje počutje. S pozitivno naravnanostjo smo sposobni krojiti svojo usodo in jo tudi spreminjati, z negativno pa smo ujeti v usodo in v vse tisto, kar nam je usoda namenila, oziroma kaj so nam namenili določeni omejeni programi, ki jih nosimo v sebi.

Dokler smo na negativni strani, dopuščamo da omejujoči programi živijo in krojijo življenje, ki naj bi pripadalo nam – ali ni to žalostno?

Dobro je vedeti, da vsak človek živi drugačno življenjsko zgodbo in scenarij ter da ima vsak človek v sebi moč da spremeni negativne misli/občutke v pozitivne in želene.

Vrednost vsakega posameznika je v njemu in njegovi edinstvenosti in vsakdo lahko le zase ve kaj je najboljše zanj. 

Bodi to kar hočeš biti in bodi svoj najboljši prijatelj.

zanima me postopek za čiščenje ledvic s peteršiljevim prevretkom. O tem smo se že pogovarjali, pa sem pozabila natančen postopek. Bi bil pa sedaj kar pravi čas, ker je domačega peteršilja v izobilju.

Hvala in lp

Besedilo: Tajča Pavček

Od vseh presnovnih procesov ima naše telo največ težav prav pri prebavi mesa.

Včasih so meso uživali zelo redko in še takrat v majhnih količinah. Danes pa je tisto, kar je bilo včasih rezervirano za nekaj praznikov na leto, postalo vsakdanja hrana.

Presnova mesnih beljakovin zahteva zelo močno želodčno kislino (dejansko 1.000-krat močnejšo kot, denimo, beljakovine iz oreščkov, semen in stročnic). Zato našim prednikom niti na misel ni prišlo, da bi takšno hrano uživali takrat, ko jih je čakalo veliko dela. To so si lahko privoščili le takrat, ko je telo lahko investiralo toliko energije v presnovo mesnih beljakovin.
Danes imamo popolnoma napačno idejo o pomenu beljakovin in z njimi posiljujemo celo otroke in bolne, vse v napačnem prepričanju, da bodo tako močnejši. Dejansko pa jim lahko presnova takšne hrane vzame več energije, kot je bo prispevala.

V tej številki smo že pisali o blagodejnosti jedrc in kalčkov. V zadnjem času pa se počasi rehabilitira tudi ena izmed najbolj koristnih rastlin vseh časov, ki je bila, iz kdo ve kakšnih interesov, dolgo odrinjena na rob.
Konoplja je izredno trpežna in koristna rastlina. Uporablja se kot hrana, za gorivo (dizelsko in etanolsko), tkanine, plastike, v avtomobilski industriji, farmaciji, … Zraven vsega tega ne obremenjuje našega planeta, saj ne potrebuje umetnih gnojil ali kakršnih koli škropiv, raste pa resnično povsod, saj je zelo nezahtevna rastlina. Zaradi vsega navedenega jo uvrščamo med najkoristnejše rastline na svetu. 

Konopljina semena vsebujejo zelo dragocene in lahko prebavljive beljakovine, ki telesa ne bodo zakisale, ob tem pa so v njej še zelo koristne omega 3 maščobne kisline in redke GLA (gamalinolenske kisline) ter vitamina E in D. Zaradi toliko dragocenih sestavin je zelo koristna pri vseh civilizacijskih boleznih, od holesterola in debelosti do osteoporoze, revmatoidnega artritisa in raka.

Pa si oglejmo, kako lahko konopljo uživamo.

Izbiramo lahko med konopljinim oljem, oluščenimi semeni, neoluščenimi semeni, moko in proteini.
Najbolj zaželeno je, da 1 čajno žličko olja spijemo zjutraj na tešče. Vsem, ki imate kronične bolezni ali katero izmed zgoraj navedenih težav, svetujemo, da to ponovite večkrat dnevno.
Ker pitje olja ne diši vsakomur, sem vam pripravila recept za konopljin preliv, ki ga namesto običajnega kisa in olja prelijete po solati.

Konopljin preliv

Sestavine:

1 skodelica konopljinega olja
½ skodelice limoninega soka
3 stroki česna
1 žlička soli
1 žlica bazilike (če ni sveže, naj bo posušena)
½ žlice origana (najbolje svežega, lahko tudi posušenega)

Čas priprave: 3 minute

Vse skupaj zmiksamo v močnem mešalcu. Česar ne porabimo takoj, lahko hranimo v hladilniku v stekleni embalaži od 4 do 5 dni. Solato si pripravimo čim bolj raznoliko, po vrhu pa jo potresemo z dvema žlicama konopljinih semen.

Smothie iz konopljinih proteinov

Kot vmesni obrok si lahko pripravimo smoothie iz konopljinih proteinov. Zelo dobrodošel bo zlasti pred ali po športni dejavnosti.

Za 0,5 litra smoothieja potrebujemo:

1 banano
1 hruško (hruško lahko nadomestimo s katerim koli sadjem)
1 žlica konopljinih proteinov
2 datlja
ščepec cimeta
2 dcl vode
Dobro zmiksamo (zblendamo) v močnem mešalcu in postrežemo.

Čas priprave: 2 minuti

Ker smo Slovenci izredno sladkosned narod, sem vam pripravila izredno dobro in zdravo sladico, ki pa vam je kljub temu ni treba pojesti preveč naenkrat. Sicer vsebuje veliko zdravih maščob, ki pa lahko kljub temu obremenijo našo presnovo, če jih zaužijemo v veliki količini.

Presna »čokolada« s konopljo

Sestavine:

500 g makadamije
18 datljev
½ skodelice oluščenih semen jedilne konoplje
4 žlice surovega kakava v prahu

Priprava:

Najprej do gladkega zmeljemo makadamijo (nenamočeno) v multipraktiku, dodamo datlje in kakav, še nekoliko zmiksamo, na koncu dodamo še konopljo in vklopimo multipraktik ravno toliko, da se semena porazdelijo.
Vse skupaj zvrnemo na višji pladenj ali posodo, z žlico potlačimo, tako da bo debelina mase približno 0,5–1 cm. Postavimo v hladilnik za vsaj 2 uri, nato pa lahko sproti režemo kocke ali pa z modelčki za piškote pripravimo različne oblike slastne čokolade.

Čas priprave: 5 minut

pisem po priporocilu kolegice, ki vas pozna. Rekla je, da bi bilo fajn da me Zoran "prebere"in pondi kaksen nasvet.
V zadnjem mesecu in pol so se pojavile razne zdravstvene tezave od angine do otecenih mandljev (se vedno v manjsem obsegu kot prej) do seveda tezav s pljuci in bolecin v prsnem kosu, ki se cutijo kot da bi bolelo srce. (se posebej pri globokem vdihu se cuti se vedno neprijetna bolecina).
Sedaj je telo po antibiotkih povsem izcrpano, in nikakor se ne morem pobrati ven iz tega vsega.
Danes pa so se mi se na obeh ocesih pojavile popokane zilice.

No kolegica je rekla, da izpostavim tudi problem glede moje sluzbe. Prej sem delala v firmi, ki je bila polna negativnosti, podtikanj in hude tekmovalnosti, zato sem sla iz tega kroga ven v firmo, kjer sem dobila dobre odnose in manj stresa, in tudi manj denarja, toda ta zadnja firma je prav tako na robu propada. Je to nekaj v meni, kar vlece nase te situacije oziroma priznam da se nisem nasla sluzbe kjer se jaz vidim. Prav tako ne morem zakljuciti studija in nekako se zdi kot da me nosi kot list v zraku, vendar nimam nekih pravih zelja in ciljev. res se pocutim kot da so okrog mene le neki zidovi in da ze nekaj casa ne morem ven...in vse je neka rutina.

se zahvaljujem za odgovor ze vnaprej