kako se sprostiti in zaživeti

Lejla, pozdravljena

Tvoje težave me precej spominjajo na te, ki sem jih imel in imam sam.

Tudi to mi je precej znano...
Kaj pa bi želela, da bi lahko povedala, in ali gre za tvojo lastno željo, ali za izpolnjevanje pričakovanj drugih?
Drugače meni tole zveni kot strah pred izgubo nadzora situacije, lahko tudi v kombinaciji z malo manj samozavesti (to boš bolje vedela sama). Eden možnih vzrokov je lahko kakšna negativna (morda potlačena) izkušnja iz tvoje preteklosti, ali kaj tretjega, morda "programiranje" oz. vpliv s strani katerega od sorodnikov, prijateljev? Nekaj od tega je (ali je bilo) v mojem primeru...
In pa, kaj vidiš najslabšega v taki situaciji, kar se (ti) je kdajkoli zgodilo? Ponavadi, ko se ljudje pogledamo tako od daleč, vidimo, da dejansko ni bilo tako grozno in bi lahko bilo dosti slabše. Sploh pa, koliko bi bilo realne verjetnosti, da bi se dejansko ponovilo? Pa tudi zdaj smo modrejši za izkušnjo. Kaj pa so vse tiste najboljše stvari, ki se lahko zgodijo? Z upoštevanjem zakona privlačnosti se lahko pre-usmeriš na slednje in izžarevaš raje takšno notranje počutje in katero bo privlačilo enake energije.
Dihanje in prisotnost (zavedanje; lahko tudi zavedanje svojega umirjenega dihanja) pomagata za se umirit.
Nekaterim ljudem pa je bolj všeč pogovarjati se v intimnem okolju, kjer lahko stečejo globlji pogovori, in pa ne maramo praznega klepetanja zavoljo klepetanja samega; morebiti se tu bolj najdeš tudi ti?

Tudi mene preveč skrbi glede družine, poskušam jih opozarjat na stvari - da bi jim in nam vsem bilo lepše, a preprosto niso dovzetni in se poskušam sprijaznit s tem, da je to njihova svobodna volja (katero moram spoštovati) ter da si ponavadi sami izbiramo svoje izkušnje in lekcije, ki naj bi se jih v življenju naučili...bodo dojeli, ko pride njihov čas. Jaz se bolj kot njihove smrti bojim tega, da bi morali trpeti, kar pa se tudi zgodi in je za kakšno stvar lahko že prepozno. In, a veš? Resda smrt prinese žalovanje, a po svoje tudi neke vrste olajšanje, saj osebi oz. duši ni treba več trpeti; gre na lepše, nazaj v duhovni svet, ki je poln ljubezni in kjer se nekoč ponovno združimo.
V zadoščenje nam je lahko, če vemo, da smo naredili vse, kar smo lahko in hkrati pustili drugim, da so se lahko odločili in sprejeli odgovornost sami zase.
Ne vem, če ima to kaj zveze s tvojo situacijo, a mogoče vseeno izluščiš kaj zase.
Do malo več dušnega miru in sprejemanja meni pomaga material, kot so npr. knjige Michaela Newtona; toplo priporočam vsakomur.

Empatija je sicer prav zaželena lastnost oz. sposobnost (za razliko od narcisizma/psihopatije), dejstvo pa je, da en sam ne more pomagati vsem, še manj pa vsem hkrati. Lahko naprimer svoja občutja vzameš kot motivacijo za načrtovanje in dosego nekih višjih ciljev, ki bodo pripomogli k odpravi vzrokov, da se vse tisto ne bo več moglo dogajati.
Mogoče pa bi se lahko malo bolj izogibala takšnim člankom? In dramatičnim verižnim mailom, kateri služijo zgolj za izkoriščanje takšnih lastnosti ljudi, za namen neproduktivnega širjenja drame.
Za hitro odpravo takšnih negativnih čustev pa pomaga zapustit prostor, malo telovadit, igra z žogo, dovoljšnja miselna zaposlenost (miselne igre, računanje na pamet), pozitivna in hitra glasba (lahko tudi glasna - tako da ne moti drugih), po možnosti vse to hkrati. Nekaj, toliko, da se "spucaš", da boš lahko normalno funkcionirala naprej.

Imam identičen problem, svojih vzrokov in razlogov se v glavnem zavedam, ampak če želiš in misliš, da bi ti lahko pomagalo, se problema lahko poskusiva lotiti skupaj.

POPRAVEK:

Upam, da sem kolikor-toliko pomagal (bil bi vesel tvoje povratne informacije), laže in bolj efektivno pa je to delati skozi pogovor, ko ni treba toliko predpostavljati.
Lahko pa se najde še kdo, ki ima še kako perspektivo in nasvet, kakšne globlje duhovne uvide pa morda podajo lastniki foruma & kompanija.
Kot kaže, pa se tu povečini samo bere...

Srečno razrešitev težav ti želim! Pa poročaj kaj, kako ti gre?

Najprej, da se opravičim, ker toliko časa nisem odgovorila. Sem kar precej delala...
Hvala za ogovor NOB-Eden.

Kar se tiče družbe in moje zadržanosti: želim si vklopit v družbo, se pogovarjat, ampak mi v tistem trenutku nič ne pade na pamet kaj bi govorila in potem sem tiho. Mogoče kot si omenil mojo samozavest, mogoče je malo tudi zaradi tega. Sicer je meni ljubše, da je manj ljudi v družbi, potem se prej sprostim. Kot si omenil globlje pogovore, to imam raje, kot neko površno govorjenje.
Ja, in včasih se osredotočim na tiste slabe stvari, pozabim pa, da obstaja v življenju ogromno lepih stvari za veseliti se.

Kar se tiče družine; nočem jih prepričevati, če kaj delajo narobe, bolj me skrbi to, kar si ti lepo povedal: da se bojim, da bi preveč trpeli. Moram se prepričati, da ima vsak svoje življenje in vsak gospodari z njim, tako kot on hoče. Sicer jaz lahko samo stojim v oporo, kaj več pa res ne morem naredit, imam svoje življenje. Je tako? Ampak, da bom do tega prišla, bo verjetno še trajalo.
Bom si pa sposodila kako knjigo Newtona, so mi že nekaj poznane njegove knjige tudi.

Ja kar se tiče živali in moje žalosti povezane s trpljenje njih, pa je tako. Dandanes je res toliko tega, da se težko izogneš kakih člankov ali posnetkov, da mimogrede pogledam, ne morem se upret. In potem mi je žal.

"Lahko naprimer svoja občutja vzameš kot motivacijo za načrtovanje in dosego nekih višjih ciljev, ki bodo pripomogli k odpravi vzrokov, da se vse tisto ne bo več moglo dogajati". -------Nevem točno kaj si hotel povedat. Mi lahko razložiš?

Hvala ti za nasvete, takoj je lažje, če nekdo malo pomaga s pogovorom. Ker v zunanjem svetu, bi me verjetno večina ljudi gledalo čudno, če bi začela govorit o teh svojih težavah. Oziroma mogoče bi me kdo razumel, ampak ne želim drugih obremenjevat še s svojimi težavami. Kar pa ni prav?

Aha in že diploma Večni problem. Ja to bi blo super, da si dajemo spodbudo eden drugemu, da že končno naredimo to, kar smo začeli. Jaz mislim, da ko enkrat končam, bom spustila s svojih ramen eno tako veliko breme, da se ne da opisat

Nisem še naštudirala, kako se pregledno napiše besedilo skupaj s citati. Tako, da upam, da ti ne bo težko prebrat in da boš vedel na kaj se nanaša določen odstavek.

Lep dan želim in se slišimo, lp

Lejla, prizemljiti se je možno na način, da si oseba postavi os sveta - steber božansko zemeljsko. Ne samo v mislih in v glavi, da si dopusti, da dejansko začuti skozi srce in telo, kako teče energija. To te postavi v trenutek sedaj in uravnovesi energije, da so ravno prav zemeljske in ravno prav božanske. Prizemljitev pride tudi z globokim, srčnim, sprejemanjem življenja.

V kolikor imaš (tukaj na forumu se vsi tikamo, upam, da ti je v redu) občutek, da te ljudje okrog tebe ne razumejo, lahko samo sebe vprašaš: koga ali kaj v sebi ne sprejemam? Iskren odgovor sebi lahko sprosti veliko napetost, ki jo čutimo do drugih. Že dostikrat izgovorjena, a resnična fraza je, da so drugi naše zrcalo - tako kot se drugi obnašajo do nas, tako se tudi mi na nek način obnašamo do drugih, do sebe, do življenja. Ko ozavestiš svoj smisel, sprejmeš življenje in sprejmeš tudi ljudi in svet, takšne kot so, se stvari začnejo spreminjati. Svet in življenje nista več neka težina, ampak sta izvir moči in radosti. In tudi ljudje spremenijo svoj odnos do nas ali pa nas njihov odnos več ne zmoti, ker v sebi vemo, kaj in kdo smo ter kaj je naše poslanstvo in kaj je smisel našega življenja.

Zato ti iz srca še enkrat predlagam, da si postaviš os sveta in da se odpreš sebi, kaj so tvoji potenciali, tvoje sposobnosti in tvoji darovi - kaj lahko ti doprineseš svetu in življenju?

Seveda mi je uredu, da se tikamo, še boljše
Sem malo razmišljala o tem, kako bi ljudje okrog mene razumeli moje probleme in koliko bi jih jemali resno. Ja verjetno bi razumeli, ampak kot sem rekla že prej ne rada obremenjujem druge s tem... kar seveda ni dobro.
Ampak obratno pa je tako, da drugim pa rada pomagam, namreč kar nekaj ljudi pridem do mene ko imajo težave in rabijo pogovor, da se zaupajo itd. O svojih problemih pa poredko govorim...

To bi rada dosegla in tudi bom, da končno dojemam življenje kot radost, ne da je moje življenje "životarjenje"...
Bom se osredotočila na to, kar si mi predlagala in da vidim kaj bo ratalo, upam na najboljše

Lep večer želim

Evo mene. V redu, jaz imam pa nekakšno omejitev zdravstvene narave...

Mogoče pa je ravno to, da pričakuješ od sebe, da bi nekaj "morala" oz. "si premočno želiš" in se tako preveč osredotočaš na to? Pa če si poskusiš postavit namen, da greš samo "malo opazovat in se zabavat, pa bo, kar bo"? Obstajajo pa tudi pomožna kliše vprašanja.
Samozavest se da izgraditi, tudi za specifične situacije, ampak je nekoliko procesa, kolikor vem.
Sam sem se po eni strani nekako tudi sprijaznil s tem, da mi niti ni dosti za se "rinit" v ospredje in raje komentiram ali vprašam, če imam kaj pritičnega, kdaj pa me nagovorijo tudi drugi.

Ni sicer obvezno, ampak je z njegovimi knjigami priporočljivo iti po vrsti (Potovanje duš, Usoda duš, Spomini na onostranstvo), da imaš malo več podlage, seveda pa niso v knjižnicah vedno tudi tako na razpolago.

Ko naletiš na kaj takega oz. še preden se sploh "izpostavljaš" tam, kjer bi lahko naletela na to, se lahko vprašaš (in še enkrat preden je skušnjava za odpret): kako se bom najverjetneje počutila potem in ali je vredno, da si (že spet) pokvarim dan?

V bistvu bi to spadalo pod, kot ti je enostavneje ubesedila Urška, "kaj lahko ponudiš svetu in življenju". Iz te bolečine lahko potegneš marsikateri navdih, kako bi se dalo kaj spremeniti (namesto, da gredo vsa tista občutja "v nič", tvoj dan pa tudi).

Mi je v veselje!
Hja, vsekakor se je dobro naučiti "diagnostike" komu lahko zaupaš kaj, koliko, kdaj..

Jap...

Hvala za uvidevnost tokrat si napisala prav pregledno, predstavljam pa si tudi, da citati na vrh citatov znajo povzročit nekaj "solate".
Drugače pa:
začetek citata: [ quote ]
konec citata: [ /quote ]
(brez presledkov; tule sem jih uporabil zato, da forum ne sprocesira)
Urejevalnik/vpisovalnik besedila na forumu ponuja zgoraj tudi gumb za ta namen (ikonica oblaček z dvojno navednico).
Zdaj sem našel pa še to: http://www.pesem-duse.com/forum/topic43 … irati.html

Pozna ura je že, malo sem se zatipkal... tako da ti želim lep dan tudi tebi, pa se slišimo.

Živijo,

Ja jz vem kak je kaj je ena kolegica naredila pa ji je sedaj bolje.  Doma jim je lepo, mirno, strpno povedala, da se počut objemenjeno, da jo skrbi, ko ji govorijo o problemih ter da bi raje, da se ob njenih obiskih vzdržijo tega, oziroma, da ji ne govorijo tega. Torej pogovarjajo se o lepših stvareh ter ne o problemih.

Zdj njeni so spoštoval to, v kolikor pa tega nebi spoštoval pa bi najbrž zmanjšala stike. Ona tud živi na svojem ter se ne sekira več, sj so se tko zmenil ter ne dovoli, da jo obremenjujejo.

Jz bi si na tvojem mestu začel pisat dnevnik. Jz bi si napisal kaj mi kdo reče doma, kje drugje ali pa o čem govorijo ter kako se jz počutim pol. Tako bi pol našel vir problema. Tko bi jz naredil, če bi bilo to potrebno.

Da še dodam: V kolikor jz prav razumem, ti pustiš, da te  problemi staršev, drugih obremenjujejo, ampak ti pa nočeš da bi ti njih z čim obremenila?
Ponavad je tako, da morajo starši sami poskrbet za svoje probleme ter ne obremenjujejo otroke z njimi, otroc pa lahko starše z svojimi. Takšna je po mojem videnju relacija odnosa, kr so oni starši ter tako je tud videnje marsikoga. Kr otrok ni dolžan skrbet za starše, razen če to on res hoče.

Lep pozdrav,

Axl

Pozdravljena Lejla!

Ja nismo stroji, okolje ima vpliv na ljudi, hočeš nočeš. Živimo v Sloveniji, in zadeva ne funkcionira, posledica je, da je mnogo ljudi brez dela, marsikoga se izkorišča,... to pa ima za posledico polno verigo zadev,... V kakšni drugi državi bi bilo po mojem mnenju lahko čisto drugače.

Glede teh vprašanj skrbi pa staršev si jz rad včas pogledam zakone. Zakon pravi v grobem: Otroc niso dolžni skrbet za starše, starši pa so dolžni za otroke do polnoletnosti, oziroma zaključka šolanja. Če pa doma ne funkcionira je pa tle na ramenih države, da skrbi za odrasle ljudi, dokler si ne najdejo službe. Tak je zakon, tko je napisan.
Torej odrasel mora pol sam poskrbet zase. Sicer če si želi lahko pomaga drugim, če si želi , ni pa nobene prisile nikjer. Nobenega zakona ni kršil, če tega ni naredil.

Sicer pa ni vse slabo, kot si rekla pomlad, jz naprimer grem rad v naravo, gozd, hribe. Pa tud kr sm večina v Lj, grem tud v botanični vrt ter je čudovito.

Kaj praviš me trenutke spominja na melanholijo. Sicer ne vem, sam moje osebno mnenje je, da je pomembno vprašanje ljubezni. Jz sm ugotovil, da ima ljubezen pomembno vlogo v  počutju. Ampak keč je, da v kolikor človek brezpogojno ljubi, da mu to pomaga, brez prisile. Tud manj dobre kvalitete v drugem. Vendar brez prisile.

Rekla si, da živiš sama ter da bi rada zaživela svoje življenje na polno,... A maš fanta, dobrega prijatelja? Sj prisila nima smisla, more bit tud kompatibilen z tabo, .. ampak tud kak dober prijatelj ni slaba stvar,... Kr nima se smisla prevč z družino obremenjevat, ljudje se rodimo tm kjer se, starši so takšni kot so, sam pol pa gremo naprej,... 

Želim ti dobro počutje!

Pozdravljeni,

Ob prebiranju teme, sem se odlocila, da vas vprasam ce mi lahko pomagate. Nikakor se ne morem sprostiti in prenehati razmisljati. Ves cas imam obcutek slabe vesti, ker se nisem koncala magistrske naloge, kljub temu, da sem zaposlena in ne lezim ravno doma. V bistvu tudi magistrsko delo dobro napreduje, saj sem smlraj na polovici.

Prav tako se zelo neprijetno pocutim v sluzbi. Dela, ki ga moram storiti imam prevec, ravno nas je zapustil nadrejeni in vse pade name. Zdi se mi, da so me prav napadli in pricakujejo prevec od mene. Tudi odnosi med zaposlenimi so zelo neiskreni in kar slabi.

Zelela bi si poiskati nacin kako se manj sekirati in se uspesno pomiriti. Kajti tako ne gre vec naprej. Sedaj sem opisala le dva zadevi, za katere se sekiram, v bistvu jih imam v glavi pa se priblizno tisoc podobnih. Imate morda kak dober nasvet?

Vse to nasteto deluje in je super tako za telo kot duha. Sem prakticirala dokler sem imela moznost, torej dokler nisem postala mama. Zal nikakor ne pridem do varuske za moja soncka, sta pa prav dobesedno nalimana name.

Vse kar ste nastela sem ze probala, pa zal glede na situacijo ne gre. Med dojenjem dobre 3 mesece starega skace okoli dveletnik.  V vozicku se pa noben od njiju noce vozit tko da mi ostane le nosilka in skakanje za todlerjem - le temu se pa ne da dlje kot do igrisca zadaj za bloki.. no nekaj kisika se na ta nacin dobi a zame je to cisto premalo.. Slo bi edino z varusko, profesjonalno ali studentko, a jo zal iscem ze lep cas zaman. Na oglase se javijo gospe ki mislijo da se bosta otrocka sama igrala one bodo pa kofetale zraven oz da bosta glede na starost veliko spala - no nasa dva pa cez dan ne gresta nic spat.