Za zdravje: Kako negovati mikrokozmos v črevesju

Besedilo: Katja Podergajs

Projekt “Skupaj za zdravje, človeka in narave”

Za uspešno vrtnarjenje v lastnem telesu, se najbolj obnese sodelovanje z dobrimi mikroorganizmi, ki potem sami opravijo s kandido in drugimi potencialno nevarnimi mikroorganizmi (najbolj pogosto nam nagajajo sevi klostridije, E. coli in stafilokokov).
Največ pomoči si lahko obetate od pravilne uporabe probiotikov in prebiotikov. Kvasovke zelo dobro krotijo tudi kokosova maščoba in vrsta začimb, ki po naravi delujejo antimikotično: česen, čemaž, cimet, origano, majaron in različne vrste poprov.

Kaj so probiotiki in kaj prebiotiki?
Poenostavljeno: probiotiki so »seme« za novo trato, prebiotiki pa so »gnojilo«, ki omogoča optimalno rast trate.
Prebiotik spodbuja zdravo črevesje, ker podpira koristne črevesne bakterije, spodbuja njihovo razmnoževanje, oziroma je njihova hrana. Za optimalno rast potrebujejo probiotične bakterije hrano v obliki vlaknin in sladkorjev, ki jih telo ne resorbira (npr. inulin, ki ga je veliko v korenini Yacon, poznani in priznani kot zelo dobra hrana za krepitev dobre črevesne flore). Ker dobra flora potrebuje tudi dobro okolje, ji pomagajo vse oblike desnosučnih mlečnih kislin (kisava, Molkosan, zeljnica, repnica …).
Vsi omenjeni prebiotiki pa bodo učinkovali le, če je v telesu še vedno dovolj probiotičnih bakterij, ki se bodo začele pospešeno razmnoževati. Če ste njihovo populacijo že zdesetkali z uživanjem antibiotikov, kortikosteroidov, oralnih hormonskih zdravil ali s kemoterapijo, vam samo prebiotiki ne bodo veliko koristili, dokler ne vnesete tudi novega »semena« v obliki živih probiotičnih sevov.

Probiotiki imajo sposobnost, da z razmnoževanjem (če jih dobro prehranjujemo) iz črevesja izpodrivajo patogene bakterije in viruse, nevtralizirajo njihove toksine in na ta način izboljšujejo imunski odziv telesa. Probiotiki so torej tisti, ki na novo vzpostavljajo črevesno floro, obstoječi pa omogočajo, da se vrne v normalno delovanje. Seveda samo seme brez gnojila ne bo dolgo zdržalo, saj si gresta ta dva vedno z roko v roki.

Probiotiki pri kandidi delujejo večplastno. Spreminjajo okolje in ga tako naredijo manj ugodno za njeno razraščanje, kemično jo uničujejo in še fizično izpodrivajo s črevesne stene. To je zelo pomembno posebej zato, ker razraščena kandida, ki se je že trdno oprijela črevesja, spreminja črevesno propustnost. Ovira normalno resorpcijo hranil, ki jih telo zelo potrebuje, po drugi strani pa ustvarja »luknjice«, skozi katere telo spušča tudi ne povsem prebavljeno hrano.

Vse več študij (več preberite v knjigi Resnice in zmote o kandidi) dokazuje, da je sindrom črevesne prepustnosti dejansko povezan ne le s kolitisom in enteritisom, ampak tudi s kronično
utrujenostjo in vnetnimi procesi, kot so alergije, pa tudi z osteoartritisom in revmatizmom.

Dragocene maščobe
Pri kandidi imajo maščobe večplastno vlogo. Nadomeščajo energijo, ki nam jo utegne zmanjkati, ko zmanjšamo vnos ogljikovih hidratov. Če jih pametno izberemo, obenem krepijo tudi imunski sistem in direktno zmanjšujejo številčnost Candide albicans in drugih nadležnih mikroorganizmov.
Pogosto nas ljudje vprašajo, ali to lahko dosežejo s katerimikoli maščobami. Odgovor ni tako preprost. Predvsem zaradi človekovega poseganja v kakovost maščob, ki jih imamo danes na razpolago. Večina nasičenih maščob deluje protiglivično in protibakterijsko – naši stari starši so prav dobro vedeli, da se pečenko da ohraniti, če jo zalijejo z nasičeno maščobo. Da so danes živalske maščobe za ta namen praktično neuporabne, se imamo zahvaliti predvsem lastnemu pohlepu. Dioksinska afera nam je to le potrdila. Vse, kar smo storili naravi, in vse, s čimer »zdravimo« in pospešujemo rast živali, se kopiči v njihovih mastnih tkivih. Zato so te maščobe postale pravo skladišče dioksina, ostankov hormonov, antibiotikov ter vseh pesticidov in okoljskih strupov, ki so bili  prisotni v krmi. 
Edine nasičene maščobe, ki jih človek še ni uspel pokvariti, zato danes prihajajo z dreves. To sta predvsem kokosova in palmova maščoba ter nekateri oreščki in jedrca.
Kokosova maščoba ima še dodatne pozitivne značilnosti, ki jih ne najdemo pri drugih maščobah. Vsebuje ogromno (čez 50 %) lavrinske kisline, ki jo najdemo le še v materinem mleku (v precej manjši količini) in je za njo znano, da krepi imunski sistem in direktno zavira razvoj bakterij, kvasovk, virusov in zajedavcev. Kokosova maščoba pa vsebuje še eno dragoceno maščobno kislino, kaprijsko, ki učinkuje neposredno proti kvasovkam. Čudež kokosove maščobe je še v tem, da je očitno bolj pametna od sinteznih zdravil, ker zna ločevati med koristnimi in škodljivimi mikroorganizmi. Prve pusti pri miru, proti drugim pa aktivno deluje. Njen princip delovanja je enako dragocen tako v črevesju kot tudi na prizadetih delih kože.

Živila in začimbe
Dejansko je skrivnost antimikotičnega delovanja začimb in živil predvsem v eteričnih oljih, ki zavirajo glivice. Začimbe so to lastnost razvile predvsem zato, ker praviloma rastejo v okolju, kjer so se morale same zavarovati pred plesnimi in glivicami. Zdaj s to svojo lastnostjo pomagajo nam. Eterična olja sama niso primerna za uživanje, lahko pa veliko prispevamo k urejanju razmer v črevesju, če se naučimo pravilno in vztrajno uporabljati začimbe kot so cimet, kurkuma, kajenski poper, origano, majaron, česen, čemaž, meta in mnoge druge. Njihove zdravilne moči ob pravilni uporabi včasih mejijo na čudeže, o čemer boste kmalu lahko brali v novi knjigi »Ščepec rešitve – zamolčane zdravilne moči začimb«.

Okvirček:
Na kaj moramo biti pozorni pri nakupu probiotikov?
Ko se odločate o nakupu probiotičnih pripravkov, bodite pozorni na naslednje:
• Ali sta navedena ime in sev organizma? Samo oznaka bifidus, na primer, lahko pomeni stotine različnih sevov, ki niso enako učinkoviti.
• Koliko celic seva boste dobili za svoj denar? Kakšna je gostota v pripravku? Če želite pravi učinek, jih morate zaužiti vsaj 100 milijonov še bolje pa milijardo.
• Dobri pripravki morajo navedeno število živih celic ohraniti do konca izteka roka uporabnosti.
• Raziskave potrjujejo, da so pripravki, ki vsebujejo več sevov različnih vrst probiotičnih bakterij, bolj učinkoviti kot tisti, ki vsebujejo samo en sev ali več sevov iste vrste. Probiotične kulture pa morajo biti med sabo kompatibilne, da druga drugo spodbujajo pri delovanju in se ne zavirajo.
• Edina veljavna enota za koncentracijo probiotičnih kultur v izdelku je k.e. – kolonijske enote (Colony Forming Units – CFU). To je merilo za količino živih bakterij in gliv. Koncentracija probiotičnih kultur ne more biti podana v obliki g ali mg.
• Proizvod mora biti v takšni ovojnini, da je njegova izpostavljenost relativni vlagi in kisiku omejena.
• Probiotične kulture imajo svoje specifično delovanje. Številne raziskave so pokazale, da določene mešanice probiotičnih kultur lahko zdravijo npr. drisko, vendar so pri zaprtju veliko manj učinkovite. Vsaka težava ima svoj posamezen vzrok nastanka, zato je pomembno,
da je tudi zdravljenje specifično. Le pravilna mešanica probiotičnih kultur, ki je sestavljena iz raznolikih bakterijskih vrst in sevov, je zares učinkovita pri določeni težavi. Ne moremo posploševati, da so vse probiotične kulture primerne za vse težave.
• Nekatere probiotične kulture je treba shranjevati pri nizkih temperaturah. Izjemno pomembno je, da so probiotične kulture obdelane s posebno proizvodno tehniko, ki omogoča, da lahko izdelke shranjujemo pri sobni temperaturi. Zelo pomembno je tudi, da je dneva doza pripravka pakirana posebej, npr. v vrečki, kapsuli, steklenički, saj s tem še dodatno povečamo stabilnost in učinkovitost izdelka. Vsak izdelek pa mora imeti narejeno tudi študijo stabilnosti izdelka pri sobni temperaturi za naveden rok uporabnosti.