Pozdravljen Axl!

Nisem mislila z mojim postom, da me domači obremenjujejo. Ravno nasprotno, samo jaz se obremenjujem s tem. Sploh pa je moje mnenje tako, da se družina mora pogovarjat o problemih, ker je pač družina in ker v družini naj bi si pomagali med seboj in se pogovarjali. Nimam namena zmanjševat stikov. Rada bi samo, da se jaz neham obremenjevat.
Ja ta ideja z dnevnikom se mi zdi dobra. Bom poskusila s tem tudi.
In še to, ja, vem, zavedam se tega, da nisem dolžna skrbet za starše, ker imam svoje življenje. To mi tudi počasi prihaja v kri, da bom to res začela uporabljat tudi v praksi. Kot se pa že rekla, daleč je od tega, da bi me kdo obremenjeval, vse si delam sama...

Moram pa priznat, da se počutim že boljše od takrat, ko sem oddala post. Sem poskusila tudi s trasformacijo. Mogoče mi je tudi to pomagalo, mogoče pa me je dvignila pomlad, sonček in začela sem tudi redno telovadit smile smile

Lp

Pozdravljena Tina!

Ravno to je moj problem, ker bi rada naredila ogromno stvari, ampak nevem kje začeti, ker kot praviš ti, je preveč vsega. In potem sem na koncu totalno brez moči, samo še razmišljam, razmišljam in razmišljam.

V bistvu sem že našla nekaj kar me izvleče ven iz vsega tega, da začnem bolj pozitivno gledat na te moje "šibke" točke. In ja, to je rekreacija. Ampak trenutno imam pavzo, ker imam probleme s križem. Čim se to uredi, imam namen spet začeti s tem.

In ja vem, da me čaka dolga pot, da pridem do cilja, kot praviš ti korak za korakom pa bo. Nič se ne da urediti iz danes na jutri.

Najlepša hvala za pomoč pa lep večer!

Seveda mi je uredu, da se tikamo, še boljše smile
Sem malo razmišljala o tem, kako bi ljudje okrog mene razumeli moje probleme in koliko bi jih jemali resno. Ja verjetno bi razumeli, ampak kot sem rekla že prej ne rada obremenjujem druge s tem... kar seveda ni dobro.
Ampak obratno pa je tako, da drugim pa rada pomagam, namreč kar nekaj ljudi pridem do mene ko imajo težave in rabijo pogovor, da se zaupajo itd. O svojih problemih pa poredko govorim...

To bi rada dosegla in tudi bom, da končno dojemam življenje kot radost, ne da je moje življenje "životarjenje"...
Bom se osredotočila na to, kar si mi predlagala in da vidim kaj bo ratalo, upam na najboljše smile

Lep večer želim

Ga. Urška,

Tega se zavedam, da moram sprejeti življenje takšno kakršno je, s pozitivnimi in negativnimi dogodki. Vendar do tega še nisem prišla, da se ne bi toliko obremenjevala s tem.

Ko govorite o tem, da sem manj prizemljena; ali je to mogoče spremenit ali tako je in se moram s tem sprijaznit? Ker, če nikoli ne bom našla smisla,v čem je potem moj smisel, da sem tukaj? In ja res si ne želim umreti, daleč od tega, želim živeti in zaživeti in uživati življenje. Kako potem funkcionirati v takem svetu, ki te ne razume večina ljudi, ki si okoli mene?

Bom si pogledala tole, kar ste mi priporočala. In poskušala naredit vse, da se mi obrne na boljše…

»Dobro bi bilo tudi, da dejansko premisliš in ozavestiš, kaj lahko ti ponudiš svetu in življenju in da končaš čakanje, kaj ti lahko življenje prinese«. S TEM STAVKOM STE MI ODPRLA ŠE ENO OBZORJE, KI MI BO DALO MISLIT.

Najlepša vam hvala in lep dan želim...

Najprej, da se opravičim, ker toliko časa nisem odgovorila. Sem kar precej delala...
Hvala za ogovor NOB-Eden.

Kar se tiče družbe in moje zadržanosti: želim si vklopit v družbo, se pogovarjat, ampak mi v tistem trenutku nič ne pade na pamet kaj bi govorila in potem sem tiho. Mogoče kot si omenil mojo samozavest, mogoče je malo tudi zaradi tega. Sicer je meni ljubše, da je manj ljudi v družbi, potem se prej sprostim. Kot si omenil globlje pogovore, to imam raje, kot neko površno govorjenje.
Ja, in včasih se osredotočim na tiste slabe stvari, pozabim pa, da obstaja v življenju ogromno lepih stvari za veseliti se.

Kar se tiče družine; nočem jih prepričevati, če kaj delajo narobe, bolj me skrbi to, kar si ti lepo povedal: da se bojim, da bi preveč trpeli. Moram se prepričati, da ima vsak svoje življenje in vsak gospodari z njim, tako kot on hoče. Sicer jaz lahko samo stojim v oporo, kaj več pa res ne morem naredit, imam svoje življenje. Je tako? Ampak, da bom do tega prišla, bo verjetno še trajalo.
Bom si pa sposodila kako knjigo Newtona, so mi že nekaj poznane njegove knjige tudi.

Ja kar se tiče živali in moje žalosti povezane s trpljenje njih, pa je tako. Dandanes je res toliko tega, da se težko izogneš kakih člankov ali posnetkov, da mimogrede pogledam, ne morem se upret. In potem mi je žal.

"Lahko naprimer svoja občutja vzameš kot motivacijo za načrtovanje in dosego nekih višjih ciljev, ki bodo pripomogli k odpravi vzrokov, da se vse tisto ne bo več moglo dogajati". -------Nevem točno kaj si hotel povedat. Mi lahko razložiš?

Hvala ti za nasvete, takoj je lažje, če nekdo malo pomaga s pogovorom. Ker v zunanjem svetu, bi me verjetno večina ljudi gledalo čudno, če bi začela govorit o teh svojih težavah. Oziroma mogoče bi me kdo razumel, ampak ne želim drugih obremenjevat še s svojimi težavami. Kar pa ni prav?

Aha in že diploma smile Večni problem. Ja to bi blo super, da si dajemo spodbudo eden drugemu, da že končno naredimo to, kar smo začeli. Jaz mislim, da ko enkrat končam, bom spustila s svojih ramen eno tako veliko breme, da se ne da opisat smile

Nisem še naštudirala, kako se pregledno napiše besedilo skupaj s citati. Tako, da upam, da ti ne bo težko prebrat in da boš vedel na kaj se nanaša določen odstavek.

Lep dan želim in se slišimo, lp

Pozdravljeni!

Imam kar nekaj težav, katerim ne najdem vzroka in katerih se ne morem rešit.
Ljudje me vidijo kot simpatično in pozitivno punco (ne govorim o teh mojih težavah drugim), sama globoko v sebi pa trpim.
Prvo, ki prevlada je, da se nikakor ne morem sprostit v življenju in zaživeti. Kot, da me nekaj ovira, da ne morem naprej. Sploh se mi to dogaja, če je v družbi več ljudi, sem napeta in nevem kaj povedat, sem zadržana. Ko sem sama je vse drugače, sem jaz jaz. Ali preprosto taka sem ali za to obstaja kakšen vzrok?
Da preidem na drugo temo, in sicer sekiranje. Primer: ogromno se sekiram zaradi družine, kako bodo preživeli, kako bodo plačali račune... Živim sama, oni živijo drugje. Nikakor si ne morem dopovedat, da imam svoje življenje.Tako, da dostikrat sem slabe volje zaradi tega. In kar se tiče družine se tudi bojim smrti, ne moje ampak njihove. Samo, da pomislim na to, da koga izgubim mi že postane zelo hudo in zaradi tega tudi jočem.
Potem doživljam po mojem mnenju pretirano empatijo v zvezi z živalmi in ljudmi. Precej trpim ob tem, če vidim, da kdo trpinči živali ali ljudi (to sicer dosti manj). Kdaj se zgodi tudi, da cel dan razmišljam samo o tem če npr. zjutraj preberem kakšen članekna to temo) in ne morem nič naredit ali se kaj dosti pogovarjat. Kar pa se tiče ljudi, me pa prevzame prekomerna žalost, ko vidim, da nekateri ljudje nimajo denarja niti za hrano, predvsem se mi smilijo otroci. Me resnično prizadene.
Na koncu pa moja največja ovira: nikakor, da dokončam študij (diploma). Ne morem se spravit zraven in konec. Kot, da me nekaj ne pusti zraven. In s tem je povezana še ena šibka točka in sicer odlašanje. Če se le da, stvari, ki morajo biti postorjene, odlašam in odlašam.

Še to, da povem, ogromno sem že naredila na sebi in za sebe, sedaj pa moram rešit še to. Nevem mogoče pa je problem samo v eni stvari in bo steklo vse skupaj naprej kot mora...
Rada bi naredila konec tem mojim tegobam ter zaživela polno življenje. Vesela bi bila kakšnega vašega odgovora.

Želim vam lep večer...
Lp