Slišala sem, vem in verjamem, da naključij ni. A vedno bolj spoznavam, da kar mi pride v življenje preko "naključij", je točno tisto, kar mi je v danem trenutku najbolj potrebno. Tako sem prišla tudi do vpisa na Ustvarjalno akademijo leta 2014. Preko niza naklučij, ki sploh niso bila v skladu s tedanjim načinom mojega življenja. A kljub presenetljivemu preobratu sem takoj prepoznala nujnost in pomembnost odločitve.
Ne bom rekla, da sem bila pred tem nesrečna ali kronično nezadovoljna. Niti ni res, da bi se zavedala posebnih težav v odnosih. Res pa je, da sem bila prazna, le na pol budna. Čeprav se nisem zavedala, da mi v življenju nekaj manjka, sem preko nenehnih aktivnosti pridno bežala pred seboj. Potrebovala sem ekstreme, da sem se počutila živo. Še prav posebno brez veselja in osebne angažiranosti je v zadnjih letih potekala moja poklicna pot. Čeprav sem korakala po samostojni poti, smer ni bila prava. Ni bilo več ciljev, izzivov, navdušenja. In priznam, da sem že nekaj let iskala izhod iz te slepe ulice.
Brez občutka pretiravanja lahko rečem, da se je tekom dveh let izobraževanja na UA meni zgodil čudež. Iz neskončnih globin podzavesti je priplavalo spoznanje, kaj je tisto, kar si moja duša želi: postati zdravilka!!! 
Zgodilo se je nepričakovano, med eno od meditacij in do zadnjega kotička razsvetlilo mojo notranjost. Ni prišlo kot odločitev, temveč kot dejstvo: "Zdravilka sem". In res sem. Realizacija na materialni ravni se je odvijala povsem spontano. Na vsakem koraku so me čakale potrditve in vzpodbude.
Težje in dolgotrajnejše je delo na sebi. Učenje, ozaveščanje in spreminjanje vzorcev ter prepričanj, ki me omejujejo oziroma ovirajo, pridobivanje samozaupanja, razvijanje intuicije, .... V tem delu mi je bilo v največjo pomoč učenje in druženje na Akademiji. Ko se ozrem nazaj na ti dve leti, se pokaže čudovit mozaik raznobarvnih kristalčkov, sestavljenih v enkratni vzorec, narejen točno po meri moje duše. Vsaka meditacija, vsako spoznanje, bolečina, metoda, so prispevali mali popolen detajl. Največjo zahvalo dolgujem Zoranu in Urški za predajanje svojega znanja in izkušenj na nevsiljiv in lahkoten način. Res je bilo interesantno, razigrano in zabavno. A tudi neskončno poučno in koristno.
Moram pa se tudi iz srca zahvaliti vsem sošolkam in sošolcem za vašo podporo in pomoč. Brez vas mi nebi uspelo. Za vedno bom povezana z vami.
Žal spoznavam, da mi z besedami ne bo uspelo prikazati vseh sprememb, ki so botrovale zadnjim dvem letom. Preden bi prišla do konca, bi gotovo vsi zaspali. Moram pa dodati še to: Moje življenje je postalo polno, a mirno. Sem v harmoniji z okolico in višjim jazom. Zaupam vase, v dobro v ljudeh ter v jutrišnji dan. Veselim se življenja!!!
S hvaležnostjo
Natalija