Resnično sem hvaležna za vse, kar sem doživela na akademiji – tako Zoranu in Urški, Damjani in vsem sošolcem, predvsem sebi, da sem se podala v nekaj novega, da sem poslušala svoje srce in mu sledila. Pridejo trenutki, ko čutim res izjemno hvaležnost do svojega življenja in do vseh oseb, ki sem jih do sedaj imela priložnost srečati – vse stvari, vsi dohodki v mojem življenju so me pripeljali do točno te točke, kjer sem sedaj. Vedno bolj se zavedam, kako so bili vsi težki trenutki, vsi porazi… dejansko zgolj »smerokazi«, ki so me vračali nazaj na mojo pot. Občutek, ko gledam na svojo preteklost s hvaležnostjo, je resnično osvobajajoč in navdihujoč hkrati. Prvič v življenju čutim svojo resnično moč in prvič v življenju se učim zavedati tega, da je v resnici vse točno tako kot mora biti. Celo moje življenje je bilo prežeto s strahom; strah pred tem, kaj si bodo drugi mislili, strah pred tem, da bom zapuščena, strah pred tem in onim, strah pred vsem živim… ko sem mislila, da živim svobodno življenje, pa sem na akademiji ugotovila, da dejansko živim v zlagani svobodi, ki jo iz vseh strani obdaja strah. Ko sem se podala na pot osebnega razvoja in raziskovanja najglobljih kotičkov svoje zavesti in duše, sem se dejansko podala na pot, ki se nikoli ne konča. In ta pot ni enostavna, prav pogosto je resnično pestra, naporna in pogosto se vprašam »a mi je tega res (bilo) treba«. Ampak resnično je vsak tak trenutek, ko bi najraje pobegnil sam pred samo, poplačan z ljubeznijo – ljubeznijo do sebe, ljubeznijo do sveta, ljubeznijo do vsega, kar je.
Po vseh mesecih akademije se trenutno počutim, kot da stojim na robu izjemno viharnega prepada – kjer je mogoče prav vse, če si le upam narediti tisti en korak naprej. Kjer nisem le opazovalec vsega, kar se dogaja okrog mene in kjer nisem prestrašena nad vsem, kar me čaka. Kjer se končno zavedam, da ima vesolje zame čudovite načrte, če si le upam tvegati in če si resnično upam poslušati zgolj sebe in svoje srce. Če si le upam stopiti iz cone udobja, za katero ugotavljam, da v resnici zame pravzaprav nikoli ni bila pretirano udobna. Če si le dovolim sama (s)kreirati svoje življenje.
Resnično sem hvaležna, da sem bila oz. sem na tej poti obdana s čudovitimi ljudmi, ki sem jih spoznala na akademiji. Z ljudmi, ki razumejo še tako nenavadne občutke, misli, ideje, dogodke. Prav vsak me je ogromno naučil in prav vsakemu želim veliko ljubezni in sreče!