Iskalne možnosti

Pozdravljeni! Da ne bom odpirala nove teme, pišem kar tukaj, saj se moje vprašanje nanaša na partnerstvo. S partnerjem sva skupaj že 6 let. Stara sem 30 let in mislim, da se že 2 leti sprašujem ali je ta veza zame. Veza je bila že od vsega začetka polna vzopnov in padcev. Po začetni fazi medenih tednov, so sledili prepiri, ki so izhajali iz tega, da sem ves čas potrebovala pozornost svojega fanta, ki pa mi je ni dajal, ker sem ga s tem le dušila. Jaz pa sem jo res potrebovala. On pa me je zavračal. Danes se zavedam, da sem ga s tem dušila, takrat žal nisem. Verjetno sem njegovo pozornost potrebovala saj mi je primajkovalo starševske pozornosti iz otroštva (prevara, alkohol, poniževanje iz strani očeta do moje mami, podrejanje, ves čas prisotni problemi s sestro,...). Zdaj ko pogledam nazaj sem bila ves čas nekako zapostavljena. Pa se zavedam, da sta v življenju zame naredila najbolje, kot sta lahko, ampak se hkrati zavedam, da so v meni ostali vzorci, ki pri mojih 30 letih vplivajo name in na to, da je ves čas prisoten strah pred zapuščenostjo - iz strani fanta, prijateljev, službe. Soočam se sama s seboj in sprašujem trenutno največ o tej vezi v kateri sem, zdaj ko sem malo dojela svoje vzorce, se sprašujem zakaj vztrajam. Zakaj on vztraja z mano? Se mi zdi, da globoko v sebi oba veva, da nisva za skupaj. Precej drugačen pogled imava na prioritete, interese, ljubezen,... ampak na koncu se spet bojim. Bojim se oditi, ostati sama. Ali se boji le moj ego ali se bojim, da bom po razhodu spoznala, da pa je bil človek le pravi zame? Ker navsezadnje vem, da je človek na mestu, ampak nekako ne čutim prave povezave z njim, kot da energije med nama se stečejo. Sprašujem se ali se tako počutim samo jaz ali se tako počuti tudi on? Niti ne vem, če ima vse skupaj sploh kaj smisla. Hvala vnaprej. LpI