Hejla! S 'taščo' imam zanimiva nihanja odnosov (izhajam iz svojih občutkov). Že ko sem jo spoznala, me je gledala vzvišano, ko sem se preselila k partnerju mi je vsiljevala svoja mnenja, način življenja, prehranjevanja,... (Sama nisem zacutila želje po tej poti, nimam nič proti, jo vljudno zavrnila, ker se že nekaj let ukvarjam na rasti sebe, na samostojen način). Ko sem zanosila sem začutila velik odpor do tega, da bi ona čuvala sina. Po rojstvu, je nadaljevala s svojimi pravili, pred nekaj meseci pa do te nedelje mi je velikokrat, ko sem hotela sina odpeljati na sprehod, obrnila stran in me presunila s pogledom. Ob tem sem vedno začutila podiranje ljubezni, čustev, topline. V nedeljo sem se jasno postavila zase in ji iskreno povedala za to bolečino. Ne z namenom da jo prizadanem, prepovem videvanje z vnukom. Hotela sem postaviti mejo, ki se jih učim postavljati zaradi sebe. Začutila sem, da je že skrajni čas, da se trdno postavim za sebe. Ker vem, da sem vredna tako kot usi. A sedaj v meni kljuva občutek, da je ona žrtev. Mi lahko pojasnete, kaj se dogaja?
Strani 1