Niste prijavljeni. Prijavite se ali se registrirajte.
Pesem Duše » Sporočila uporabnika Mabas
Strani 1
"Žal nobenega od predlaganih centrov nisem začutil na prvo žogo. Bom se poskusil poglobiti. 
Svetovan mi je bil vpogled v biopolje..."
Ojej, tukaj je prišlo do majhne pomote. Urška, sem mislil da si mi ti predlagala tale dva centra: Urškin atelje, Esence Wild Earth®, ki sta pa spodaj v vsakem tvojem postu. Zato pa ju nisem začutil kot možnosti. Sory about that.
A morda veš, kje bi si lahko uredil vpogled v biopolje?
Najlepša hvala , Matjaž
OGLAS:
Za delo pri nas, potrebujemo izkušenega jasnovidca.
On bo že vedel, kje se oglasiti.
Idu Mujo i Haso kući iz posla i pita Mujo Hasu:
- Bolan Haso, što ćeš prvo da uradiš, kad dođeš kući?
- Prvo ću da strgnem i pocijepam ženine gačice.
- Što, toliko si napaljen?
- Ma ne, žuljaju me.
Pozdravljena Urška in vsi ostali!
Imaš prav, tukaj sem zato, ker je v meni še kanček, ampak res kanček upanja po tuzemljskem življenju. Oklepam se vejice in še nekaj drugih vejic vidim ter prosim za pomoč. Ampak kadarkoli v življenju sem poskusil takole splezati so me okoliščine in najbrž tudi sam potisnile še globlje. Nazadnje pred dvema mesecema, ko sem poskušal ponovno nekaj narediti zase. V tem kontekstu, sem se zvečer odpravil na rekreacijo s kolesom in mimoidoči moški me je pretepel brez pravega racionalnega vzroka. Uspelo mi je nekako pobegniti in se skriti v grmovje, kjer sem ostal kakšno uro, saj je on hodil mimo, me iskal in mi grozil. Pa je le obupal in odšel. Takrat me je to skupaj z ostalimi nevšečnostmi dokaj pobilo in ponovno sem padel v apatijo.
Danes zvečer pa se je zgodilo tole:
S kolesom sem se odpravil do Shambale, duhovnega centra, da na oglasni deski pogledam, če je kaj zanimivega in bilo je. Zadovoljen sem se odpravil skozi mesto, kjer naletim na skupino mlajših moških, ki so pravkar nekoga pretepli in se odpeljali z avtom. Tisti pretepen, je močno razburjen vstal in brcal v druge avte, nato pa se je zagnal za mano. No, s kolesom sem mu z lahkoto pobegnil, on pa je srečal nič hudega slutečega fanta, ki se je tam znašel "slučajno" tako kot jaz in ga večkrat udaril. Malce pretresen sem pohitel proti domu in...dobro, ne mislim tukaj zdaj pisat prostega spisa...skratka na hodniku našega vhoda sem srečal dva mlajša moška, ki sta urinirala po zidu hodnika, nedaleč od vrat kjer stanujem. Seveda sem jima rekel dve krepki, onadva pa sta se z grožnjami pognala za mano in komaj sem pobegnil in zaklenil za sabo. Nekaj časa sta še stala tam in mi glasno grozila in odšla. Še vedno sem pretresen, pa ne samo zaradi omenjenih dogodkov, ki se mi konstantno dogajajo skozi vso življenje; pretepi, grožnje, prijave policiji, nemoč ali indoletnost policije in tudi sodstva. Pretresen sem, ker takšne stvari privabljam na svojo pot, ker jih pritegnem iz meni neznanega vzroka. Nikoli nisem bil pretepač, nikoli komu ne storim kaj žalega, še najmanj pa fizičnega. A meni se konstantno dogaja prav to. Še vztrajam in pišem (upam, da ne težim preveč) in se ne pustim pobiti nazaj na tla. A kaj bo prinesel jutrišnji dan? Včasih raje ostanem kar doma in cele dneve spim, tudi iz vzroka, ker tako ne morem naleteti na takšne in drugačne težave zunaj.
No, počutim se bolje, ko sem tole napisal, hvala in lahko noč. Matjaž
Urška, hvala za dobrodošlico in odziv.
"mi smo tisti, ki izberemo ali bomo dovolili, da nas travma preganja celo življenje ali se z njo soočimo, ozavestimo in jo spustimo iz sebe."
To mi je bilo že nekajkrat povedano. Ozavestiti seveda gre, spustiti iz sebe; to pa pa mi dela težave. Kako spustiti iz sebe? Kot goloba na prostost ali kaj? (malo šale 
) Kaj naj počnem z ozaveščenim dejstvom oziroma travmo, ki se je zavedam, ki sem jo analiziral, s prijateljico podebatiral, akterju odpustil? Še vedno je tu, močna, enaka kot vedno; me uklešča in blokira, spravlja v brezumje in počenjanje norosti. Zelo je hudo in nevarno...
Žal nobenega od predlaganih centrov nisem začutil na prvo žogo. Bom se poskusil poglobiti. Svetovan mi je bil vpogled v biopolje...
Lep pozdrav, Matjaž
Lepo pozdravljeni vsi tukaj!
Ne bom odpiral nove teme, saj moja vsebina v veliki meri sodi pod temo samomor
Moja agonija
V svojem petinštiridesetem letu sem naletel na svojo največjo preizkušnjo v življenju. Moja večletna težava; depresija ali kot se pokojni pater Ašič lepo izrazi; pomanjkanje zanimanja za zunanji svet (a tudi notranji), je doseglo najvišjo stopnjo doslej. V vsej bolečini in neznosnosti, ki jo vsakodnevno doživljam je naslednji logičen korak oditi s tega sveta. Najbližji in okolica, sprejemajo mojo odločitev seveda dokaj tragično, sam ne. Ne bi rad zvenel samovšečno, ampak vedno, odkar pomnim, sem čutil, da ne spadam na ta svet. Nikoli tako močno, kot zdaj, čutim, da sem samomoru celo namenjen in da bodo nekateri s tem dobili kvalitetno lekcijo. V preteklosti sem velikokrat čutil, da sem tukaj samo zato, da se drugi lahko učijo na mojih napakah, zgrešenih zamislih ipd. Tako so z "mojo pomočjo" lahko napredovali, sam pa sem se vedno počutil kot ničvredna zavržena cunja. Moja samopodoba, se nikoli ni zadovoljivo popravila. Pogrnil sem že v otroštvu, ko sem zaupal, verjel in dopustil staršem, sošolcem, prijateljem, da so me prepričali, da sem slab, ne dovolj dober, slabši od drugih. V skladu s temi vzorci sem živel in trpel a sem z nekaterimi svojimi kvalitetami, vseeno prigural do odrasle dobe, prvih resnih partnerstev, službe in navidezne sreče. Seveda, ker se nisem dovolj cenil, je veliko stvari šlo po zlu. Ranjenega otroka v sebi nisem uspel nikoli pomiriti. Samo potrditve in priznanja in potrditve od drugih sem iskal v alkoholu, drogah, kasneje v promiskuiteti in vse te zablode grdo plačal. Vzporedno, pa je rasel občutek krivde, posledično kaznovanja in samo destrukcije. In ko sem srečal ljubezen svojega življenja (samo z moje strani) in z njeno podporo in pomočjo začel odkrivate vzroke svoje bivanja, ravnanja in v skladu z doktrino Louise L. Hay razbijati ustaljene in trdovratne vzorce, so ti z vso silo (kdo bi si mislil?) udarili nazaj in zlovešče sem uničil tudi ta odnos. Silna potreba po samo kaznovanju je bila prevelika. Brez vsakega spoštovanja do sebe in prijateljev, sem zradiral tudi njih. Ostal sem brez službe, denarja, avta, z velikimi dolgovi. Sem kjer sem. Tukaj sem, a nisem tukaj. Nič me ne veseli; ne velike, ne male stvari. Ne veseli me narava, ne hrepenim po ljubezni, ne navdihuje me umetnost in glasba, ki je bila moj sopotnik skozi vso življenje. Ne čutim ljubezni do sebe, kaj šele do drugih. Zjutraj vstanem, spijem kavo in grem spat nazaj, saj ne najdem ničesar, kar bi me obdržalo budnega. Počutim se kot mrtvec pri živem telesu. To, da vam pišem to pismo je le posledica "motivacijske injekcije", ki sem jo ne pričakovano prejel danes od že omenjene ljubljene osebe. Svet se mi zdi grd, neprijazen in zgrešen. Ljudi (vključno s sabo) vidim kot pehajoče mutante za katere ni nobenega upanja. Edini način, da se kaj popravi je ta, da se vse uniči. In to se bo tudi zgodilo. Jaz bom začel s sabo... Tega ne jemljem samo kot odrešitev, ampak skoraj kot izziv in radovednost; kaj pa je tam na oni strani?
Lep pozdrav, Matjaž
P.s. Vesel bom vsakega odziva na moje dokaj zmedeno pisanje a nisem prepričan, da potrebujem pomoč
Strani 1
Pesem Duše » Sporočila uporabnika Mabas