Iskalne možnosti

Razmišljanja po iniciaciji
Pred dobrim tednom (teden in 3 dni  ) sem bila na iniciaciji. Ta dan sem se prvič SREČALA z reikijem. Nekaj malega sem prebrala, že sem poslušala odzive ljudi na iniciacijo, videla spremembe na ljudeh. Sama nisem čutila pripravljenosti, da grem 'pogledat' na tečaj. Pred pol leta sem skoraj šla, vendar sem takrat razmišljala, da nimam časa. Danes vidim, da me je bilo strah. Nisem bila pripravljena.
Od iniciacije dalje imam občutek, kot da si že celo življenje zatiskam oči. Oz da mi jih na silo zatiskajo ljudje okoli mene. V sebi nosim vsiljeno mišljenje, da če si drugačen, če verjameš da je v svetu nekaj več kot le strogo otipljivo in v vidnem spektru vseh, si ali čuden ali za v bolnico ('te bodo v vojnik odpeljali' so govorili otroci že v osnovni šoli, morda že v vrtcu – sem vedela da če si drugačen si nor in greš v vojnik, ne da bi razumela kaj ta vojnik je. Kot otrok sem mislila da je neke vrste pekla ).  Po prvem stiku z reikijem, po iniciaciji, so se vse te travme iz otroštva prebudile. Prebudili so se strahovi, globoko potisnjeni, da če si drugačen, ni vse v redu s tabo. Prakticiranje reikija, vse energije okoli nas – na otipu, nekaterim v vidnem polju, šamanizem, angeli… Vse skupaj se sliši drugačno. Marsikdo bi rekel, da si nor če verjameš v te stvari.
Meni se nikoli nihče ni zdel nor. Všeč mi je bila ideja da obstaja ta svet energij, drugačnosti. Zaradi tega sem vedno veljala kot otrok z bujno domišljijo. Še sedaj veljam kot takšna, pa čeprav sem skozi leta začela te želje po spoznavanju tega sveta potiskati navznoter, skrivati sem se začela masko vsakdanjosti. Strah da ni nič res in da se um igra z mano.
Vesela sem, da sem se odločila prekiniti ta tok življenja in ponovno sprejeti drugačnost kot realnost. Pa čeprav je zelo težko. Vsak dan delam domačo nalogo, sprejemam v srce to neskončnost vsega, ljubezen, srečo, enost. Počutim se srečno, izpopolnjeno. Vendar človek ne bi bil človek če ga ne bi navdajali vsestranski dvomi o vsem… Smisel življenja, dvomi vase, v ljudi okoli sebe. Po meditaciji se prikradejo kot sanje, ne da bi se jih sprva zavedali, iznenada ti um tiho prišepne vse dvome, ki si jih uspel pozabiti… Težko je zaobiti te stiske ampak med sprejemanjem te božanske energije mi ni nič tuje, nič ni neprijetno, nič ni odveč. Je le sreča in spokojnost.
Malo se še lovim pri meditaciji, strah ostaja, da delam kaj narobe. Ne vem če to kaj čutim, res čutim. Verjetno vaja dela mojstra ali kako?   
Kako hitro se ti začne življenje spreminjati…. Žal so tu tudi spomini, strahovi, ki jih ni prijetno podoživeti, sanje so še bolj žive, pa čeprav sem mislila da to ni mogoče. Telo se začne čistiti strupov (spet kot najstnica polna mozoljev  ). Vendar je tu tudi veselje, ljubezen. Sproščenost. Sreča.
Želim se udeležiti šamanske delavnice, saj odkar vem za žival moči in živalske vodnike, čutim veliko hrepenenje, da jih spoznam, da spoznam mojo žverco, ki čaka, da jo sprejmem. Strah me je da nisem pripravljena, da so vse stvari le v moji glavi, da so misli (um) krive vsemu, kar se dogaja. Vsak dan se odprem in prosim, da začnem gledati s srcem in ne z očmi. Čaka me težko delo ampak se ga veselim.
Vsakemu, ki razmišlja, da bi šel na tečaj, svetujem naj gre. Takoj ko čuti da je pripravljen spremeniti življenje, je to prava odločitev. Kajti življenje se ti temeljito spremeni. Bolj se zavedaš sebe v vsem širnem stvarstvu, izveš, da imaš vodnike, ki ti lahko pomagajo skozi življenje, če jih le znaš poslušati. Pomagaš lahko ljudem, popolnoma nesebično jih napolniš z božansko energijo. Danes jo to še posebej potrebno. Sama sem šele na začetku te poti vendar upam, da bom napredovala, pregnala dvome in spremenila življenje na bolje.