Iskalne možnosti

O jezi sem res razmislila z višjega zornega kota in počasi prihajam do odgovora, da me marsikaj uči. Predvsem to, da se pojavi takrat, ko ne poslušam svojega srca, ko ne živim svojih želja. Ko se zaradi nekih nezavednih starih pričakovanj vedno znova prilagajam. Jeza je jasen znak, da takrat nisem na prvem mestu jaz, ampak nekaj drugega.
Razmislila sem tudi kdaj, ob kakšnih primerih, sem tako "našpičena" in je povsem jasno, da takrat, ko ne delujem v skladu s seboj in sem na nezavednem avtopilotu, ki me izstreli, kamor pač lahko. Zato ves ta naboj jeze deluje zgolj kot opomin, naj si prisluhnem, naj prepoznam, česa ne želim in počakam, da se mi razkrije moja resnica.

Je pa res, da zdaj, ko gledam iz distance, mi je precej jasno. Vidim pa tudi, da takšne situacije nastanejo na način, da me presenetijo in zadenejo direkt v šibko točko ravno takrat, ko nisem na to pripravljena. Takrat me povsem razgalijo in ven pridejo občutki, ki so potlačeni nekje v nezavednem - kar je pa seveda tudi priložnost, da se transformirajo.

Verjetno je tukaj pri vsem tem ključ, da vadim zavestnost, povezavo svojo dušo (ne samo takrat, ko gre kaj narobe, ampak prav vsak dan). In čas je, da še bolj zavestno primem/upravljam svoj volan (ampak spet - vsak dan znova). 

Zdaj ko že nekaj dni razmišljam o svoji jezi, vsak dan dobim kakšen nov odgovor. 
Hvala za te iztočnice, ki so me pripeljale vsaj kakšen korak naprej

Tole je pa zelo pomagalo pri koncentraciji, tako da res hvala. Rumena barva je super pri tem.

Hvala za odgovor.
Sem naredila. Sem večkrat predihovala te občutke. Zaenkrat je vredu s teto.

Ampak sem se zdaj še bolj zavedla mojih velikih NEUČAKANOSTI IN PRIČAKOVANJ DO SEBE. Preganja me misel kot da sama tega res ne morem dokončno izkoreninit...
Ko sem pomirjena se mi zdi, da je vredu, takrat vse teče. Ko pa nisem povsem mirna, ali sem utrujena, me pa napadajo dvomi...

(Včeraj in zadnje dni sem imela še en večji izziv s pričakovanji in neučakanostjo do sebe. Dejansko so na površje spet prihajali takšni močni strahovi in stiska, da me je povsem izpilo in jih v tistem trenutku nisem znala obvladati. Tudi če sem jih predihovala in se umirjala in telovadila, je bilo vredu samo v tistem trenutku... potem pa znova panika in tresenje in zvijanje v črevesju in nemoč kot da bom umrla...).

V takih situacijah se mi zdi, da imam v sebi še toliko enih velikih strahov in občutkov in jih nikoli ne bom zmogla povsem obvladovati ... to mi vzame vso moč ...
Čeprav si govorim, da je mogoče, da bom to enkrat izrazila - mi telo, podzavest, čustva še vedno govorijo drugače.
Se mi zdi, da v teoriji se zavedam,kaj je narobe, v praksi pa vedno znova pogrnem.

Hvala za podporo.