Iskalne možnosti

Veselite se uspeha drugih ljudi, kajti za vse je vsega v obilju.  :rose:

Ena od nagrad za to, da se imate radi, je dobro počutje.  :srcek:

Louise Hay

Ob prihodu na vašo stran, je Zoran napisal: " imaš v sebi program počasnega ubijanja življenja". Potem sem sledila napotkom in predihavala in so se stvari začele dogajati. Začela sem opažati svoja čustva in negativne stvari odpuščati. Opažam, da se mi sedaj porajajo številne želje in so v bistvu nadgradnja moje dosedanje zlasti poklicne poti. To se mi ta hip zdi čudno, saj je potrebno, da najprej odpravim zdravstvene težave, da ozdravim, da bom sploh lahko normalno delala, kaj šele napredovala in delala še več in bolj odgovorno delo. Vse te želje predstavljajo bistveno več in drugače kot živim sedaj - malo se jih kar bojim v bistvu. Sprašujem se kaj se sploh dogaja. Saj na momente izgleda kot da si želim postaviti življenje na glavo. Obhajajo me tudi čustva oz. misli glede moža, da bi si zaslužila drugačnega. Morda niti ne znam dobro razlikovati, kaj so moja čustva in kaj misli.

Wow! Navdušena sem, saj sem dojela, kaj pomeni, da prisluhneš sam sebi. Ob Zoranovi tehniki in prebiranju literature Louise Hay sem ugotovila, da čutim oz. slišim sebe. Za enkrat slišim strah, žalost ipd in potem tega ne ignoriram ampak s tem delam nakar zadeva odide in se počutim svobodno nekaj časa. Zazdi se mi, da ponovno polno zaživim. Od kar so se lani novembra pojavile zdravstvene težave, sem bila v precej slabem stanju. Sedaja pa se dogaja ozdravljenje. Super. :prst:

Spet se lahko posvečam stvarem, ne da bi skos razmišljala, da mi bo srce zdivjalo ipd, krasno je bilo hoditi sama po gozdu, kamor sem nekoč zelo rada zahaja, nato pa se sama nisem upala nikamor več. Dobila sem še dodatne energije in bila srečna.

Vdim, da je to potrebno početi ves čas, celo večkrat na dan, vsakič ko se kaj pojavi. Ja, to se pravi poslušati sebe! :srcek:

Le pogumno, kdor še okleva. :rose:

Tako kot praviš, Ninja, res je kot plaz...Saj se mi je usulo nešteto situacij iz moje mladosti, ki sicer sploh niso grozne, ampak takrat so bile neprijetne in na vse to sem že pozabila, sedaj pa kar vrejo. Toliko je vsega, da kar najraje ne bi nadaljevala, ker se mi ne da. Vsi ti spomini se mi zdijo kot špičasti kamenčki, ki me žulijo pri hoji po moji poti in vem, da bi morala vse lepo pomesti dol s poti, da bi lažje hodila naprej. Poleg tega pa ugotavljam, da se taka navlaka nabira skozi celo življenje, ne le v mladosti, saj se vsaka neprijetna situacija zažre v podzavest, čeprav sem mislila, da je že zdavnaj pozabljena in da sem šla čez njo, pa se potem spet pojavi.
Upam, da bodo počasi izginjale stvari za vedno s pomočjo vaše metode, čeprav jih je veliko in se sprašujem do kdaj bom to počela. Mar je potrebno to početi ves čas, da si potem sproti OK?
Življenje je kljub vsemu lepo, vendar sedaj vidim, da je tudi zapleteno.

Hvala za odgovor. Morda je res tako. Ali je to povzrocilo moj odnos z mamo, saj se z njo nikoli nisem razumela, vedno mi je šla na živce in potem imam še slabo vest zaradi tega. Sicer so me takoj po prezgodnjem rojstvu peljali v Ljubljano v inkubator brez mame. Ker je bila mama veliko bolna in v bolnici, sem se navezala na babico in jo ocitno zamenjala za mamo, saj sem bila na njo zelo navezana in od kar je umrla l. 2008 se pocutim izgubljeno in brez nekoga, ki mi nudi zavetje. Imam sicer svojo druzino, vendar drugih sorodnikov razen mame vec nimam. Ali je dovolj, da transformiram zgolj te besede, da nisem dovolj dobra in nesprejeta, ali bi bilo potrebno osredotočenje na bolj konkretno situacijo.