Iskalne možnosti

Pozdravljeni!

Pri meni je zagotovo nek strah pred psi. Na vaseh so se v preteklosti svobodno sprehajali psi, tisti "nenevarni" kot tudi nevarni. Imam občutek, da je moja izkušnja povezana s temi (otroškimi) izkušnjami. Na domače živali sem bila zelo navezana in imam izkušnjo tudi velike povezanosti s tako zaupljivo živalco/psičko, ki zna pokazati veselje, s katero čutiš ob njenem naraščaju, žalost in nemoč ob njeni smrti ... No, po smrti zadnjega o teh ljubljenčkov sem zadnjo solzo izjokala po meditaciji, v kateri mi je bil dan uvid, kako ta samosvoj kužek odhaja vesel v nebo, svobodo in mu ni nič hudega.
Zanimivo, da so bile vse živali, ki sem jih najbolj ljubila, istih barv kot moja žival moči, kar sem ozavestila šele sedaj. Eno od njih sem poimenovala z imenom, ki je zelo podobno imenu moje živalce moči.

V spominu mi je ostal odlomek iz knjige Camino, kjer se Shirlie sreča s tropom potepuških psov nekja na samem. Zdi se mi dobra ponazoritev občutka ob srečanju z nečim, s čimer nismo pomirjeni.

Je možno, da je senčna žival enega partnerja obenem žival moči drugega partnerja?

Lepe poznopoletne dni

Mija  :srcek:

Najlepša hvala že sedaj za vso podporo, ki me je bodrila in vlivala upanje znova in znova.  :srcek: Lahko rečem le, da mi je veliko breme padlo z ramen in veliko laže živim. Najlepše ob vsem tem pa mi je, da je to samo ena zgodba, takih lepih se odvija vzporedno še več in več.
Lepe praznike  :rose:
Mija

Pozdravljeni!

Prejšnji teden je novi lastnik vplačal aro. Ko je prišel na parcelo, je rekel, da mu je zelo všeč. Zaupal mi je, da je to bila njegova življenjska želja, da bi se vrnil na to področje ...
Lepi občutki so to, ko ne gre samo za prodajo   :srcek:

Lep dan

Mija

Pozdravljeni!

Urška, ko sem brala tvoj odgovor, se mi je ponudilo kar nekaj iztočnic. Družino, v katero sva se rodila z bratom, je zaznamovala smrt starih staršev po mamini strani. Pred mojim rojstvom je umrl dedek, pred bratovim babica (prometna nesreča). Torej, v letu in pol smrt starih staršev in najino rojstvo. Vmes se je oče za kratek čas odselil domov k staršem, po rojstvu brata se je vrnil. Naše družinsko življenje je oblikovalo delo. Komunikacije je bilo malo, v glavnem je bila povezana z delom (kaj mora kdo opraviti, kako - odlično, seveda ...). Kar hitro sva morala odrasti, ker ni šlo drugače. Meni je bilo z očetom vedno težko komunicirati, je precej eksploziven, če ni po njegovem ali ima kdo drugačno mnenje, zna pa pokazati tudi veselje, se nasmeji iz srca, izredno veselje ima do dela na zemlji, redoljuben je in natančen, a zanima ga samo nekaj področij, ostala niso pomembna (zanj). Pri materi sem imela občutek, da z večjo lahkoto komunicira z bratom, da sta si bolj podobna po značaju. Mama je z nami več komunicirala, spremljala šolsko delo, naju vključevala v delo itd., tako da sva z bratom hitro znala poprijeti za različna opravila, v bistvu sva bila v tem smislu že v OŠ (četrti, peti razred) samostojna (kuhanje, pranje, skrb za domače živali ...). Drugače je bilo z izražanjem čustev - ne da jih ni zaznala, da jih je spregledala, mogoče ni znala tega pokazati. Večkrat sem čutila njeno stisko, je zelo delavna in tudi (pre)obremenjena, a vseeno je bila odprta za novosti. Mogoče najbolj pri njej pogrešam sproščenost kljub težavam, to, da se nasmeji iz dna srca, kar ji duša da. V vasi smo veljali za nekaj posebnega, uspešni itd. z drugačnimi vrednotami, ne vem pa, če zaradi tega sedaj bolje živimo (materialno).
Babica po očetovi strani in tudi nekateri vaščani, sošolci, so bili tudi neizprosni in posmehljivi zaradi govorne napake. Otroka boli, čuti se nemočen in osramočen, če se mu nekdo roga zaradi kakšne hibe. Mogoče sva z bratom zato vložila več dela v uspeh npr. v šoli itd. Manjka pa mogoče tisi občutek samozaupanja, občutenje sebe kot zadostnega, vrednega, sprejetega. Potrditev v družini sva doživljala zaradi dosežkov.
Zanima me tudi, zakaj sem doživela to situacijo, saj učne lekcije duša izbira z dogovorm, prostovoljno. Čeprav se mi svita, da lahko s to izkušnjo pomagam tistim, ki jim je mogoče še težje (težave z učenjem, razumevanjem stvari ...).

Prav lep pomladni dan želim vsem,

Mija  :srcek:

Pozdravljena, Urška!
Ko si mi to napisala, sem pogruntala, da so bili dejansko vsi potencialni kupci moški, vključno z nepremičninskim agentom. Mogoče se prav na slednjega navezuje ta negativnost. Zanimivo, da sem v sredo vzpostavila stik še z enim kupcem, ki je nad ponudbo navdušen. Bom postorila, kar je potrebno. Ampak pri tej prodaji res ne gre samo za hišo. Izgleda, da sem v zvezi z njo izbrala drugo pot, ki je bolj zapletena, amarsikaj odstira, manj lepega in lepega.

Hvala za vpogled in priporočilo,

Mija

Hvala, Darja, za tvoje misli.
Globoko so se me dotaknile, kot zmore le resnica. Mi smo s pomočjo hčerinih težav ozavetili veliko družinskih vzorcev. Težko se je soočiti, si priznati, kar ne gre, a življenje te tako vplete v zgodbo, da nimaš časa razmišljati ali bi ali ne bi, ko gre zares, da se potem, ko splavaš po prve vdihe, samo čudiš, česa si bil zmožen. Potem, ko ne pričakuješ ničesar več, ko si dal vse od sebe, sledi nagrada, da kar osupneš in se začneš za težavo ponižno zahvaljevati. Navadno potem prihajajo ljudje po pomoč ... In jih začutiš, resnično veš, za kaj gre, znaš jim stati ob strani, ker vidiš en korak naprej, izhod, svetlobo, ki jo v tistem čustvenem vrtincu spregledaš, ker vidiš samo težavo. Kako zna življenje preobražati!

Hvala, polepšala si mi dan!  :srcek:

Mija

Krasen opis tega živalskega vodnika. Hvala, Urška!
Mija :srcek:

Pri naši hčerki smo skrbno umivali že prve zobke in dolgo časa ni bilo težav. Potem je šla zobozdravnica na porodniški dopust, vmes so se nam dogajale druge štorije, zaradi katerih smo malo zanemarili preglede pri zobozdravnici, nakar sta se pojavili luknjici v mlečnih zobkih in potem bolečina. Tukaj se strah preplete z dejanskim problemom. Mi smo vztrajno hodili na preglede in nismo preveč opravili, čeprav je usta odprla, nekako dovolila naredilti zaščito itd. Potem pa prvo vrtanje in šok. Ker ni šlo, smo se pogovorili z zdravnico. Zamenjali smo zobozdravnico, poiskali pomoč pedontologinje, hči je doumela, da je škoda na zobkih narejena, da je treba hodit na preglede, odpret usta in dovolit, da se stanje uredi. Na silo se ni dalo ničesar urediti, moj strah je vse skupaj stopnjeval, sprevidela sem tudi, da zaupanje med otrokom in zdravnikom veliko pripomore k uspehu ...

Upam, da boste s skupnimi močmi našli za vas ustrezno pot  :prst: ,

Mija