Sin? Jaz?

Pozdravljena, Ingrid!   
Vse dobro v novem letu tudi tebi in tvoji družini!  :rose:  :rose:

Zame je podzavest nedosegljiva in bo verjetno Zoran pravi naslov za ta vpogled. Meni pa je med branjem tvojega sporočila padel v oči nek začaran krog, kjer nerazrešena situacija (čustvo) iz preteklosti, vedno znova otežuje in onemogoča, da bi lahko izpeljala stvari na način, kot meniš, da je prav in pri tem ohranila svoj notranji mir - s tem pa pravzaprav najbolj pripomogla k spremembi, ki si jo želiš. Veliko energije je potrebno za otročka, stara 4 in 5 let,  za vse njune zakaje, za vse pravljice, zgodbice,...če se dotaknem le tistih stvari, ki običajno niso stresne. Vendar je tu še njun zorni kot: ravnanje z njunimi lastnimi občutki, čustvi, toliko vtisov vsak dan... pa preizkušanje svojih meja in meja drugih...ter preizkušanje odzivov in meja staršev...to preizkušanje pa je pravzaprav učenje. Njuno nujno učenje! In tako ga poskušaj razumeti. V stresni situaciji je ravno tvoj odziv (oz. odziv starša) tisti, ki lahko prispeva, da bo njuno učenje (odnosov, ravnanja..) potekalo v smeri, kot si jo želiš. S tem ti nisem ravno olajšala stvari. Verjetno le zapisala to, kar veš in verjetno povzroča dodatno krivdo.

Poglejva občutek krivde, ki si ga izpostavila. "mislim, da sem izgubila tisti čas, ko naj bi se povezala s sinom in ga (še bolj) vzljubila in spet: krivda, slaba vest, samoobtoževanje." Preprost nasvet bi bil, da si poskušaš odpustiti za vse, kar si tedaj verjela, da bi morala biti, pa ti ni uspelo. Mislim predvsem na čas, ko je med tvojo odsotnostjo, zaradi hčerine bolezni, za sina skrbela mama. A odpuščanje samemu sebi je izziv, nekako tega nismo vajeni. V kolikor poznaš določene tehnike, ali načine, s katerimi si pomagaš že sicer v podobnih situacijah, si lahko pomagaš tudi tu. Teh metod je več, izbereš tisto, ki ti je blizu. Napiši, če morda potrebuješ pomoč pri tem. Pomembno pa je, da to narediš in se razbremeniš te krivde ter je ne vnašaš več v sedanjost, v danes. Tako, da bo lahko vsak izziv s sinom le izziv s sinom - dragocena priložnost zanj, da se uči in dragocena priložnost zate, da daš sebi in sinu tisto najboljše. In res je lahko izziv s sinom nekaj, iz česar oba izideta okrepljena, bolj povezana, in ne nekaj, kjer vsakič hkrati  poteka obračunavanje s sabo za vsa štiri leta nazaj in za ves čas, ko se je krivda krepila in ostajala nerazrešena.

Zanimivo izkušnjo moram podeliti s tabo: povezovanje s otročkom je možno in mogoče tudi zdaj. Ko narediš spravo s svojo "sposobnostjo/nesposobnostjo", "zmožnostjo/nezmožnostjo" biti dobra mama v preteklosti, ko sta bila dojenčka, ko si odpustiš in začneš sprejemati, da je bila preteklost takšna, kot je bila, skratka, ko zares odpade krivda, se sprosti ta neverjetna nevidna reč v odnosu do same sebe. To začutiš. Najprej se mora zgoditi v tebi. Šele zatem, ko se ves čustveni prostor, ki je bil zapolnjen s tesnobo, obžalovanjem, krivdo..sprazni, se ljubezen lahko izrazi, morda uvidiš, da sta bila s sinom ves čas povezana, ne glede na vajino fizično ločenost in ne glede na vse občutke, ki si jih nehote in iz nemoči vnašala med vaju. Mislim, da se sin odziva na tvoj občutek krivde in te po svoje sili, da v sebi to razrešiš.
Otroci znajo  

Tjaša

Lepo pozdravljena, Ingrid!    Pisanje je res krasno! :prst: 

Proces, ki na svoj način prinese olajšanje - in res je krasno, da si olajšanje začutila že včeraj in prednost je, da imaš to izkušnjo tudi od prej.

Prav pisanje je lahko ena od tehnik, ki pomagajo. Skozi razbremenitev se približaš tistemu občutenju ljubezni, ki si ga omenila. :srcek:  Dopustiš, da se prelije do tebe. Gre za ljubezen, ki jo namenjaš sebi in si mama sebi, za tisto obdobje, ko ti nekaj ni šlo.

V procesu odpuščanja se lahko tehnike med sabo dopolnjujejo. Npr.:pisanje - s pisanjem afirmacij po L. Hay: Odpuščam si in se v popolnosti sprejemam. Sprejemam se in se odobravam.

S tehniko EFT, če ti je blizu: Čeprav občutim krivdo v zvezi s...se v popolnosti in globoko sprejemam.

Morda metoda peat: Čeprav nisem uspela...(npr. biti s sinom, kot sem si želela, ohraniti miru v sebi..) popolnoma in v celoti sprejemam sebe, svojo osebnost, in dejstvo, da nisem uspela...(npr. biti s sinom, kot sem si želela, ohraniti miru v sebi..) Glede metode peat je bilo na forumu že nekaj napisanega, prosim, če bi se kdo od poznavalcev oglasil, res sem jo bolj površno predstavila..

Tudi karmična diagnostika, postopek je podrobno, po korakih, opisan v knjigi. Preprost in deluje.

Krivda se izraža skozi delovanje, razmišljanje, reakcije in če jo nosiš dolgo, postane del tebe, tvojih ravnanj. Na koncu se mnogih stvari ne zavedaš, postane navada. Skratka, ko se zalotiš, da kljub novemu razumevanju in trudu ravnaš "po starem", poskušaj biti prizanesljiva, prijazna do sebe. Si na začetku te poti, novi načini pa še niso utečeni.

Hvala, Ingrid, da deliš to izkušnjo z ostalimi :srcek:

Zoran, če se otroku v času nosečnosti vtisne nesprejetost s strani staršev, kako se kasneje tega osvobodi? (čeprav je, ko se rodi, sprejet in ljubljen) Kako je v primeru, če je zaželjen s strani enega od staršev, s strani drugega pa ne?
Ingrid se sooča s tem kot mama, kako pa je z odraslo osebo, ki s svojimi starši morda malo težje načne to temo..? In v primeru, da starša ne živita več ali pa o tem ne želita govoriti...?

Nezaželjenih otrok (nosečnosti) je bilo v preteklosti precej, mnogo odraslih se najbrž sooča z vzorci, ki izhajajo ravno iz njihove nezaželenosti.  

Ingrid, sporoči, kako ti gre, pa če kaj potrebuješ :srcek:

Tjaša

Zoran, hvala za odgovore! Od posameznika je odvisno, kaj sicer prakticira (molitev, reiki..) in sam si torej lahko pomaga,  ko uvidi za kaj gre... :prst:  Če uvidi in stvari poveže. Tole premikanje po času je potem koristno in možno še za druge spomine in dogodke v otroštvu, v življenju..in se preokvirijo, sprostijo. Zanima me, na kakšen način se lahko občuti sprememba. V odnosih s starši, v stiku z drugimi ljudmi? Zanimajo me konkretne izkušnje po takšem postopku..če bi jih kdo podelil, če ni preveč osebno...
Tema je res zanimiva