Zdravo, Nina! :rose: Stanju stresa in obremenjenosti se včasih ne da izogniti, vendar je veliko odvisno od razumevanja lastne vloge in pričakovanj matere, kot tudi njene okolice ter podpore, ki jo ima. Uglaševanje mame in novorojenčka, kamor se umešča tudi dojenje, je odvisno od mnogih dejavnikov, na katere se odzivata pravzaprav oba. Z dojenjem otrok dobiva veliko več kot "pomembne sestavine", a to dobiva tudi v primeru, če mati ne doji. Govorim o ljubezni in pozornosti...prav tako o pomanjkanju te vrste "sestavin" - o vsem, česar je sploh deležen, ne glede na to, ali je dojen ali ne. Se strinjam tudi jaz, da je - skrb zase - pravi odgovor. :prst: :rose:
Toda tvoja vprašanja so veliko bolj konkretna, morda se sprašuješ, če je bolje ne dojiti? V ozadju takšnega razmišljanja je lahko občutek nezadostnosti, tudi krivde zaradi neobvladovanja situacije, morda samoobtoževanje zaradi nemoči bolje poskrbeti za otročka..Gotovo otroček stanje svoje matere zaznava, kot ga je tudi že pred rojstvom, a mislim, da je kljub vsej svoji majhnosti, odvisnosti in ranljivosti :srcek: , daleč od nepopisanega lista in po svoje približno "opremljen" za učenje in preživetje. Kvaliteto obojega pa določa, seveda, tista skrb, ki jo sebi namenja mama (jo zna in zmore nameniti), skrb, ki jo mami namenja njena okolica, skrb, ki jo mamicam in dojenčkom namenja družba nasploh. Oziroma skrb tistega, ki za otročka skrbi.
Hmm...dobro vprašanje si odprla :rose:
