fizični "stop" v družini

Damira, ti imaš za predelati, občutke nemoči, ter obsojanje sebe radi nemoči.

Skupno vam se skozi družino odpira obsojanje, ženskega principa intuicije, ter moškega delovanja in na splošno bežanje pred stvarmi ki jih čutite.  Ker za stvari, ki jih sami veste kar je potrebno spremeni ne spremenite, temveč jih zadržite v sebi (nemoč in obsojanje), se ti izražajo fizično.

Vprašaj se, kaj mi ni potrebno početi takrat ko me boli. Enako je pri drugih.

Tebe začutim, tako, kot da si na odprtem morju v čolnu in ne vidiš v katero stran bi veslala, oziroma ne veš kaj bi poslušala svoj um ali dušo. Na tak način pride do nemoči, ko duša hoče a um ne dopusti.

Damira,
podporo univerzuma imaš vedno po kateri koli poti greš, bila ta pot gladka ali težka, za univerzum je važno, da osvajaš lekcijo.
Če misiliš, da ni to to kar počneš, pa to kar sedaj delaš z veseljem, je možno da te določeni vzorci omejujejo in ti prikrivajo občutke.
Reši se najprej občutkov, ki jih ne želiš in ti meglijo pogled, ter se v duši odpri, da ti pokaže pot in um naj bo tisti, ki bo uresničil pot, brez da si predstavljaš na kakšen način boš prišla do cilja.

Živjo

Kako se razblini ves balast, ki si ga človek naloži  in nanj naložena "fotomontaža", ko ozaveti vzrok 
In kako je res, da si vedno točno tam, kjer moraš biti 

Zoran, hvala za tole možnost (in izkoriščeno priložnost)  :srcek:

Pred natanko 7. leti sem bila na razpotju - pa recimo temu takole : ali na levo ali na desno. Odločila sem se za "desno" in pri tem sprožila neka razočaranja, ki so se v drugih  že zdavnaj spucala, v meni pa je ostal črv  . Le - ta me je glodal ves ta čas do sedaj, ko sem na nek način spet na enakem razcepu. Ni čudno, da se je sedaj vse dvignilo in "javilo" v taki (bi rekla) kar panični obliki.

Pa je  fajn, da je končno prišel trenutek soočanja s samo seboj.

Ne le, da se zadnje tedne določene ovire pred menoj spontano rušijo, kot da bi jih podiral ogromen buldožer pred menoj  . To pretirano jamranje o ne-skrbi zase je  doseglo svoj namen. Po eni strani sem res maksimalno zaposlena (in bom še mnogo, mnogo  bolj), da pogosto ni bilo časa za pavzo.
Po drugi strani pa si pavze nisem vzela oz. jo ne uvrstila v dnevni red, ker sem bila oz. sem se onemogočila sama.  Zaradi obsojanja in slabe vesti sem vse "dolžnosti"  zanikala in potisnila stran in seveda so rezultati potem pogubni. Čutim, da se je sedaj vse postavilo na pravo mesto. Seveda imam ne le čas, temveč tudi (spet) "pravico", poskrbeti zase.

Verjamem, da se razume, kakšno olajšanje je transformacija dolžnosti v pravico  :srcek: Čutim,  da so se moji prekratki dnevi podaljšali in da sem točno tam, kjer smem biti 

Hvala in lep pozdrav, Irena