Tema: Padam v globine
Na tem forumu sem se že oglasila vendar bolj tako na hitrco, zdaj pa bi se želela malo razpisati…
Nekaj dni sem malo prebirala forum in na koncu ugotovila, da sem si naredila še večjo zmešnjavo v glavi. Z veseljem bi se podala na pot duhovnosti, a enostavno ne vem kje začeti. Moje življenje je en veliki kaos.
Že od osnovne šole naprej imam probleme s samozavestjo, z sprejemanjem, na koncu srednje šole pa je to privedlo tudi v depresijo. Torej, že odkar pomnim imam probleme s seboj. Zdi se mi kot da izstopam, kot da sem drugačna. Velikokrat sem dobila očitke da sem preresna, prezrela za svoja leta. Ne znam se sprostiti. In ker slabo, slabo prinaša se problemi kar vrstijo. Ampak pred časom sem se odločila da je čas za spremembe, potem pa naletim na moj večni problem-vse ostane le pri besedah. Zjutraj ko je treba vstati doživljam največje muke, ko se pogledam v zrcalo se zgrozim… Nekdaj sem jokala da mi je bilo lažje, zdaj pa tudi jokati več ne morem. Tudi drugi zdravstveni problemi se kar vrstijo… od astme do grozne alergije… in ko se končno spravim razmigat rit, me obsuje srbeča oz. pekoča rdečica ki mi vse skupaj še otežuje. Torej ogromno signalov da delam nekaj narobe… vem da je ogromno povezano tudi s prehrano. Da mozoljev niti ne omenjam, ampak sumim da je to povezano tudi s prenehanjem jemanja kontracepcijskih tablet in se mi telo čisti. Enostavno vedno najdem, recimo v družbi nekoga ki je lepši, boljši in ne morem odmaknit pogleda, ker sem tako fascinirana. Večkrat se sprašujem zakaj sem ravno jaz tista ki mi je Bog namenil toliko nevšečnosti. Priznam, vse skupaj se spreminja v pravo obsesijo. Vedno znova razočaram starše, najbolj pa seveda sebe! nekje nekje na poti sem se kot kaže izgubila in zdaj ne najdem več prave poti nazaj… večkrat mi kdo pove da sem lepa, jaz pa tega enostavno ne vidim. Življenje mi pred očmi hiti mimo jaz pa sem kot vkopana in samo gledam kako izginja za prvim ovinkom. Tudi jaz si srčno želim duhovnega partnerstva vendar kako naj sploh vem kdo je tisti pravi? In še en problem… ko kdo od poznanih umre, kar ne morem dojeti. Jokam in jokam, čeprav vem da je on na lepem kraju, a vseeno ne razumem koncepta smrti… zakaj umirajo ljudje ki za seboj pustijo male otroke, partnerja itd. je to vedno lekcija za nekoga bližnjega ali zanj?? Navsezadnje so bližnji tisti ki trpijo…
Vem, da je vse skupaj napisano brez repa in glave, ampak morala sem to dati iz sebe, ker ne zmorem več nositi tega bremena ker imam občutek kot da me bo pokopalo…
Do takrat pa bi rada tudi sama nekaj naredila, pa ne vem kako? Naj preberem kakšno knjigo, pričnem z meditacijo? Kje naj poiščem odgovore na svoja vprašanja?
Res je moteče, ker tudi ko se želim ukvarjat s športom, da ne rečem, ko sem končno malo aktivna, se ne morem saj je to enostavno neznosno in ovirajoče!