"ne vem"

Nedolgo nazaj sem se pogovarjala s pretreseno mamo letos nove srednješolke. Prejela je klic preiskovalca, glede zlorabe preko spleta. Še istega dne je hčerka tri ure odgovarjala na vprašanja preiskovalcev, kaj se je dogajalo dve leti nazaj...

Na vprašanja je odgovarjala z ne vem, ne spomnim se več. Preiskovalec je pojasnil, da je  hčerka v resnici žrtev, da se je deklica ujela v past, se z osumljencem dogovarjala, se pred spletno kamero tudi slekla, kako, zakaj, pa ni znala povedati. Deklica ima zdaj prepoved dostopa do interneta.

Soočanje zgolj s posledicami oz. sankcioniranje je marsikdaj največ (in edino), kar starš naredi, oziroma verjame, da se to od njega pričakuje. Frustracija, razburkana čustva ter želja, narediti zopet red in kaznovati nesprejemljivo, daje občutek moči in nadzora in s tem sprejetosti s strani družbe. In v tem primeru je otrok zlorabljen dvakrat.

Preprost, iskren ne vem je zelo zgovoren. Kako naj otrok sicer pojasni, da si je nekdo drug, nek tujec z ekrana, vzel čas zanj in se z njim resnično ukvarjal. Mu sporočal, da je lep, da ni z njim nič narobe, da je dober, da je simpatičen, da se lepo nasmeji, da je nekaj posebnega. V zasebnosti svoje sobe se mu odpre, občuti, da je varen in sprejet. Počuti se dobro. Odnos, ki ga tujec z njim neguje, je prijeten, brezpogojen, je dajanje podpore in potrditve. Daje to, kar naj bi dajali starši. Če otrok sicer tega ni bil deležen na način, ki bi mu vlival zaupanje in pomagal izgrajevati notranjo stabilnost in pozitivno samopodobo, je večja verjetnost, da bo tak stik vzdrževal in ga  ne bo zmogel prekiniti niti na točki, ko se odnos začne spreminjati v jemanje, siljenje in izsiljevanje.

Na svojih semninarjih W. Dyer pogosto poda primer ožete pomaranče. V vsakem primeru, ne glede na to, kako močno in na kakšen način jo ožemamo, vselej se bo iz nje pocedil pomarančni sok. Nikakor jabolčni ali ananasov.. kajti v njej je sok pomaranče in le tega lahko dobimo.

Ko nek zunanji dražljaj stisne človeka ali družino, se odrazi tisto, kar je v njej, dinamiko odnosov pa narekuje paleta čustev, ki se sprostijo. Prepletajo se lahko tudi obsojanje, krivda, sram, kaznovanje, obžalovanje, iskanje krivca, morda odpuščanje. Družina je v resnici poligon za učenje: učenje odnosa do sebe in do drugih, učenje oz. prepoznavanje čustev in ravnanja z njimi. V kolikšni meri posamezna družina zmore biti varen učni teren, je odvisno od njene zgodovine, prepričanj, podzavestnih orodij, ki delujejo skozi posameznike, od specifičnih družbenih in kulturnih okoliščin do odprtosti za spremembe...Družina in posamezniki v njej ravnajo natanko tako, kot je, glede na njihovo osebno zgodovino in naštete dejavnike, sploh možno. Zato obsojanje staršev ali otroka nikakor ni na mestu. Starše je potrebno razbremeniti krivde, da bi zmogli zbrati moč za uvid in spremembe. Prav tako razbremeniti krivde otroka, saj ni počel nič drugega, kot intuitivno sledil notranji potrebi po odobravanju in sprejetosti, po tem, da bi se počutil dobro.

Da družina, soočena s svojim izzivom, to pot zmore, je potrebno veliko dela, ob tem pa tudi podporno, ozaveščeno okolje. Dovolj odprto, da spregovori tudi o tabujih in vseh odrinjenih temah. Obsojanje, krivda in sram so zgolj orodja, ki delujejo, dokler se ne odločimo drugače; ko uzremo celotno sliko, takrat se lahko opredelimo in kompetentno podpremo družine, posameznike, sebe...

Otrokov "ne vem" nikakor ni le nerodno izmikanje odgovoru. Je odraz neozaveščenosti med nami, ki jo, upam, tudi tale prispevek, zmanjšuje.