SAMOMOR ... (Stran 2 od 2)

Upam, da ji bo tudi mamica izkazala prepotrebno podporo in zelo zelo topel objem; ter napela ušesa, da bo slišala, kaj ima hčer za povedati.  :rose: Samomorilsko stanje ne pride s površja, temveč bruha na plano iz temnih globin.

Če mama ne bo imela moči, da ji stoji ob strani, naj priskočijo na pomoč ostali člani družine ali celo ljudje s strokovno pomočjo iz centrov in društev, ki pomagajo mladim v težavah. Tudi našo podporo ima, tako da res upamo vsi na najboljše.  :rose: Se mi pa zdi, da v takih trenutkih osebi največ pomeni brezpogojno sprejemanje, razumevanje in občutek varnosti, ki ji daje najbližja družina.  :rose:

Jaz sem pa hvaležna njeni mami. Reagirala je tako kot je treba. Tamala je že v strokovni obravnavi. Res je šlo bliskovito. Sinoči sem njeni mamici pustila na fb sporočilo s kratko vsebino. Zjutraj sva govorili, vse je pustila in odšla domov k hčerki. Mala je jokala, a pomoč je sprejela. Torej je najbrž revica komaj čakala, da ji kdo pomaga. Malo prej mi je poslala sporočilo. Da me ima rada, da gre v bolnico ...
Njena mami se nam bo zagotovo na tem forumu pridružila.
Jaz sem vas našla, ko sem bila čisto na tleh. Ni naključij ...  Vedno z zanimanjem preberem vse. Sončki ste. Hvala vam.

Ne vem več ... Poslali so jo domov. In nenadoma me noče več videti, ne slišati ... Celo jutro mi je pisarila, potem pa me lepo zablokirala. Saj bi napisala vse, a kaj vem  ... Ravno danes sem jo hotela poslati na vaš fotum ... Da bi stopila v kontakt z nekom izmed vas ... Če bo brala, ne bo naredila več koraka naprej. Včeraj sem bila zanjo vesela, danes se strah vrača ...  Verjemem, da bo mamica dala vse od sebe, pa vseeno ...

Bojana, še vedno je potrebno, da je nekdo z njo in ji daje podporo, ker dokler se ne rešijo vzroki, bo imela nihanja. To, da te je zablokirala je odraz nihanja v razpoloženju na kar ona sedaj sama ne more vplivati, ne jemlji tega osebno. Zato je potrebno, da je nekdo z njo, da ima podporo tudi če ji je trenutno bolje, dobro je da v teh trenutkih ni nikoli sama. Povej to mami, da je ne puščajo same, tudi če je navidezno bolje.

Sem še enkrat prebrala svoj post in bi rada dodala komentar, da ne bi prišlo do nerazumevanja. Vsekakor se tudi jaz strinjam s tem, da je dobro dajati podporo in stati osebi ob strani, četudi prihaja zavračanje z druge strani.

Moj zorni kot se je nanašal predvsem na čustveno in duhovno vpletenost - v smislu da bi Boyana zaradi tega, ker jo punca trenutno zavrača, postala žalostna, se sekirala, bila čustveno prizadeta, želela na vsak način pomagati. To bi lahko spodbudilo dodatno zavračanje in odtujitev. Jaz menim, da je najboljše brezpogojna podpora, sprejemanje in pokazati osebi, da je ljubljena, ne glede na trenutno obnašanje.

Ali kdaj postojimo za trenutek in se zazremo v ljudi, ki so okrog nas, ki spremljajo naše življenjske dogodivščine ... ali smo sposobni za trenutek odvrniti pogled od sebe in preusmeriti svojo pozornost navzven, na druge ljudi, enostavno odpreti svoja čustva za njih, jim nameniti pozornost, lepo besedo ali le misel ... ?  :rose:

Kako hitro in dramatično se zna obrniti življenje popolnoma v drugo smer, vedo povedati le tisti, ki so to doživeli. Vsi ostali lahko le slutimo.

Kaj se dogaja v mislih in v srcu osebe, ki razmišlja o samomoru, ki ga dejansko izvede, ostaja globoka in trajna skrivnost. Nekdo ga izvede, ker ne vidi druge poti. Drugemu je življenje na zemlji pretežko in išče pot nazaj "domov".  Ali je res tako prenaporno? Ali so izzivi pretežki? Ali si je to tragično izkušnjo človek izbral že pred rojstvom, da jo bo kot duša doživel? Ali samomorilec pomisli na ljudi okrog sebe, kakšne posledice bo njegovo dejanje imelo za svet okrog njega? Kakšne posledice bo dejanje imelo za njegovo dušo?

O tej, tako občutljivi in žalostni temi, lahko pričam le iz svojih izkušenj. Zelo mi je znana hoja po robu prepada, med življenjem in smrtjo. Smrt sem začutila in jo vsaj na daleč srečala, večkrat. Velikokrat je tudi meni bilo življenje neznosno, prenaporno, nisem več videla prave poti. Občutek je bil podoben, kot da sem v peščeni uri, obtičala v pesku, name pa se usipajo novi in novi peščeni valovi. Še posebej v težkih obdobjih je bila misel, da obstaja izhod, sladka in s to mislijo sem lahko vsaj malo bolj svobodno zadihala. Navzven ni bilo vidnih nobenih težav - urejena družina, dober šolski uspeh ... Še sama nisem vedela, katera sila me vleče k tlom. Na točki življenja, ko sem čustveno in duhovno, kot rada pravim, zadela dno, sem se odločila. Živeti hočem. Odločitev sem napravila z muko, namensko, prav bolelo je ... nisem hotela iz udobja prijetne misli na pobeg, na smrt ... čutila sem, kot da me nekdo konstantno poliva z mrzlo vodo ... A morala sem to napraviti. Ne glede na vse ... dovolj imam teme in globin. Vsakič, ko sem se spomnila, sem jo zavestno obnovila ... in tako je postajala močnejša, dobivala je na teži. Kmalu za tem posvetila lučka, ki mi je vodila pot k rešitvam. Počasi, korak za korakom, s trdno usmeritvijo, da mi je dovolj tega, je postajala luč na moji poti vse svetlejša. Prišla so obdobja, ko luč skorajda ugasnila, vendar nisem dovolila, da vse delo, vsa vložena energija gresta v nič. Z vseh koncev sem se lotila razreševanja stvari, uporabila sem vsa orodja, naučena in tista, ki so mi dana. Prišla je nekoč spet misel v mojo glavo, da je pretežko, da bi šla ... vendar tokrat sem vedela, kaj bi s tem storila - sebi, partnerju, družini, bližnjim, SEBI ... iz srca sem takrat začutila, da je bilo tistikrat največji del mojega "prekletstva" končan. Rešena sem bila. S hvaležnostjo same do sebe, da sem nekoč napravila, takrat bolečo, odločitev, da bom živela. S hvaležnostjo do vseh, ki so mi pomagali, z nasveti, podporo, pogovori, objemi, terapijami, ljubeznijo, sprejemanjem me takšne kot sem ... ti ljudje so začeli prihajati v moje življenje v trenutku, ko sem se odločila, da končam bivanje v temi. Iskreno sem se vedno znova in znova odločila za življenje, vesolje pa me je pri tem podprlo.. Naj bo življenje še tako težko, izzivi še tako nepremostljivi ... mi sami smo tisti, ki si urejamo svojo realnost. Pregovor pravi tudi v največjih globinah je možno najti vodo. Nihče, samo mi smo tisti, ki imamo v rokah moč vsega stvarstva. In s tem nam pripada tudi odgovornost, kaj napraviti s to močjo. Odgovori stvarstva, ljudje, dogodki, priložnosti, učenja pa nato pridejo v skladu z našo odločitvijo.

Povod za mojo zgodbo je tragična novica, v kateri sem izvedela, da je bivša sošolka pred kratkim umrla, baje naj bi bil samomor. Zadnje čase nisva bili več v stikih, a v mojem življenju je bila prisotna velik del otroštva in najstništva. Vedno mi je delovala kot sonček - nasmejana, dobrovoljna, mirna ... nikoli ni pokazala temnih globin. Nikoli ne vemo, kaj se dogaja v glavah drugih ljudi in zelo radi pozabljamo, da nihče okrog nas ni samoumeven, kaj šele večen. Ne bodimo sebični, odprimo srca za bližnje in okolico. Naj bo naše delovanje usmerjeno v dajanje - dajanje brezpogojne ljubezni, sočutja, svojih talentov, sposobnosti, potencialov.. človeškosti.  :rose:

Boyana, saj vem, da si hotela le dobro, a res, naj ti ne bo ....     :rose:  Meni je ta izkušnja podarila neprecenljivo lekcijo. Vsaka tako močna in globoka izkušnja nam podari, če se odločimo, da jo bomo presegli, izredno moč in energijo. Dejansko pa mora nek star in zaprašen del nas samih umreti, da se lahko na novo rodimo. Podobno kot feniksi.
Tudi nobenih negativnih čustev nimam več okrog tega, lahko svobodno o tem govorim, ker sem pozdravila in očistila vzroke.
Moj namen, ko delim z vami svoje lastne izkušnje, je predvsem v tem, da ljudje lahko začutijo inspiracijo, da vidijo, da je možno, da se da, da je uresničljivo, da se da uspeti - če se le tako odločimo.

Seveda, tako kot začutiš, kaj je za javnost in kaj ne.  :rose:

Morda pa nekoč napišem vse, kajti čas bi bil, da to vržem iz sebe.