Samoopazovanje

Samoopazovanje se mi zdi ključen element dela na sebi, ki ga ne moremo spregledati. Pri tem imam v mislih predvsem pozorno spremljanje vsakdanjih situacij. Na primer:

- kakšni ljudje me obkrožajo
- katere stvari me spravijo iz tira
- kakšne življenjske situacije in okoliščine se mi ponavljajo
- kako bližnji, prijatelji, družina, sodelavci reagirajo name in kako jaz nanje
- pred čim bežim, česa se bojim, čemu se izogibam
- kaj mi je prijetno v življenju (kakšni ljudje, kakšne situacije, okolje me pritegnejo) ...

Vse to je odraz naše notranje naravnanosti in nam daje izhodišče za nadaljnje raziskovanje naše notranjosti in vzrokov za težave.

Pri tem pa je ključnega pomena sprejemanje sebe in spremljanje (samoopazovanje) brez čustvenega vmešavanja v smislu obtoževanja, občutka krivde, iskanja krivcev, prelaganja odgovornosti in obžalovanja. Z dušo, duhom, srcem in telesom se skušam sprejeti in se (vsaj po razrešitvi omejujočega vzorca) zahvaliti s srcem vsem vpletenim, ki so s svojim odnosom, pristopom, reakcijami, besedami, dejanji ali čustvi sprožili v meni negativna čustva in na ta način kazali na težavo.

Ko gre za temeljni vzorec, ki je dolgo obvladoval moj način delovanja in dojemanja, je nujno, da potujem skozi čas v situacije (vrtenje filma), kjer je bil še posebej intenziven in je posledično nastala travmatična, čustveno nabita izkušnja. V vsaki taki situaciji prediham negativna čustva in sprostim morebitne napetosti, ki so nastale v odnosih do drugih ali sebe. S srcem sprejmem vpletene in se jim zahvalim, ker so mi kazali na težavo in mi jo na ta način pomagali razrešiti. Če se jim res lahko iskreno zahvalim, jim avtomatsko odpustim, obenem pa z zavedanjem, da sem ravnala, kot sem takrat najbolje znala, odpustim tudi sebi, ker sem nosila negativni vzorec in tako priklicala negativno izkušnjo. Če napetost ostaja, potem težava še ni rešena in je potrebno še delati na odkrivanju lekcij in sprostitvi travm.

Vse to je veliko lažje, če razumemo lekcije, torej učenja za nekim vzorcem delovanja, sicer se hitreje lahko pojavi razkol med tem, kar vemo, da bi morali narediti, in tem, česar ne zmoremo, ker nimamo dovolj široke perspektive. Poleg tega se razkol pojavlja tudi, če smo premalo prizemljeni; v meditaciji nekaj razrešimo, smo pomirjeni, v našem vsakdanu pa se nič ne spremeni. Za materializiranje sprememb je zato nujna tudi povezava med srcem-umom-dušo-telesom-duhom (več o tem http://www.pesem-duse.com/forum/viewtopic.php?id=111), ker sicer lahko nekaj sprejmemo le z enim delom (na primer v glavi vemo, da nekaj ni dobro za nas, vendar se to še vedno ponavlja).