Disleksija

Glede na to, da je vsak človek unikaten in s popolnoma svojo zgodbo, ti predlagam, da mu pomagaš tako, kot začutiš v srcu, saj mu bo to najboljši možni način. Predvsem pa, da se do njega obnašaš čim bolj naravno in tudi ostalim poveš, naj se do njega obnašajo čim bolj normalno, kot do običajnega človeka (verjetno si to že storila).

Disleksija je stanje, ko človek v možganih hitro in razpršeno doživlja stvari, njegova pozornost je podobna zvezdi, s kraki pozornosti na večih različnih stvareh hkrati, medtem ko se običajen človek zmore koncentrirati le na eno hkrati  - kot tak lahko disleksik živi hkratno več stanj zavesti in lahko ravno tako napravi vse stvari kot drugi, a zato enostavno potrebuje drugačen vrstni red in organizacijo.

Spodbujaj ga v stvareh, ki jih ima rad in mu daj vedeti, da lahko z disleksijo odkriva življenje in področja življenja v takšni meri, ki je drugi ne zmorejo. Doživi lahko umetnost, barve, oblike na popolnoma novi in razširjeni ravni, kakršne drugi ne dosegajo.

Disleksični in drugi otroci, ki doživljajo svet drugače kot drugi, širijo staršem in ljudem zavest ter jih učijo, da poleg "običajne" obstajajo tudi druge realnosti, ki so ravno tako običajne in da je možno doseči cilj po drugih poteh kot so ustaljene.

Fiona, tudi sama imam "posebnega" sina, samo da naj bi bil moj malo avtističen, oz. naj bi imel motnje avtističnega spektra. Želim ti povedati, da je ogromno stvari prerastel sam. NO, disleksija kakor vem, ne mine sama, samo naučiš se živeti z njo. so jo pa pri mojem nečaku odkrili sedaj pri 17 letih! In je kljub temu na Bežigradu prav dober in normalno živi. je pa vse skupaj veliko lažje, ko se zaveš "problema" ker lahko otroku ogromno pomagaš samo z drugačnim načinom učenja. MOj sin je kot sem rekla, veliko prerastel sam, sedaj nima nobenih izpadov več, govori že skoraj tako kot vrstniki, normalno se druži z otroci ... ja ima svoje fore, je malo drugačen ampak nič očitnega oz. kar bi ga motilo pri vsakdanejm življenju in normlanem funkcioniranju s prijateljčki. je pa res, da sem rabila malo časa, da sem to sprejela in tudi ozavestila, da je to tudi moja velika lekcija. uči me sprejemanja drugačnosti, predvsem pa velike potrpežljivost. smo tudi mi veliko delali z njim, zadnje leto, to je res, ampak, se mi zdi, da ko sem jaz to sprejela kot nekaj normalnega in kot dejstvo, se je on sam tako odprl, da ne znam povedat. No, samo tako, malo za spodbudo, delim moje izkušnje  :srcek:  :prst:

a ja pa še to. v tej drugačnosti je tudi blazno intuitiven, stvari, ki jih ne dojema z razumom reši z intuicijo, ful čuti z mano, komunicira s svojim pokojnim dedkm (pa ne skos, včasih) skratka ima pluse, ki mu bodo v novi dobi še kako prav prišli. hkrati pa manjko na nekaterih področjih odlično nadomesti s presežkom na drugih. vizualno je blazno dojemljiv in puzzle,a li pa lego kocke rešuje za "starejšo" starost. Pri "drugačnih" otrocih so samo plusi inminusi drugače razporejeni, bi jaz rekla.